Ivo
Kerže
Pervertiranje slovenskega narodnega značaja
 |
| Skrbni branitelj Kristusov - prosi za nas! |
Uvod
Ko
razmišljam o našem narodu se mi vedno znova zastavlja eno in isto vprašanje in
sicer kako to, da ta narod ni bil sposoben in še vedno ni sposoben ustrezno
reagirati na pojav, ki mu rečemo komunizem. Kako to da, za razliko od domala
vseh ostalih evropskih narodov (če
izvzamemo Rusijo, ki pa je le z eno nogo v Evropi) ni bil in še vedno ni
sposoben odločne zavrnitve te zločeste ideologije. Povsod drugod po Evropi
namreč ali do komunizma sploh ni prišlo ali pa ga je morala vsiliti rdeča
armada od zunaj - pri nas pa je nastal
iz pretežno avtohtonih sil. Povsod drugod je prišlo do lustracije, pri nas pa
se zdi, da bomo o njej še dolgo lahko le sanjali.
Kako je torej to mogoče, da smo Slovenci tako
nenavadno neodporni na komunizem? Včasih je slišati, da nas je komunizem preprosto
presenetil v naši politični naivnosti, ki izhaja iz tega, da nismo premogli
lastne države in torej tudi ne političnih znanj, ki so potrebna ob soočenju s
tolikšnim pojavom organiziranega terorja, kakršen je komunizem. Da preprosto
nismo vedeli, da je stvar lahko res tako huda, kot so govorili nekateri glasovi
iz tujine. Vendar taka trditev ni najbolje osnovana. Dejansko, če malce
pobrskamo po slovenski literaturi iz druge polovice XIX. stoletja lahko vidimo,
da so naši predniki že zelo dobro razumeli, kaj prinaša s seboj komunizem. Slomšek
je pred to nevarnostjo svaril že leta 1849,[1]
le leto, torej, po izidu Komunističnega manifesta. Stritar je leta 1868 proti
koncu svojega Zorina pozival h
komunistični revoluciji.[2]
Mahnič je že v svoji Indiji Komandiji
iz leta 1884[3] ter na
več mestih v Rimskem katoliku svaril
pred komunizmom.[4] Prav
tako so svarili na liberalni strani: najbolj presunljivo in preroško Janez Mencinger
v svojem Abadonu iz leta 1893, h
kateremu se vrnem še kasneje.
Iz vseh teh prikazov je razvidno,
da so tedanji naši inteligentje imeli zelo jasno pred seboj kaj je komunizem,
da ne govorimo o vsem, kar se je o udejanjenem komunizmu zvedelo v XX. stoletju
iz Rusije, Mehike in Španije ter na vse tozadevne posege cerkvenega
učiteljstva, ki so bili dobro slišni tudi na Slovenskem. Faktor presenečenja je
bil, skratka, izključen. Vedeli smo kaj je komunizem, a smo nekako dopustili,
da se nam je zgodil: zakaj?
Vtis imam,
da je odgovor na to vprašanje v tesni povezavi s tistim, o čemer govori 4.
temeljna točka Programa Osvobodilne
fronte iz leta 1941, katere avtor je Edvard Kocbek. Ta zloglasna točka
govori namreč o »spremembi narodnega značaja«. Zdi se, da se je dejansko v
času, ki je pretekel od onih svaril pred komunizmom iz XIX. stoletja pa do
njegove aktualizacije v času druge svetovne vojne, slovenski narodni značaj
tako spremenil, da je postal ne le neodporen, ampak naravnost dojemljiv za
komunizem in tak ostaja še danes.
Seksualne
predpostavke socialne revolucije
Pri tem se moramo zavedati enega
bistvenega vidika revolucionarnega vzpostavljanja totalitarizma, ki se običajno
zanemarja, pa je za naš čas in za slovenski kontekst prav posebej pomemben:
mislim tu na ugotovitev, da je seksualna revolucija osnova za socialno. S
seksualno revolucijo ne mislim le na libertinski preobrat v pojmovanju in
prakticiranju spolnosti, pač pa tudi na s tem tesno povezan preobrat v pojmovanju
in prakticiranju vlog obeh spolov v družbi. To ugotovitev je imel jasno pred
očmi že Platon v svoji Državi, ko je
postavil uničenje družine kot osnovo za vzpostavitev njegove totalitarne
državne zamisli. Kjer je družina, tam je dedovanje in tam je privatna lastnina.
Kjer pa je privatna lastnina, tam ni možna totalitarna država, ker je tam na
delu svobodna volja posameznika, ki razpolaga s svojo lastnino, ne pa volja
države, oz. njenega vladarja.[5]
Za uničenje družine pa je treba predhodno poistovetiti vloge moškega in ženske.[6]
Dokler moški sebe dojema kot tistega, ki mora skrbeti za ženo in otroke in jih
braniti, ker so šibkejši od njega, do takrat ni možno odpraviti družine, saj bo
žena želela pod okrilje moške obrambe in moški ji jo bo nudil, ker bo vedel, da
je njegov dom brez žene nerodoviten in brez topline. Če pa žensko prepričamo,
da ne potrebuje moške obrambe in moškega, da je ne zna ali noče nuditi, potem
seveda ni več razloga za nastanek trajnih zakonskih zvez in torej tudi obstoj
družine izgubi svoj smisel. Družba se preobrazi v veliki bordel, nad katerim
bdi edina in neomejena avtoriteta države,[7]
ki ji ni treba več skrbeti za nedotakljivost pravic njenih državljanov, saj se
v velikem bordelu koncept privatnosti povsem razblini. To je zelo dobro razumel
avtor besede »feminizem« utopični socialist Charles Fourier, ki je v svojem
temeljnem delu Teorija štirih premikov
iz leta 1808 to zamisel formuliral takole: »nič
ne spremeni družbe tako hitro kot sprememba vloge ženske v njej«.[8]
To teorijo je vgradil v koncept komunistične revolucije Friedrich Engels v
svojem delu O izvoru družine, privatne lastnine
in države iz leta 1884.
 |
| Glavar svete Družine - prosi za nas! |
Vidimo torej, da značilno
novoveška revolucionarna praksa, kakršna se je vzpostavila s francosko
revolucijo in ki ima za cilj radikalno izenačenje vseh državljanov in
posledično totalitarno ureditev, temelji na sposobnosti revolucije, da odpravi različnost
družbenih vlog obeh spolov. Vemo, da je ta tema danes silno aktualna, saj smo bili
nedavno deležni družinskega zakonika, ki si je zastavil za cilj še globljo
odpravo te različnosti. Žal se malokdo zaveda totalitarnih ciljev teh teženj,
kot se je, denimo, malokdo zavedal totalitarnih ciljev francoske revolucije,
vse dokler se ni začel teror in ni giljotina začela peti svojo krvavo pesem.
Slovenski narod je seveda vpet v te težnje, ker je vpet v sodobni svet, v katerem
seksualna revolucija vse bolj razodeva neslutene in strašljive razsežnosti
njenega pravega bistva: kulture smrti. Vendar ne zavedamo se dovolj, da je nam
Slovencem seksualna revolucija na prav poseben način zlezla pod kožo in nas s
tem naredila posebej neodporne zoper totalitarizem. Moška vodstvena vloga v
družini se je namreč v slovenskem narodu začela zelo uspešno spodjedati že v drugi
polovici XIX. stoletja. Gre za motiv, ki je dobil svojo najbolj prepoznavno
razsežnost v Cankarjevem pojmovanju matere-žrtve in junakinje ter
očeta-pijanca, na katerega so na različne načine opozorili slovenski psihologi,
med najbolj znanimi Janez Rugelj in Roman Vodeb.
Stritarjevo
svetobolje kot sesutje slovenske moškosti
Poglejmo kako se je ta
dekonstrukcija naravnih družbenih vlog spola izvršila pri nas in se vzpostavila
kot določujoča za naš narod ter kako je vplivala na vzpostavitev komunističnega
režima in ohranjanje njegove kontinuitete še v današnjem času. Mislim, da se
moramo pri tem ozreti na eno po krivici (ali morda namenoma) pozabljeno in
zapostavljeno, a naravnost preroško književno delo: mislim tu na že omenjenega
Mencingerjevega Abadona. V tem močno
metaforičnem, filozofsko domišljenem in bogatem delu Mencinger napove propad
slovenskega naroda, ki ga povzroči Stritarjevo svetobolje zaradi svojega močnega vpliva na slovensko mladino.
Svetobolje (ki je le slovenska preobleka za schopenhauerjanski Weltschmerz, za
katerega je vse človeško početje nesmiselno) s svojim »razčlovekujočim
pesimizmom«[9] in
fatalizmom bo po Mencingerjevem mnenju okužilo slovenskega človeka do te mere
(pisal je leta 1893), da mu bo »zamrla počasi vsa volja in opešal ves razum«
ter bo postal tako pripraven za »robsko pokorščino«[10]:
za hlapčevanje. Postal bo torej pripraven, da se spremeni v voljni gradnik
totalitarne države. Morasto prikazen te države, za las podobne Platonovi in za
las podobne rajnki SFRJ prikaže Mencinger v dolgem mrakobnem opisu, ki je v
središču omenjene knjige. Mencinger je sicer pričakoval nastop takega režima
šele v XXIV. stoletju. Doživeli smo ga bistveno prej. Ni pa izključeno, da nas,
če bomo nadaljevali po dosedanji poti, ne čaka v prihodnosti še striktnejša
izvedba take totalitarne države. Mencinger (preroško?) meni, da bo tako
svetovno totalitarno državo vzpostavila Kitajska.[11]
Prikaz uničevalnega učinka
svetobolja na slovenskega človeka se zdi, da Mencinger povzame iz Mahničevih Dvanajstih večerov iz leta 1887. Ko Mahnič
govori o vplivu Stritarjevega svetobolja na mladino pravi denimo takole: »Sad takih naukov je videti vsak dan. Le
poglejmo našo učečo se mladino; kako nam hira in bledi; nekdaj je bil najlepši
kinč mladeničev rudeče lice in vedro oko. A zdaj beži gledat, srečaval boš po
ulicah mladeniške postave brez živahnosti in življenja, motne oči, zgrbančeno
čelo, bleda lica; vse ti znanuje žalostno zamišljenost in obup; kmalu ne bomo
druzega imeli, kakor fantaste, same fantaste, grobove od zunaj pobeljene, od
znotraj smrdljive!«.[12]
Svetobolje je torej zlomilo
hrbtenico slovenskemu človeku. Zlasti pa moškemu, ki je po svojem naravnem
bistvu in svetopisemski poklicanosti pozvan k temu, da ravno z ostrino razuma
in močjo volje kaže pot v obljubljeno deželo in tam svoji ženi in otrokom
začrta meje varnega in srečnega domovanja. Če bi želeli biti bolj drastični bi
lahko rekli, da je Stritarjevo svetobolje simbolno kastriralo slovenskega
moškega. Ta pa je postal debel, miren in priden. Pripraven za hlapčevstvo.
Pripraven za komunizem.
Vprašali se bomo: kako to, da je
svetobolje imelo tak vpliv, ko je ta miselna moda nastopila tudi pri drugih
narodih, kjer pa nimamo vtisa, da bi pustil tako globokih posledic. To se je pri
nas zgodilo zato, ker je uspelo Stritarju svojo ideologijo projicirati na
Prešerna. S svojo epohalno izdajo Prešernovih Poezij iz leta 1866 je prikazal Prešerna kot schopenhauerjanca in
svetobolneža. To je seveda zmotno, ker Schopenhauerjevi spisi so postali znani
šele v času po Prešernovi smrti: zanesljivo jih ne Prešeren ne Čop nista brala.
Ona dva sta bila romantika in kot domala vsi romantiki sta bila protirazsvetljensko
razpoložena ter zagledana v srednji vek: veliko bližja krščanstvu, torej, kot
svetobolju, kakor pričuje Prešernov Krst
pri Savici. A kljub temu nihče ni posebej odmevno ugovarjal Stritarjevim
argumentom na strani, kjer bi take kritike lahko imele nek širši odmev, t.j. na
katoliški strani: niti Mahnič.[13]
Zato je obveljalo, da je slovenstvo, ki je imelo v Prešernu svojega najboljšega
pesnika, nekako neločljivo od svetobolja. In zato se je na svetobolje navezalo kar
nekaj vidnejših literarnih ustvarjalcev iz dobe po Stritarjevem nastopu.
Cankarjeve variacije na Stritarja:
narod-proletarec
Zlasti je tu bistven Cankar, ki
je svetobolno zlomljenost slovenskega moškega ovekovečil in razvil na različne
načine. Najprej je tu že omenjeni kult matere, ki se žrtvuje za otroke, medtem
ko se mož izgubi begajoč za lastnimi užitki: ta kult materinske ljubezni, ki
triumfira nad moškim (slednji je instanca razuma in zakonitosti) se kaže potem
v različnih zelo vplivnih delih tako na katoliškem (v Pregljevem Plebanusu Joannesu iz leta 1920, ki se
nekako zaključi z uvidom, da »ljubezen
mater je presegla pravico moža«[14])
kot na protikatoliškem spektru (lik Hudabivške Mete v Kuharjevih Samorastnikih iz leta 1937) naše literarne
produkcije. Celo pri Vladimirju Levstiku v delu Gadje gnezdo iz leta 1918, ki ga je napisal v svoji »orjunaški«,
izrazito nacionalistično-militaristični, torej poudarjeno maskulinični fazi, glavno
vlogo odigra - žrtvujoča se mati.
S tem konceptom matere-junakinje
in očeta-slabiča, ki izvira iz globokega vpliva stritarjanskega svetobolja na
nas, pa je bistveno povezan še Cankarjev koncept slovenskega naroda kot naroda
hlapcev in posledično kot naroda-proletarca, ki ga je komunistična propaganda
na široko izrabljala. Prvič ta formulacija nastopi v znamenitem Cankarjevem tržaškem predavanju Očiščenje in pomlajenje leta 1918 in sicer v njegovem
drugem poglavju. Tu je Cankar še vedno tožil, da so tedanji slovenski
socialisti mislili, da morajo biti nemškutarji (podobno kot prej liberalci: zgovoren
je primer Dežmanovega renegatstva), a da je to nepotrebno, saj da je v resnici
ves slovenski narod po svoji naravi proletarski in torej po svoji naravi
socialističen. Protislovje te trditve je jasno že v sami Cankarjevi predhodni
definiciji slovenskega naroda kot naroda kmetov in malomeščanov in torej ne kot
naroda-proletarcev. Slovenci proletariata skorajda nismo imeli, ker nismo imeli
skoraj nič industrije: bili smo ravno dežela srednjih kmetov, obrtnikov,
uradnikov: bili smo torej pretežno narod gospodarjev in lastnikov, ne pa narod
hlapcev in proletarcev. A Cankar v svojem propagandnem zanosu se za te težave
njegovega izvajanja pač ni zmenil. To je povezano tudi z nehistoričnim mitom
puntarije kot nekakšnega hkratnega zametka social-demokracije in narodnega
gibanja: le-ta se prav tako začne s Cankarjem (in deloma že prej z Aškercem).
Nadaljuje pa se celo in v velikem slogu na katoliški strani: v Pregljevih Tolmincih.
 |
| Strah hudobnih duhov - prosi za nas! |
S tem je tudi povezan mit o
Trubarju in nasploh o slovenskih protestantih kot o temeljnem zametku našega
narodnega gibanja, ki se je začel z Aškercem (njegova pesem Nov svetnik) in ki se razvije v polnem
razmahu šele okoli praznovanj 400. obletnice Trubarjevega rojstva leta 1908: ključen
je tu Cankarjev tržaški govor Trubar in
Trubarjeve slavnosti. Povezava z do sedaj rečenim je seveda v tem, da če se
naj slovenski narod prikaže retrospektivno kot narod hlapcev, je bilo treba
tudi prikazati, da dotedanje monolitno slovensko katolištvo ni bilo iz
prepričanja (hlapci nič ne počno iz prepričanja), pač pa nam je bilo vsiljeno
in smo se mu nesramno podredili. Zato pa je bilo potrebno prikazati, da so naše
notranje nacionalne aspiracije vezane na nekaj, kar ni katolištvo: ponujala se
je torej sama od sebe identifikacija s slovenskimi protestanti in se je iz njih
naredilo zgodnje nosilce narodnega gibanja. Seveda je bilo to početje povsem
nezgodovinsko, ko pa je jasno, da je protestantsko izdajanje knjig v
slovenščini bilo motivirano izključno iz religiozno-propagandnih namenov in da
če bi pri nas protestantizem prodrl bi dokončno triumfiralo nemštvo. Katolištvo
je bilo namreč tedaj kot tudi kasneje edini naš resnični branik pred
velikonemškimi težnjami, podobno kot velja denimo to za Poljsko, ki bi si jo
brez izrazite katoliške identitete že zdavnaj polastili po eni strani
protestantski Nemci in po drugi strani pravoslavni Rusi.
Ko nas je torej Cankar prepričal,
nadaljujoč Stritarjevo delo, da smo slovenski možje slabiči, hlapci in
proletarci, nas ni bilo težko iz strani domačih agentov Kominterne
(profila Kuhar, Kidrič, Kardelj, Kocbek[15])
prepričati, da je edini način kako se lahko uresničimo kot narod ta, da
izvedemo proletarsko komunistično revolucijo. Prepričali so nas, slovenske može,
da smo zgube, da je naš narod zguba in da edini način kako lahko funkcioniramo
je, da svoje hlapčevstvo navidezno odpravimo, a dejansko do konca zabetoniramo
v vzpostavitvi komunističnega totalitarnega sistema. Da izberemo med nami
najbolj hlapčevske od hlapčevskih, t.j. najhujše lumpenproletarce, jih
prekrstimo v avantgardo proletariata in jih postavimo na prestol ter se jim
klanjamo kot naši največji narodni svetinji in vrednoti. To, da smo si na
jasnem, ni bilo le prepričanje na levici. Tudi tu pa tam na katoliški desnici
je tlelo nezgodovinsko mnenje, da je komunizem pisan na kožo slovenskemu narodu.[16]
V takem umetno konstruiranem samorazumevanju slovenskega naroda in slovenskega
moškega se še vedno nahajamo, saj skorajda nihče ni sistematično načel tega pohabljajočega
samorazumevanja, ki sta nam ga Stritar in Cankar izdelala po meri svoje
ideologije. To je torej pravi kulturni problem slovenstva, v katerem tičimo.
Izhod
Mislim, da je eden izmed ključnih
načinov kako lahko izidemo iz te blokade, da jo odpravimo tam, kjer se je
začela vzpostavljati. Tam, kjer je, zlasti nam moškim zlomila hrbtenico, da
nismo bili in nismo več zmožni učinkovito zavarovati svojih domov in domovine
pred vladavino lumpenproletariata. Tu mislim, da bi bilo za Slovenijo zelo
blagodejno, če bi začela z ekstenzivno terapevtsko dejavnostjo zdravljenja moške
samozavesti in zavesti moškega poslanstva.
Deloma je v tej smeri delovalo in
deluje nekaj že omenjenih psihologov, vendar problem le teh je v tem, da
izhajajo v glavnem iz freudovskega pojmovanja moškega kot seksualnega plenilca,
ki se ne uspe povzpeti do vloge očeta, t.j. skrbnika in voditelja doma. Prav ta
vloga pa je pri slovenskem moškem deficitarna in od tod, kot rečeno, uspeh
komunizma pri nas.
Zdi se namreč, da lika moškega
kot ljubečega in skrbnega voditelja družine skorajda ni najti drugje kot v
biblični podobi moškega (v likih kot so Abraham, Izak, Jakob, Jozue), saj je
moški (tudi po psihoanalitski teorij) nosilec in izvrševalec zakona, omejitev,
kazni (le tako je lahko branilec pred nasiljem in zločinom). Zakoni pa ne
morejo biti dokončno utemeljeni drugače kot transcendentno – v Bogu, kot Božje
zapovedi. Sicer so le človeške in kot take relativne. Zato ne morem si kaj, da
ne bi pozdravil nedavno v ZDA nastalega gibanja, ki skuša obnoviti pri možeh in
očetih biblično podobo moškega. Sporočila tega gibanja so kakovostno strnjena v
filmu z naslovom Courageous (Pogumni)
filmske hiše Sherwood Pictures iz leta 2011. Želeti si je, da bi to gibanje
zajelo tudi Slovenijo. Potrebujejo ga očitno tudi drugod, saj je seksualna
revolucija, ki jo utrpevamo od 60. let dalje, močno prizadela celotno zahodno
kulturo. A v Sloveniji, kjer nam naši pesniki in pisatelji skorajda brez izjem
od Stritarja dalje dopovedujejo, da smo slovenski moški pasivneži in zgube, je
potreba po tem gibanju prav krvava. Zato kličem tudi sam vsem nam, slovenskim
možem, naj obudimo v sebi pogum, naj vstanemo, prevzamemo nam od Boga zaupano
vodstvo lastnih družin ter odločno zavrnemo pritisk perverznih struktur, ki nas
že stoletje tlačijo v hlapčevsko držo.
[1] Prim. V.
Škafar – J. Emeršič, Slomškovo berilo,
Celje 1991, str. 171.
[2] Prim. J.
Stritar, Zbrano delo, 3. zv.,
Ljubljana 1954, str. 143.
[3] Prim. A.
Mahnič, Indija Komandija, v: Slovenec, št. 26-38 (1884).
[4] Za
pokušino prim. Rimski katolik, št. 2
(1890), str. 15, 377; št. 5 (1893), str. 45-46, 133; št. 7 (1896), str. 17-19.
[5] Prim. Platon,
Država, 462 B - 465 B.
[6] Prim. prav
tam, 455 A
- 457 C.
[7] Prim. prav
tam, 457 C
– 458 D.
[8] Charles Fourier, Théorie
des quatre mouvements et des destinées générales, v: Oeuvres compléte de Charles Fourier, Paris 1841, str.
195-196. V originalu se glasi odlomek takole: »Il n'est aucune
cause qui produise aussi rapidement le progrès ou le déclin social que le
changement du sort des femmes«.
[9] Janez
Mencinger, Abadon, Ljubljana 1986,
str. 248.
[10] Prav
tam, str. 244.
[11] Prim.
prav tam.
[12] Anton
Mahnič, Dvanajst večerov,
Ljubljana-Nova Gorica1999, str. 153.
[13] Tu
moramo upoštevati uničujoč vpliv Levčeve življenjepisne študije o Prešernu iz
leta 1879 za katoliško recepcijo Prešerna in njegove objave znamenitega pisma
Čelakovskemu leta 1882 za katoliško recepcijo Krsta pri Savici prav posebej.
[14] I.
Pregelj, Plebanus Joannes, Ljubljana
1970, str. 168.
[15]
Na moskovskih arhivih hranijo njegov dosje in po pričevanju dr. Antona Korošca
so ga tam vodili kot svojega agenta, prim. T. Debeljak, Spomini na F.S. Finžgarja, v: http://nl.ijs.si/fedora/get/ebz:kdis/VIEW/#part:VI.
[16] Prim.
M. Javornik, Srečanja z nepoznanimi,
Ljubljana 1934, str. 136.
Prvotno objavljeno na blogu Ad Dominum, 17. 3. 2014
Ni komentarjev:
Objavite komentar