Pastoralno
pismo genovskega kardinala Sirija (1906-1989), ki ga prinašam v prevodu, ni
bilo namenjeno za javnost. Upamo se pregrešiti zoper željo njegovega slavnega
avtorja, večkratnega papeškega kandidata ali kar »papeža v škrlatu«, kot so ga
mnogi imenovali, iz preprostega razloga, ker dejstva sodobnosti pretresljivo
potrjujejo uvide tega besedila, napisanega davnega 12. junija 1960. Sedaj s
»teorijo spola« stopamo namreč v dobo »velikih in radikalnih sprememb človekove
fiziognomije«, oz. v tisto srhljivo dobo »spak in pošasti«, o kateri govori
kardinal na koncu dopisa. Škoda, da ga ni nihče poslušal tedaj, ko se so se v
Cerkvi na stežaj odpirala vrata »modernizaciji«. Ga bo morda kdo slišal vsaj
sedaj?
Ivo
Kerže, prevajalec
Prva
opažanja v tej letošnji že pozni pomladi kažejo na določen porast v rabi moških
oblačil iz strani deklet in žena, tudi družinskih mater. Vse do leta 1959, vsaj
v Genovi, je bila taka noša v splošnem značilna za turistke; sedaj pa nastaja
vtis, da se je določeno nemalo število genovskih deklet in žena odločilo za
uporabo moških oblačil (moških hlač), vsaj v dela prostih dneh.
Širjenje
te rabe nas obvezuje k resnemu premisleku, zato prosimo vse tiste, katerim je
namenjen ta dopis, da posvetijo temi pozornost, kakršno je pričakovati od
vsakogar, ki se čuti odgovornega pred Bogom.
V
prvi vrsti gre za to, da oblikujemo uravnoteženo sodbo o moralnosti nošenja
moške obleke iz strani žensk. Naša skrb ne more namreč imeti drugega predmeta
kot ravno moralni vidik.
Presoja
moralnosti
Ni
mogoče reči, da uporaba moških hlač iz strani žensk – danes, glede na
oprijetost ženskih oblačil – predstavlja po sebi velik prestopek zoper
sramežljivost. Glede pokrivanja hlače pokrivajo prav gotovo bolj kot sodobna
ženska krila.
A
ne gre le za vprašanje pokrivanja, pač pa tudi oprijetosti. Iz tega vidika ne
bi bilo točno, če bi rekli, da hlače nimajo možnosti doseči večje stopnje
oprijetosti kot pa krila. Nasprotno, v splošnem omogočajo večjo oprijetost in
oprijetost je lahko včasih razlog za večjo zaskrbljenost kot pa sama
nepokritost. Gre torej za vidik, ki ga ne gre prezreti pri celoviti presoji,
čeprav ne kaže z njim umetno pretiravati.
Najbolj
zaskrbljujoč vidik
Kljub
temu pa je pri ženskem nošenju moških oblačil navzoč vidik, ki se nam zdi
posebej zaskrbljujoč.
Moška
oblačila, ki jih nosi ženska:
- spreminjajo psihološki ustroj, ki je lasten ženski;
- načenjajo odnose med ženskami in nasprotnim spolom;
- zlahka škodijo materinemu dostojanstvu v očeh lastnih otrok.
Te
točke kaže natančneje proučiti.
Razlog
namreč, ki sili k nošenju moških oblačil je vedno oponašanje, ali bolje:
konkurenca v odnosu do tistega, ki velja za močnejšega, bolj sproščenega in
bolj samostojnega. Ta razlog jasno kaže, da je moško oblačilo konkretno
sredstvo za oblikovanje psihične navade, v kateri se ženska počuti »kakor
moški«. Drugič, od kar svet pomni obleka vsiljuje in pogojuje kretnje, drže ter
obnašanja, saj od zunaj vsili določeni psihološki vzorec.
Obenem
je treba imeti pred očmi, da moška obleka, ki jo nosi ženska, razodeva več ali
manj stalen upor zoper tisto ženskost, ki se komu zdi podrejenost, pa je v
resnici le različnost. Onesnaženost psihološkega vzorca postane tako očitna.
Ti
razlogi, ki vsebujejo še druge, zadostujejo za oceno deformacije, h kateri
moško oblačilo potiska ženski psihološki ustroj.
2.2
Načenjajo odnose med ženskami in moškimi
Odnosi
med spoloma, ki se razvijejo ob ustrezni starosti, so pod nagonskim vplivom
vzajemne privlačnosti. Bistvena osnova privalčnosti pa je različnost, ki edina
omogoča vzajemno dopolnjevanje. Če ta »različnost« ni več tako očitna, ker je
eden izmed njenih zunanjih pokazateljev odpravljen in ker je temu ustrezna
psihološka nastrojenost utišana, se nenadoma znajdemo pred spremembo ene izmed
temeljnih danosti odnosa.
Poleg
tega: privlačnosti, tako po naravi kot tudi kronološko, predhaja sramežljivost,
ki zavira, omejuje, zahteva spoštovanje, teži k prenosu na raven cenjenja in
zdrave strahospoštljivosti to, kar bi nagon rad pretvoril v manj obvaldana
dejanja. Sprememba obleke, ki s svojo različnostjo kaže in poudarja to mejo,
odpravljajoč razlike, teži obenem k razkroju branika, ki ga predstavlja
sramežljivost. Ali pa ga vsaj načne.
Brez zavore sramežljivosti odnosi med
moškim in žensko teže na ponižujoč način k čisti čutnosti, onstran slehernega
spoštovanja. Izkustvo pravi, da tedaj ko ženska postane podobna moškemu,
obramba medli in šibkost narašča.
2.3
Škodi dostojanstvu matere
Vsi
otroci imajo nagonski občutek za dostojanstvo in krepost matere. Analiza prve
notranje krize, ki jo preživlja otrok ob začetku življenja in ob vstopanju v
najstništvo, kaže na velik pomen odnosa do matere. Odrasli so v glavnem
pozabili na vse to in so izgubili okus tega dogajanja. Dobro bi bilo ponovno
premisliti stroge in nagonske zahteve, ki jih gojijo otroci v odnosu do svojih
mater, kakor tudi globoke in včasih celo strašljive posledice, ki jih
povzročijo ugotovitve o nezadovoljivosti materinega obnašanja. Kar nekaj
smernic prihodnjega razvoja je začrtanih – in to v slabo smer – že v teh
zgodnjih notranjih dogajanjih iz časa otroštva in odraščanja.
Otrok
ne pozna definicije razkazovanja, lahkotnosti ali nezvestobe, toda ima nagonski
šesti čut, da uvidi vse te stvari, da zaradi njih trpi in da mu le-te
prizadenejo bridke rane v njegovi duši.
3.
Taka raba na dolgi rok razkraja človeško sožitje
Kaže
dobro premisliti pomen zgornjih ugotovitev, tudi če morda ženska uporaba moških
oblačil ne prinese takoj s sabo vseh težkih posledic skrajnega pomanjkanja
sramežljivosti.
Sprememba
ženskega psihološkega ustroja predstavlja temeljno poškodbo družine, zakonske
zvestobe, celotne čustvene sfere in človekovega sožitja, ki s časom postane
nepopravljiva. Vsi se seveda strinjamo, da učinki rabe neprimernih oblačil ne
postanejo vsi vidni v kratkem časovnem roku. Toda potrebno je razmišljati o
tem, kar se polagoma in komaj vidno šibi, načenja in razkraja.
3.1
Kaj se pri tem izgublja
Ali
je mogoče upati na zadovoljivo vzajemnost pri zakoncih, če se spremeni ženski
psihološki ustroj? Ali je mogoče upati na ustrezno vzgojo otrok, na ta nadvse
občutljiv proces stkan iz pretanjenih nians, v katerem materina intuicija in
njen instinkt odigravajo nadvse pomembno vlogo? Kaj bodo znale dati te ženske
od sebe, ko bodo dovolj časa nosile hlače, da bi bile bolj konkurenčne moškemu?
Ali bo lahko to sploh kaj, kar ne bo le v funkciji njih samih?
3.2
Pričevanje človeškega rodu
Odkar
svet pomni, ali bolje, od nastopa civilizacije dalje, so bili vsi napori
nezadržno usmerjeni k razlikovanju družbenih funkcij, katerim se je dodeljeval
tudi razlikovan zunanji izgled. Ali ne gre morda uzreti v tem tehtnega
pričevanja o vsesplošnem strinjanju človeškega rodu in njegovega uvida v
resnice in zakonitosti, ki ga presegajo?
Skratka:
vprašanje moških oblačil pri ženskah je treba obravnavati kot dejavnik, ki na
dolgi rok razkraja človeško sobivanje.
4.
Stanje pripravljenosti pri vseh odgovornih
Logična
posledica vsega dosedaj rečenega je, da se morajo vsi odgovorni z vso resnostjo
in odločnostjo postaviti v pravo stanje pripravljenosti.
Obračamo
se z resnim opominom na vse župnike, na vse duhovnike, zlasti na spovednike, na
duhovne asistente organizacij vseh vrst, na vse redovnike, na vse redovnice,
zlasti na tiste z vzgojnim poslanstvom.
Vabimo
jih, da si izoblikujejo jasno zavest o posledicah sprememb, o katerih je tu
govora. Ta zavest je ključnega pomena: pokazala bo ob pravem času kaj storiti.
Vendar naj nas obenem ne ohromi kot pred nečim neizbežnim, kot pred nekakšnim
nujnim naravnim razvojem v družbi.
Človek
bo prihajal in odhajal, kajti Bog mu dopušča velik »nihajni čas«; toda bistvene
poteze narave in nič manj bistvene poteze večnega zakona se niso nikoli
spremenile, ne spreminjajo se in se tudi nikoli ne bodo spremenile. Obstajajo
določene meje, ki se jih lahko še in še krši, a to ima za svojo posledico smrt;
obstajajo meje, ki se jim lahko posmehujemo ali jih ne jemljemo zares na osnovi
kakih praznih filozofskih poigravanj, a pri tem izgubljamo izpred oči, da prav
one sestavljajo zaroto dejstev ter narave zoper njihove kršitelje. Zgodovina
nas je menda že dovolj naučila, celo s strahovito razvidnostjo v določenih
življenju narodov, da načenjanje mejà človeškosti ima vedno za svojo posledico
katastrofo.
4.2
Zaganjanje v »Božje mejnike« prinaša srhljive posledice
Vse
od nastopa heglovske dialektike dalje je postalo običajno, da nam filozofija
streže same pravljice in marsikdo, ker jih je večkrat slišal, se jim je začel
prilagajati, pa čeprav le pasivno. Toda narava in resnica, pa Božja postava v
njiju skrita, gredo strumno svojo pot, gazeč čez naivneže, ki upajo, brez
pravih podlag, na velike in radikalne spremembe človekove fiziognomije.
Posledica
tega nasilnega pristopa do stvarnosti ni neka nova »točka mirovanja«, temveč
neredi, boleča neravnovesja, strahovita opustošenost duš in neverjeten porast
odklonov od človečnosti, ki so bili prezgodaj odrinjeni v pozabo in ki čakajo,
da potonejo v dolgočasju, žalosti in preziru. Na ruševinah večnih norm pa se
kopičijo razbite družine, prekinjena življenja, ugasla ognjišča, zapuščeni
starci, izrojeni otroci in – na koncu – življenja, ki izginjajo v obupu in
samomorih. Vse to potrjuje, da Božjih mejnikov ni mogoče premakniti in da se
nikakor ne prilagajajo blodnjam sanjačev, ki jih po pomoti imenujejo filozofe.
5.
Kako naj pristopijo k problemu dušni pastirji
Rekli
smo, da vabimo tiste, katerim je namenjen pričujoč dopis, naj si oblikujejo
jasno zavest o tem, da gre pri obravnavani temi za nadvse pereč problem. Iz
tega jim bo torej jasno kako naj zastavijo svojo besedo, začenši z deklicami v
najnežnejših letih. Jasno jim bo, da bodo morali strogo in stalno omejiti svojo
popustljivost do omenjenih pojavov, ne da bi sicer zaradi tega zapadli v
pretiravanje ali fanatizem. Jasno jim bo, da ne bodo smeli nikoli zaradi lastne
šibkosti ustvariti vtisa, da pristajajo na izmuzljiv in zavajajoč običaj, ki
načenja vso moralnost družbenih institucij.
Duhovnikom
bo zato tudi jasno, da čeprav omenjeno nošenje moških oblačil po sebi ne
predstavlja težke krivde, bo morala v spovednici njihova tozadevna beseda biti
jasna in odločna. Vsi razmišljajmo o potrebi po liniji, utrjeni od vseh strani
s pomočjo ljudi dobre volje in razsvetljenih misli, da bo iz nje nastal pravi
branik.
Dušni
pastirji na vseh ravneh bodo razumeli kako je koristno imeti na svoji strani v
tej obrambi umetnike, novinarje in obrtnike. Usmeritev modnih hiš, njihovih
prodornih ustvarjalcev in oblačilne industrije ima pri vsem tem odločilen
pomen. Vzajemno sodelovanje umetniškega čuta, pretanjenosti in dobrega okusa
lahko najde primerne in dostojne rešitve za oblačenje ženske, ki se vozi z
mopedom ali ki opravlja določene dejavnosti in opravila. Ključno je, da se s
sramežljivostjo reši nesmrtni občutek za ženskost, po katerem bodo zlasti
otroci lahko še naprej uzirali obličje matere.
5.2
Prigodne izkušnje naj se umaknejo pred velikim vrednotami
Ne
želimo zanikati, da sodobno življenje prinaša probleme in potrebe, ki so precej
drugačni od tistih, s katerimi so se spopadali naši predniki. Vendar
poudarjamo, da gre tu za obrambo vrednot, ki so bistveno bolj pomembne od
prigodnih izkušenj. Zato pa razpolagamo z razumnostjo, preudarnostjo in dobrim
okusom, da rešujemo na sprejemljiv in dostojen način probleme, ki se sproti
zastavljajo.
Borimo
se v duhu ljubezni zoper poplitvenje človeškega rodu, ki se dogaja s pomočjo
brisanja razlik, na katerih temelji komplementarnost funkcij.
Ko
vidimo žensko v hlačah, ne smemo misliti le nanjo, pač pa na vse človeštvo in
na to kaj se bo z njim zgodilo, ko bodo ženske dovolj pomožačene. Nihče si ne
želi, da bi prihodnost bila doba nejasnega, nedorečenega, nedopolnjenega –
skratka – doba spak in pošasti.
To
naše pismo ni namenjeno javnosti, temveč dušnim pastirjem, ki se ukvarjajo z vzgojo
in s katoliškim društvenim življenjem. Naj opravijo svojo dolžnost in naj ne
zaspijo pred pronicanjem zla.
Prvotno objavljeno na blogu Ad Dominum, 1. 6. 2015)
Ni komentarjev:
Objavite komentar