Prvotno objavljeno v reviji Zvon, 5/6, str. 41,43; 2012
Letos obhajamo kar nekaj
zanimivih okroglih obletnic. Najprej je tu 100. obletnica potopa
orjaškega Titanika, ki je tedanjega evropskega človeka
prevzel kot nazoren simbol propada lastne civilizacije. Iz tega
občutja, ki ga je pri nas znal tako pretresljivo upesniti Srečko
Kosovel, je nemški filozof Oswald Spengler napisal svoje znamenito
delo Zaton zahoda v dveh zvezkih. Nedavno (Slovenska matica,
2009-2010) smo ju dobili v branje tudi v slovenskem prevodu. S tem pa
je povezana druga okrogla obletnica saj poteka 90 let od prve izdaje
njegovega preroškega drugega zvezka. Tu pa je seveda tudi okrogla
obletnica, ki se nas na tem mestu prav posebej tiče, saj ravno v teh
dneh teče natanko 50 let od začetka 2. vatikanskega cerkvenega
zbora.
Če je povezava med prvima
dvema obletnicama takoj na dlani, se zdi povezava s tretjo nekoliko
naključna, a bomo takoj videli, da temu ni tako. Vse tri obletnice
kažejo namreč na tisto temeljno kritično točko, na katero bi se
morali katoličani danes prav posebej osredotočiti, če želimo
preprečiti izpolnitev Spenglerjeve napovedi o zatonu evropskega (in
s tem tudi slovenskega) človeka.
Najprej je treba reči, da
nam je vzdušje Spenglerjevega dela danes precej manj tuje kot nam je
najbrž bilo pred desetimi ali dvajsetimi leti, ko se je zdel
politično-ekonomski koncept Evrope v strmem vzponu. Kazal se je v
uspešnem širjenju Evropske unije, euro-območja ter v splošni
gospodarski rasti Zahoda. Sedaj od nastopa ekonomske krize in od
vzpona Kitajske dalje, živimo v precej bolj pesimističnem
razpoloženju glede evropske prihodnosti.
Pa ne gre le za ekonomsko
krizo, ki sedaj že dobiva socialno zaznavne razsežnosti.
Empirično preverljivih je še kar nekaj drugih kritičnih dogajanj
na našem kontinentu. Najprej je tu težka demografska kriza.
Leta 2000 je bila namreč povprečna stopnja rodnosti za evropske
države 1,37 otrok na žensko. Kot vemo je stopnja rodnosti, ki
omogoča obnavljanje obstoječega števila populacije nekoliko nad 2
(in sicer 2,1), kar pomeni, da par rodi dva otroka in se s tem
populacija obnovi. Očitno je torej, da s stopnjo rodnosti na 1,37 je
evropsko prebivalstvo daleč pod to mejo. Nujna posledica je torej,
da smo naglo starajoča se družba. Slovenija je glede tega na samem
evropskem repu, saj smo imeli leta 2000 stopnjo rodnosti 1,21. Če se
bo tak trend nadaljeval bo evropsko človeštvo tam nekje do leta
2100 preprosto izginilo v morju svetovnega prebivalstva, kakor nam
kažejo projekcije OZN (Demeny 2003, str. 2-4). Sklicevanje na
prenaseljenost planeta ter na ekološko problematiko je brezpredmetno
prvič zato, ker se je že menda dovolj jasno izkazalo, da sta tako
neomalthuzianizem kot globoka ekologija levičarska ideološka
konstrukta, pač pa tudi zato ker evropski človek preprosto ne more
izbrati poti samomora lastne civilizacije zato, da bodo druge
uspevale ali pa, da bo narava bolj čista.
Poleg ekonomske in demografske
pa imamo tu še zaskrbljujočo izobraževalno krizo. Prejšnji
mesec je Evropska unija izdala končno poročilo o stanju pismenosti
v Evropi: gre za izrazito alarmirano poročilo s pozivi k takojšnjemu
ukrepanju, ki temelji na zaskrbljujočih rezultatih držav članic
pri raziskavi PISA 2009. Raziskava, ki jo OECD pripravlja za
ugotavljanje stanja izobraževanja pri svojih državah članicah je
namreč pokazala, da se stanje pismenosti v Evropi nič več ne viša
in v celi vrsti držav članic opazno slabša kljub temu (EU
literacy-report 2012, str. 22), da delež prebivalstva v visokem
šolstvu vztrajno raste (z 2,7 % letno rastjo – Key data on
Education in Europe 2012, str. 13). Slovenija je zopet med
državami, kjer se stanje, ki je že itak podpovprečno, vztrajno
slabša (PISA 2009, Executive Summary, str. 8 [za 11 točk slabše
kot 2006]). Zdi se, da se ti rezultati ujemajo z ugotovitvami Bele
knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta
2011 (str. 200), v kateri je anketa pokazala kako 90% anketiranih
slovenskih gimnazijskih učiteljev ugotavlja, da je v zadnjih 10
letih zaradi sile razmer moralo znižati standarde znanja. Težko je
sicer razložiti vedno slabšo pismenost ob hkratnem večanju deleža
prebivalstva v visokošolskem in gimnazijskem programu. Naš
izobraževalni sistem preprosto vse manj izobražuje.
Vidimo torej, da se slika
evropske prihodnosti kaže v temnih konturah vsaj teh treh jasno
dokumentiranih kriz: ekonomske, demografske in izobraževalne.
Obstaja morda kakšna povezava med njimi?
Spengler je v omenjenem delu
izpred 90 let označil kot osnovno potezo propada evropskega
človeštva prav demografsko krizo. V poslednji točki razvoja naše
civilizacije bo Evropejec, pravi Spengler, še vedno veliko polagal
na preživetje sebe kot posameznika, toda izgubil bo vsako zanimanje
za preživetje sebe kot skupnosti. Ne bo ga več prevzemal srh ob
misli, da je zadnji svojega rodu, kakor se nazorno izrazi Spengler.
Če nekoliko natančneje
pogledamo zasnovo današnjih kriz, v katerih se nahaja današnja
Evropa, lahko vidimo, da ima Spengler v bistvu prav. To je takoj
vidno pri pričujoči ekonomski krizi, ki je v veliki meri vezana na
krizo pokojninskega sistema, le-ta pa izvira iz dejstva, da so mlajše
generacije vse manjše in zato vse težje vzdržujejo upokojenske
generacije. A povezava med demografsko in ekonomsko krizo ni vezana
le na težave s pokojninsko blagajno. Znano je namreč, da so
največji potrošniki mlade družine, ki si morajo kupiti veliko
proizvodov (hišo, opremo, otroška oblačila, avto itd.), da
osnujejo dostojno življenje za svoje člane. Starejša populacija je
v potrošnji bistveno manj propulzivna, saj je večino temeljnih
življenjskih nakupov že opravila v mlajših letih. Starajoča se
družba je zato nujno družba z vse manj kupci in torej družba
ekonomske krize.
Izobraževalna kriza, v kateri
se nahajamo je prav tako tesno povezana z demografsko krizo. Nižanje
standardov znanja v slovenskih in ostalih evropskih šolah ima namreč
v glavnem svoj preprost vzrok v tem, da upad števila učencev na
generacijo začenja ogrožati službena mesta učiteljev. Zato pa
šole, da bi ohranile kar se da veliko število učencev v svojih
razredih spuščajo standarde znanja in s tem manjšajo osip, ki bi
nastal zaradi ponavljanja letnika, izključitve, preusmeritve na
drugo šolo ali na lažji program ipd. Zato nas sploh ne sme čuditi,
da je vedno več populacije na gimnazijah in na univerzi kljub temu,
da so generacije vse manjše. Prav zato, ker so generacije vse
manjše, se za reševanje delovnih mest v šolstvu nižajo standardi
znanja in zato se pripušča vse večji delež populacije v višje
smeri izobraževanja. Nujna posledica take situacije je že omenjen
padec pismenosti, pa tudi drugih intelektualnih veščin. In da smo
si na jasnem: pred tem dogajanjem si šolstvo tako v Sloveniji kot v
Evropi vztrajno zatiska oči. Podobno si državne in skupne
institucije vztrajno zatiskajo oči pred korelacijo med demografsko
krizo in ekonomsko. To pa zato, ker bi učinkoviti odgovori na
demografsko krizo ogrozili temeljne postulate sodobne prevladujoče
levo-liberalne ideologije, zlasti kakor se je vzpostavila v okviru
t.i. seksualne revolucije v 60-ih, v kateri so se izkoriščevalski
interesi velekapitala in anarhične težnje svetovne levice znova
tesno združili.
Ni seveda naš namen na
tem Zboru, da bi se ob teh uvidih predali spenglerjevskemu pesimizmu
o neizbežnosti zatona evropske civilizacije. Prav gotovo se nismo tu
zbrali, da bi zapeli Evropi nagrobni spev. Drugačno, svetlejšo držo
nam narekuje sama krščanska vera, ki je seveda daleč od kakšnega
temačnega fatalizma. Kaj nam je torej storiti, da Sloveniji in
Evropi preprečimo, da bi dokončno zašla za obzorje zgodovine?
Katoličani imamo v tem spopadu za življenje naše civilizacije prav
posebno vlogo, saj nam družbeni nauk Cerkve jasno predoča osrednji
pomen družine za družbo kot celoto. Kot Cerkev na Slovenskem se
moramo zato jasno postaviti na stališče, ki spodbuja nastanek
velikih družin. Glede tega je v našem cerkvenem prostoru nekaj
ovir, ki jih bo nujno potrebno čim prej odpraviti.
Najprej je tu konstantno
poudarjanje t.i. odgovornega starševstva (t.j. urejanja
spočetij) ob imperativu odprtosti zakoncev za življenje v okviru
naše družinske pastorale. Spodbujanje urejanja spočetji, pa čeprav
le s pomočjo t.i. naravnih metod, je v izumirajoči družbi, kakršna
je naša dokaj neodgovorno, če že ne kar samomorilsko početje. Pri
spočetju človeškega bitja itak odgovarja v zadnji posledici Bog,
ki ustvari novospočetemu nesmrtno dušo. Mislim, da ne bi bilo zato
prav nič narobe, če bi si vzeli raje za vodilo to, kar je turški
premier Erdogan nedavno povedal bosanskim študentom v predavanju na
Univerzi v Sarajevu: potrebujemo vsaj 5 otrok na družino. To
je cilj, ki ga moramo postaviti tudi pred mladega slovenskega
katoličana vse od otroške in mladinske pastorale dalje, zlasti pa v
času priprave na zakon. Če si ne bomo postavili tega cilja
katoličani, ga bodo dosegli drugi, a tedaj bosta Slovenija in Evropa
muslimanski. V tem smislu je potrebno mlademu človeku jasno
predočiti, da to ni le v interesu naroda in evropske družbe kot
celote, pač pa tudi njega samega kot posameznika, saj dokler bomo
živeli v takšnih demografskih trendih bodo perspektive pokojninske
blagajne vse slabše. Edini način, s katerim si bo lahko mlad par
zagotovil kolikor toliko varno staranje, bo ta, da si bo rodil in
vzgojil dovolj otrok, ki ga bodo lahko tedaj vzdrževali.
Postavitev takšnega cilja je
kot vidimo nujna, če se želimo izviti iz primeža kriz sodobnosti
in ohraniti evropsko lice Evrope, obenem pa se moramo zavedati, da
potegne za seboj niz pomembnih, morda nekoliko bolečih posledic.
Najprej je tu vprašanje vključitve družinske matere v poklicni
svet, ki je tudi v današnji katoliški Cerkvi dojeta nekakšno
normalno stanje (prim. Caritas in veritate, § 63). Jasno je,
da žena, ki rodi pet otrok bo težko zaposlena tudi izven doma, saj
bo imela doma že vrh glave dela z naraščajem. Zato bo potrebno
tudi v tem smislu revidirati našo pastoralo in bo potrebno vanjo
vključiti vsebine, ki naj ponovno prikažejo globoko smiselnost
materinega celodnevnega angažmaja za vzgojo lastnih otrok ter
očetovsko dolžnost, da k hiši prinaša kruh.
Končno bo potrebno revidirati
vse bolj laksistično cerkveno politiko ugotavljanja ničnosti
zakonskih zvez. Jasno je namreč, da se žena težko odpove
zaposlitvi na trgu delovne sile v imenu družine, če visi nad njo
možnost, da jo bo mož, ki prinaša domov plačo, zapustil in šel z
drugo. Zato je treba to možnost zreducirati na minimum, vsaj kolikor
je to v moči Cerkve same. Ob tem se je potrebno tudi zamisliti ali
nismo kot Cerkev preveč popustili v naši zahtevi po odpravi ločitve
kot pravice, ki jo zagotavlja državna zakonodaja. Vidimo namreč,
kam nas je popeljala pravica do ločitve: v družbo, ki je na robu
izumrtja.
S tem pa smo prišli končno
do naše tretje okrogle obletnice, ki smo jo uvodoma omenili, t.j. do
50. obletnice začetka 2. vatikanskega koncila. Dejstvo je namreč,
da je ravno koncil s svojim naukom o verski svobodi globinsko načel
cerkveni angažma glede uveljavljanja svojih versko-moralnih načel
na ravni državne zakonodaje, v kar spada tudi angažma zoper pravico
do ločitve. S tem pa je sprožil verižno reakcijo, po kateri je
Cerkev (zlasti v času papeževanja Janeza Pavla II.) na široko
odprla vrata vključevanju ženske na trg delovne sile, pa tudi
raznim oblikam naravnega (včasih pa tudi umetnega) urejanja
spočetij. Upati je torej, da bo v okviru te okrogle obletnice vrh
Cerkve temeljito premislil te in druge vprašljive sadove koncila in
potegnil iz tega potrebne sklepe. Na ravni Cerkve na Slovenskem in
nas tukaj zbranih pa mislim, da je že v okviru pričujočega
družbenega nauka Cerkve možno začeti s populacijsko usmerjeno
pastoralo, ki nas bo edina lahko rešila pred zahajanjem naše
starajoče se družbe. Če me pa vprašate za mesto, kjer bi bilo
ustrezno začeti s tako novo usmeritvijo naših prizadevanj, je
odgovor lahko le eden: katoliški shod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar