O krizi katoliške filozofije na prehodu iz srednjega v novi vek. Najprej pregled katoliške misli, ki se je naslonila na antično (Platon in Aristotel); potem dodajanje vere temu razumu - evangelist Janez, cerkveni očetje in sholastiki; nato pet dejavnikov krize: 1. islamska misel, 2. zamenjava ekleziologije (pogled na Cerkev in mesto kristjana v njej), 3. empirizem (Ockham in ostali) in njegov vpliv na Luthra ter naprej, 4. fideizem - vera proti razumu, 5. človek kot popolnoma naravni dejavnik; 2 antropološki skrajnosti - popolni optimizem glede človeka in popolni pesimizem glede človeka ter nihanje med njima in prepletanje obeh dejavnikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar