Ivo Kerže
Izbrana poglavja spravaške teologije
V zadnjih tednih smo v našem
osrednjem katoliškem časopisu lahko zasledili serijo prispevkov na temo, ki smo
mislili, da je že za časom. V njih je namreč govora, ne boste verjeli, o
slovenski spravi. Ti prispevki so poučni v toliko, ker prinašajo tistih nekaj
nezgrešljivo reduktivnih razlag evangeljske besede, ki so tako značilne za
slovenski katoliški spravni diskurz. Mislim tu na prispevke Martina Vuka, ki je
v treh nadaljevanjih razkril med pismi bralcev Družine svoje videnje spravnega procesa. Podobno uglašeni sta
nadaljevanji, ki jih je na to temo prispeval Jošt Klemenc v prilogi Slovenski čas.
Prilika o izgubljenem
sinu
Oba avtorja naslanjata svoja
izvajanja na priliko o izgubljenem sinu iz Lukovega evangelija. V izgubljenem
sinu oba avtorja prepoznata slovenskega komunista, ki se je v svojem
revolucionarnem početju izneveril Očetu in njegovim zapovedim, v starejšem
bratu pa prepoznata žrtve revolucije oz. protikomunistično stran. Kot vemo, je
starejši brat v tej priliki nekoliko vprašljiva figura in dejansko naša avtorja
želita projecirati to vprašljivost na protirevolucionarni tabor.
Problematičnost starejšega brata je pač v tem, da sicer, za razliko od
mlajšega, ne prekrši Očetovih zapovedi in ostane doma, vendar mlajšega brata ne
sprejme, ko se le-ta vrne domov: mu ne odpusti.
Podobna drža naj bi po mnenju
Vuka in Klemenca bila lastna današnjemu protikomunističnem taboru, ki se je med
vojno sicer povsem upravičeno postavil po robu revolucionarnemu teptanju Božjih
zapovedi, vendar sedaj, iz podobnega vzgiba kot starejši sin, noče odpustiti
krvnikom. Klemenc zato kvalificira slovenske nasprotnike komunizma s kaj
slikovitimi izrazi. Imenuje jih namreč »užaljene
'pravičnike'«, zavistne »do izkušnje
vseh tuzemnih 'radosti', ki si jih je mlajši brat lahko privoščil«, pa še
kot »arogantne, nesramne, jezikave,
odklanjajoče, hladne, razjezljive, trmaste, nespravljive« ter »hinavce«. Podobne atribute pripisuje
slovenskemu protikomunistu tudi Vuk, le da jih ne razvrsti tako podrobno.
Skratka, slovenski protikomunist, ki se sicer ima za kristjana, to v resnici
ni, ker ne premore evangeljske ljubezni do sovražnikov, ki vključuje
odpuščanje.
Gre tu, kot vidimo, za
razmišljanje, ki smo ga bili verjetno že kdaj deležni. Slišali smo ga lahko,
denimo, tudi v začetku tega meseca pri sv. maši na teharski komemoraciji.
Bralec mi bo oprostil, če se bom sedaj osredotočil na pretres navedene navezave
na evangeljsko priliko in se ne bom spuščal v podrobnejši prikaz
ekstravagantnih zamisli, ki jih Vuk izpelje iz te temeljne ideje in ki
vključujejo zapiranje članov ZZB in NSZ skupaj v kletke po receptu
prostozidarja Marka Twaina (to bi naj bilo po njegovem silno zabavno), pa
zamisel o tem kako bi bilo smiselno, da bi se, kot na kaki paradi ponosa,
domobranec in partizan demonstrativno objemala na bodočem evharističnem
kongresu.
Kdo je oče? Kdo je
sin?
Prva stvar,
ki bi jo lahko povedali o Vukovi in Klemenčevi navezavi omenjene prilike na
slovensko situacijo je, da se za razliko od izgubljenega sinu slovenski
komunisti nočejo skesani vrniti v Očetovo hišo. Nočejo uvideti zgodovinske
resnice, da so grešili, ker so izvedli zločinsko revolucijo.
Druga pripomba: slovenski
protirevolucionarni tabor, kakor ga sam poznam, bi ne le z odpuščanjem, pač pa
s prav velikim veseljem sprejel tak skesan povratek, zato bi ta tabor bilo bolj
smiselno vzporediti z očetom iz prilike. Starejši brat ima prej poteze
tipičnega slovenskega komunista, ki se ima, v svoji fatamorganski enobejevski
razlagi zgodovine, za pravičnika, ki je užaljen, resnično užaljen že samo, če
se njegova senca dotakne sence bivšega domobranca. Vidimo torej, da ta prilika
za slovensko situacijo preprosto ni ustrezna: tudi zato ne, ker v tej priliki
ni tematiziran bratomor, ki pa je osnovna resničnost slovenske revolucije.
Kdo so farizeji?
Bistveno bolje zato izraža našo
realnost starozavezna pripoved o Abelu in Kajnu, ki se običajno v tej navezavi
navaja, ali pa, če se želimo držati Nove zaveze, prilika o vinogradniku in
viničarjih iz Matejevega evangelija (Mt 21, 33-46). Gre za priliko, kjer
vinogradnik pošlje svojega sina k viničarjem, da bi dobil od njih pridelek. Oni
pa rečejo sami pri sebi, ko vidijo sina: »Ta
je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine« (v. 38). Temu
bi komunisti rekli »planiranje prvotne akumulacije kapitala«. Zgrabijo ga in ga
ubijejo. Jezus nato vpraša poslušalce kaj menijo, da bo storil vinogradnik, ko
bo zvedel za to in oni mu odgovorijo: »Hudobneže
bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob
svojem času dajali pridelek« (v. 41). Mi bi temu rekli: lustracija in
privatizacija.
Jezus je priliko, kot je razvidno
iz nadaljevanja (v. 45), uperil proti judovskim verskim voditeljem, saj ga bodo
prav ti ubili kot Sinu Vinogradnika, in to zato, ker se je judovski miselnosti
upiral nadnaraven značaj Jezusovega mesijanstva. Predstavljali so si Mesijo, ki
bo prinesel tostransko oblast, bogastvo in slavo, ne pa križ, na katerem bo vse
to križano. Vemo, da nasproti tem »hudobnežem« (v. 41) ni bil Jezus prav nič
prijazen. Kjer jih je videl, jih je zmerjal. Celo fizično jih je napadel z
bičem (Jn 2, 15). Z njimi očitno ni ravnal prav nič spravno, kot bi želela
zgoraj omenjena pisca, da bi naj mi ravnali s komunisti. In komunisti so do
nerazpoznavnosti podobni tem farizejskim in saducejskim »hudobnežem«, saj je
tudi njihovo socialno mesijanstvo usmerjeno v tostranski raj na zemlji.
Čehljanje ušes
Vidimo torej, da spravna vizija,
ki nam jo na osnovi omenjenih in podobnih zlorab evangeljske besede ponujajo
glasniki sprave že celih dvajset let, ni v duhu evangelija, saj evangelij terja
od nas, da s tostransko usmerjenimi mesijanizmi ravnamo nadvse ostro in
radikalno: nespravljivo. Gre za tisto nespravljivost z nosilci logike tega
sveta, ki je stala Janeza Krstnika glavo, ki je Jezusa pripeljala na križ in ki
je stala življenje vse mučence, ki jih premore zgodovina Cerkve. Gre za tisto
nespravljivost (ne le duhovno, pač pa po potrebi tudi fizično, kot je bil
fizičen oni Jezusov bič v templju), ki terja pogum za odločno oznanjevanje
resnice pred svetom, ki resnico sovraži, ker sovraži luč in je noče sprejeti
(Jn 1, 5). Naši psevdo-evangeljski glasniki sprave pa se zde kot tisti, ki iz
strahu pred svetom ali pa iz želje, da bi mu ugajali, postavljajo luč pod
mernik (Mt 5, 15) pozabljajoč, da Jezus ni prišel, da prinese mir, ampak razdor
(Lk 12, 51). Toda ali ni bilo to že nekje napovedano: »prišel bo namreč čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si
bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah in bodo ušesa
odvračali od resnice« (2 Tim 4, 3).
Zdi se torej, da bi lahko rekli skupaj z Mahničem (tudi glede na omenjeno
navajanje Marka Twaina): naši spravaši verujejo »edino le v bodočo cerkev sv.
Janeza, na cerkev čiste ljubezni brez dogme. Bog nima več biti Bog resnice in
pravice, ampak le ljubezni, ki ima odpreti svoja nebesa brez ozira na vero –
vsem ljudem in slednjič še hudičem samim! Ta nebesa so nebesa – framasonska, in
Bog ta, Bog – framasonski!« (Rimski
katolik I, 319).
Prvotno objavljeno na blogu Ad Dominum, 7. 11. 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar