Prvotno objavljeno v reviji Tretji dan, 5/6, str. 1-2 - uvodnik; 2009
Ni
v navadi naše revije, da se odziva na dnevno dogajanje. V svojih
prispevkih skuša namreč razbirati poteze sodobnosti s pomočjo
korenite refleksije ožarjene z vero, tak pristop pa terja določen
odmik od burne sprotnosti dogodkov, saj se dogaja nekako sub
specie aeterni.
Se
pa najdejo pripetljaji, ki tako prosojno prikazujejo bistveno zasnovo
sedanjega trenutka, da jih abstrahirajoča refleksija takoj zazna kot
naravnost pedagoško nazorne primere tistega, kar bi rada sicer
izpovedala z vrsto kompliciranih miselnih obratov.
Tak
dogodek je bil festival družin v Postojni, ki se je zgodil sredi
pomladnega razkošja letošnjega maja.
Paradigmatična
problematičnost tega dogodka ni toliko v tem, da je to množično
srečanje, ki se je skozi medije tako ali drugače plasiralo kot
katoliško, postavilo kot osrednjega govornika g. Lukšiča, t.j.
visokega predstavnika politične stranke, ki ji je katolištvo vse
prej kot ljubo. Paradigmatično je, da ni te prisotnosti nihče
zaznal kot nenavadne: ne visoki predstavnik, ne poslušalci.
Paradigmatično je, da ni bilo slutiti senčice tiste zdrave
demokratične napetosti, ki nastopi ob pogovoru z drugače mislečim.
Prišel je kot svoj med svoje. O temi (družina!), ki je izrazito
katoliška, še več, ki je izrazito politično-katoliška, je
predstavnik izrazito antikatoliške politike govoril tako, da so mu
katoličani prikimavali in mu ploskali. Nastal je skupni jezik tam,
kjer skupnega jezika biti ne more. Nastalo je protislovje.
Bistvenost
tega nedavnega dogodka mi je šinila pred oči, ko sem se ob vsem tem
spomnil na Hegla in sicer na tisto njegovo duhovito kritiko
Schellingove zamisli Absoluta, ki naj bi bil po Heglu kot noč, v
kateri se zdijo vse krave črne. To je namreč zato, ker se po
Schellingu v Absolutu vse razlike razpustijo in se tako Absolut
izkaže kot popolna enovitost. Ta kritika bi sicer veljala za Hegla
samega še bolj kot za Schellinga, saj je ravno on tisti, ki na
začetku Znanosti
logike razpusti v
poslednji enovitosti celo tisto poslednjo razliko (razliko med bitjem
in ničem), v kateri koreninijo vse ostale razlike. On je tisti, ki
postavi protislovje za Absolut. V luči/temi takšnega Absoluta se
namreč težava z ugotovitvijo barve krav samo še poglobi in to do
skrajne mere. To je namreč nastop misli, ki ji je radikalno vse-eno.
Kaj
se je namreč dogajalo v Postojni? Predstavnik stranke, ki korenini
preko Marxa v Heglu, predstavnik protislovja kot Absoluta torej, je
govoril z jezikom, ki ga ni. Govoril je katoliško z antikatoliškega
stališča, hvalil je družino kot temeljno celico družbe iz
stališča stranke, ki meni da je družina prehodna zgodovinska
kategorija. Tonil je v noč, v kateri ni več razlik. To je iz vidika
njegovega heglovskega stališča dosledno, prav nič nenavadno.
Nenavadno pa je, da so z njim tonili v to noč tudi njegovi
poslušalci, ki se tega protislovja niso zavedali kot
problematičnega. S tem pa so ravno dokazali (in to je tisto
ključno), da katoliški Sloveniji ta heglovsko-marksovska noč ni
tuja: da nekako že ždi v njej, saj noče se ovesti razlik, noče
pokazati na kot britev ostro ločnico, ki poteka med katoliškim in
nekatoliškim, med bitjem in nebitjem, med neprotislovjem in
protislovjem. Pod parolami domnevno-evangeljske odprtosti do
drugačnih in ljubezni do oddaljenih ter v imenu nekakšne brezzobe
sprave in ogibanja t.i. kulturnemu boju raje tone dalje v značilno
moderno brezno razpusta vseh razlik. S tem pa ravno podlega v
kulturnem boju zoper moderniteto. S tem sicer res ni več boja, a
prenehati z bojem še ne pomeni zmagati. Sicer bi vojak, ki vrže
puško v koruzo bil najbolj genialen strateg.
V
Postojni je torej zelo očitno nastopila pri katoliškem zbranem
občinstvu heglovsko-parmenidovska misel, ki pravi, da ji je vse-eno.
A vsaka temeljna misel ni le ugotovitev stanja, je tudi imperativ
dejanja: misel, ki ji je vse-eno je obenem misel, ki zahteva, da mora
biti vse eno. Da se morajo vse razlike heglovsko razpustiti. In tudi
to se je zgodilo v Postojni. Poglejmo namreč, kaj je bilo osrednje
sporočilo našega misel osrednjega govornika glede družine, ki je
bilo očitno sprejeto z odobravanjem: »Glede
vrtca pa je temeljna ideja, da vpeljemo brezplačen vrtec za vse
otroke do leta 2010«,
kakor smo lahko brali v obsežnem poročilu o dogodku v tedniku
Družina.
Glavno sporočilo torej ni bilo afirmacija družine, ni bilo recimo,
da je »temeljna ideja« podpora družinam, kjer se mati odloči, da
bo ostala doma in tako omogočila svojim predšolskim otrokom
dejansko izkušnjo družinskosti in doma, pač pa je »temeljna
ideja« to, da je treba podpreti zamejnavo družine z javno
institucijo, z vrtcem. Zakaj? Ker je seveda ta primernejša za
odpravo občutka za razliko, za moje in tvoje. Ker je to primernejše
orodje za »socializacijo«. Za tonjenje v jamo, kjer ni več razlik,
kjer je razpad in kjer je vse-eno. Mi slovenski katoličani, pa temu
mračnemu obredu, če že ne ploskamo, vsaj po tiho ministriramo.
Misel
o novoveški brezrazličnosti, v kateri se razpušča bitje v nič
nas popelje do teme osrednjega bloka v tej reviji, ki je tokrat
bioetika. Gre za snop prispevkov, ki iz različnih vidikov
osvetljuje tisto točko, v kateri omenjeni novoveški kult razpada
razlik najočitneje prerašča v kulturo smrti. Gre za točko
množičnih pobojev nerojenih.
Zoper
vse to tudi v tem uvodniku, kot že v vseh mojih zadnjih prispevkih
pozivam k slovenskemu katoliškemu shodu, k dogajanju, kjer bi se
slovenski katoličani ovedli lastnega katolištva kot edine prave
alternative destruktivnosti modernitete v kateri tičimo in ji s tem
nehali služiti ter začeli končno zopet služiti Življenju.
Ivo
Kerže
Ni komentarjev:
Objavite komentar