O farizejih, janzenistih in klečeči revoluciji (4. 3. 2016)

Ivo Kerže

 V teku predavanja, ki ga je imel škof Athanasius Schneider novembra lani v ljubljanskih Dravljah, je ta mednarodno znani apostol spoštljivega prejemanja svetega obhajila prepoznal nove farizeje v tisti sodobni duhovščini, ki prepoveduje svojim vernikom, da bi prejemali Jezusa kleče in na usta. Vemo, da je takih duhovnikov veliko po svetu, a tudi v Sloveniji jih ne manjka, kljub temu da 91. točka papeškega navodila Zakrament odrešenja tako ravnanje duhovščine jasno obsoja. »Prepričan sem o tem. To so novi farizeji,« je pribil Schneider.

To trditev je utemeljil na evangeljskem odlomku, v katerem farizeji želijo preprečiti ljudstvu, da bi na cvetno nedeljo počastilo Jezusov prihod v Jeruzalem s palmovimi vejami in s polaganjem plaščev pod kopita osla, na katerem je jezdil Gospod. Farizeji so tedaj rekli Jezusu, naj jih pograja, On jim je pa odvrnil: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19, 40). Odlomek je na las podoben onemu, ko žena v Betaniji mazili Jezusa in nekateri učenci postanejo nejevoljni nad »potrato« dragocenega olja, rekoč: »Saj bi ga lahko prodali za več kot tristo denarijev in denar dali ubogim!« Jezus pa jim reče: »Pustite jo! Kaj ji delate težave?« (Mr 14, 5-6). Učenci v Betaniji razmišljajo podobno kot farizeji na cvetno nedeljo: tako enim kot drugim je tuj akt čaščenja Jezusa Kristusa. Zato pravi škof Schneider, da so podobni tistim duhovnikom, ki prepovedujejo vernikom geste spoštovanja in čaščenja ob prejemanju Svetega Rešnjega Telesa.

Kdo so farizeji?

Ljudje, ki jim je tuje čaščenje Jezusa, so seveda ljudje, katerim Jezus ni absolutno središče življenja. To so ljudje, ki mislijo, kot so že mislili farizeji, da ne potrebujejo učlovečenega in križanega Boga, da bi jih odrešil, ker menijo, da so sami iz svojih moči zmožni živeti pravično, to je skladno s postavo.

Pri tem je treba opozoriti na zelo razširjeno zmoto med nami glede odnosa med Jezusom, farizeji in postavo: Jezus namreč ne obsodi farizejev, ker skušajo živeti povsem skladno s postavo. V tem jih celo pogojno pohvali, ko reče: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.« (Mt 23, 3). Obsodi jih pa zato, ker se zapovedi držijo le navidezno (»govorijo namreč, pa ne delajo«), ker hočejo le izgledati, kot da se jih res držijo in so zato podobni »pobeljenim grobovom« (Mt 23, 27). Jezus jim ne očita torej njihove osredotočenosti na zapovedi, ne obsoja njihovega »normativizma«. Jezus namreč ni prišel »odpraviti postave« (Mt 5, 17-19), temveč nam je na križu priboril milost in moč, da jo lahko sploh izpolnjujemo in smo tako opravičeni (KKC, § 2074), ko se vraščamo Vanj, ki jo edini v celoti izpolnjuje (KKC, § 2052-2053).

Očitno je torej, da je v našem pogovornem jeziku, v publicistiki in v cerkvenem prostoru Jezusov očitek farizejstva zelo pogosto napačno razumljen, saj se običajno s farizeji zmerja verne ljudi, ki želijo živeti čim bolj pobožno, v kar se da spoštljivi drži do Boga ter v natančnem izpolnjevanju Božjih zapovedi in nauka Cerkve. Vidimo pa, da sta ravno ti dve točki (čaščenje Boga in resnična skladnost z zapovedmi) tisti, od katerih farizej ravno odstopa in zaradi česar si zasluži Jezusovo grajo.

Ugotoviti moramo torej, da živi dobršen del naše cerkvene javnosti v izkrivljeni in nekatoliški percepciji farizejstva in torej tudi v izkrivljenem razumevanju evangeljskega sporočila, saj je kritika farizejev ena glavnih tem Jezusovih nagovorov v Evangelijih. Naše zmotno razumevanje farizejstva spominja prej na protestantsko interpretacijo evangeljske besede na obzorju Luthrovega sola gratia in njegovega radikalnega pesimizma glede človeške narave, po katerem je vsako človeško prizadevanje po sebi zaznamovano z grehom in je zato na poti pogube tudi vsakdo, ki si prizadeva za izpolnjevanje zapovedi in ne računa izključno na Božjo milost. Jezus je v tej optiki razumljen kot »liberalni rabi«, kot je lucidno označil to med nami zelo razširjeno napačno razlago papež Benedikt XVI. v prvem delu svojega Jezusa iz Nazareta, v navezavi na odlomek, kjer Jezus pravi, da je sobota zaradi človeka in ne človek zaradi sobote, to je da norme postave so upoštevanja vredne le, če v dani situaciji služijo človeku (Mr 2, 27): »Tako so ravno iz prepirov o soboti izpeljali podobo liberalnega Jezusa. /…/ Vsekakor se tu začne razprava glede vprašanja o Jezusu – kdo je v resnici bil in kaj je dejansko hotel – kakor tudi glede celotnega vprašanja o resničnosti judovstva in krščanstva: ali je Jezus v resnici liberalni rabi – predhodnik krščanskega liberalizma? Ali je torej Kristus vere in potemtakem vsa vera Cerkve velika zmota?« (str. 123). V bistvu pa se takšno liberalno dojemanje Jezusovega odnosa do farizejev vedno znova izkaže za prekrivno z rahnerjansko situacijsko etiko (norme se držimo toliko, kolikor koristi človeku v dani situaciji), ki jo je sv. Janez Pavel II. obsodil v okrožnici Veritatis splendor (t. 63–66).

Iz vsega tega tudi izhaja, da je treba odlomek o soboti razumeti kristocentrično, ne pa antropocentrično, kot predlagajo liberalci. Pač v smislu stavka, ki navedenemu sledi: »Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote« (Mr 2, 28) in v smislu že omenjenega spoznanja, da je šele Kristus polna izpolnitev, ne pa zanikanje postave (in sobote).

Kdo so janzenisti?

Drugi očitek, ki ga v našem slovenskem miljeju slišimo tisti, ki želimo živeti dosledno katoliško življenje, je, da smo okuženi z janzenizmom. Ob tem se običajno takoj kot »zloglasen« primer take okuženosti pristavi Antona Mahniča z njegovim načelarstvom in ločitvijo duhov. Tu spet trčimo na globoko nerazumevanje pomena izrečenih besed, podobno kot pri očitku o farizejstvu.

Kaj je sploh bil janzenizem na Slovenskem? Sodobni zgodovinarji so si v glavnem edini, da je v njem bilo le ščepec onega izhodiščnega teološkega janzenizma škofa Kornelija Jansena iz Ypresa (1585–1683) in Antoina Arnaulda iz Port Royala (1612–1694) z naukom o predestinaciji in odvračanjem od svetega obhajila, ki je bil v veliki meri podoben nekakšnemu kalvinizmu v katoliški preobleki in je bil obsojen leta 1713 z apostolsko konstitucijo Unigenitus.

V veliko večji meri je šlo pri nas za jožefinizem, to je za »razsvetljenski katolicizem«, kot si ga je omislil cesar Jožef II. v okviru svojih cerkveno-političnih reform. O jožefinskem značaju janzenizma pri nas se lahko bralec pouči v zgodovinskih prispevkih na to temo, denimo v Japeljevem zborniku iz leta 2011 ali pa še bolj sintetično v članku o našem glavnem »janzenističnem« škofu Karlu Janezu pl. Herbersteinu v Slovenskem biografskem leksikonu.

Iz teh prispevkov postane takoj jasno, zakaj je moral naš svetniški kandidat Friderik Baraga toliko pretrpeti s strani »janzenističnih« sobratov v duhovščini zaradi svoje pobožnosti, zaradi križevih potov, spovedovanja itd. Naj v tem smislu zadostuje citat iz znamenitega Herbersteinovega pastirskega pisma iz leta 1782: »Pobožnjakarstva ne podpirajte, saj ni vredno duha in dostojanstva vere, ne deluje na srce, pa tudi ne na spremembo mišljenja. Pri pobožnjakarstvu se namreč zlahka pozablja bistveno in se naslanja na nepomembnosti, zmanjšuje se strah pred grehom, saj ljudje menijo, da bodo s pobožnostjo všeč Bogu, ne da bi se resneje poboljšali«. Zato pa je duhovnike opominjal, naj ne izgubljajo časa z blagoslavljanjem sveč, rožnih vencev, naj ne pridigajo o bratovščini rožnega venca in odpustkih, ker je to neukemu ljudstvu v slepilo. Bistvo krščanske vere je bilo po njegovem »bolj v občutkih nego besedah« in sestoji v namenu »ljudi poboljševati in delati čednostnejše«.

Bistvo jožefinske cerkvenosti je namreč razsvetljenski moralizem, kakršen se je dokončno izoblikoval v Kantovi praktični filozofiji. Vse to je bilo prav lepo v skladu s politiko in mislijo framasonsko čutečega Jožefa II., ki je zapiral božje poti ter vse tiste redovne ustanove, ki niso bile neposredno »koristne« za državo, to je vse tiste redove, ki niso bili namenjeni neposredni pomoči sočloveku (v obliki karitativne dejavnosti ali poučevanja); tako so bili ukinjeni vsi kontemplativni, izključno čaščenju Boga namenjeni redovi.

Kot pokazatelj, da je tak tipično jožefinski diskurz pri nas še na delu, bi navedel besedilo, ki jo najdemo v knjižici Jožeta Vesenjaka z naslovom Moja župnija iz leta 1989. Naj bo razumljeno, da s tem ne dolžim pisca knjižice kake zavestne zlonamernosti, ampak jo jemljem le kot primer nekega zelo razširjenega stanja. Besedilo, ki svari pred nevarnostjo (!) rožnega venca in ljudskih pobožnosti, ki se zdi kot prepisano iz kakega Herbersteinovega pastirskega pisma, se glasi takole: »Različne ljudske pobožnosti, kot so skupna molitev rožnega venca, križev pot, molitvene ure, litanije in še kaj, imajo svoj pomen, če jih opravimo s pravim duhom in ob pravem času. /…/ Če jih ne slavimo s pravim namenom, z notranjo svobodnostjo in velikodušnostjo, potem nimamo duhovne koristi, ampak škodo.« (str. 21). Ali pa recimo tole tendenciozno povezovanje pobožnosti s sebičnostjo: »Sebičnost, tudi sveta in pobožna, ko mislimo le nase, morda celo le na to, da bi prišli čim višje v nebesa, jemlje zasluge vsem našim dobrim delom.« (str. 33).

Pri vsem tem opazimo torej naslednje: 1. da je jožefince motilo čaščenje Boga enako, kot je to motilo farizeje in 2. da je bil njihov razsvetljenski moralizem prav lepo v skladu s hinavsko navideznostjo farizejev, saj nam je iz spisov Milana Komarja verjetno dobro znana dvoličnost (homo duplex) razsvetljenskega moralizma.

Janzenistični »rigorizem«

Kar pa zadeva njihov načelni katoliški »rigorizem«, ki jim ga sodobni in manj sodobni zgodovinarji radi pripisujejo, moramo vedeti, da je rezultiral v dvojem: v odvračanju od svetega obhajila in zakramentalnega življenja nasploh ter v razmahu liberalne miselnosti.

Janzenistično odvračanje od svetega obhajila (ki je temeljilo na Arnauldovem delu De la fréquente communion iz leta 1643) je bilo na delu tudi pri nas, tako, da so že leta 1774 zaradi tega na Dolenjskem ženske kradle hostije in se same obhajale. Osnovna Arnauldova ideja je bila pri tem, da je sveto obhajilo nebeška hrana in da jo zato lahko uživajo le tisti ljudje, ki že tu živijo po nebeško, to je ne le da niso v stanju smrtnega (kar je pravoverno stališče), ampak tudi malega greha.

V ozadju je bila kalvinistična ideja predestinacije, ki jo je v katoliškem ambientu oživel škof Jansen v svojem delu Augustinus iz leta 1640, po kateri Jezus ni umrl za vse ljudi, v smislu, da vsi lahko svobodno sežejo po Njegovih zakramentih kot instrumentih odrešenja in se tako zveličajo, pač pa da je umrl le za tiste, ki jih je Bog Oče že vnaprej določil za odrešenje. Ti popolni ljudje so zmožni odpraviti iz sebe tudi vse male grehe in ti so edini vredni svetega obhajila. Ta »rigorizem«, kot torej že vidimo, je bil do vernikov zelo nezahteven, liberalen, udoben, saj je preprosto prepričeval duhovščino, da nima smisla ubijati se z apostolatom, saj so eni ljudje itak za v nebesa, drugi pa za v pekel.

Glede liberalne miselnosti pri naših janzenistih pa je povedno to, da so spisi škofa Herbersteina bili obsojeni s strani Svetega sedeža kot okuženi s herezijo (»haeretica labe infectus«) in sicer v točki, kjer (v skladu z razsvetljensko mislijo Jožefa II.) zagovarjajo liberalno načelo verske strpnosti in s tem sekularizacijo monarhije. Tu postane torej tudi jasno, kako kratkovidno je pripisovanje »janzenističnega« duha antiliberalnemu Mahniču ali pa še prej Jeranu.

Mahnič, Jeran, Baraga in Slomšek so spadali v tisti protijanzenistični duhovniški milje, ki se je začel oblikovati na Dunaju pod vodstvom in vplivom redemptoristov in zlasti sv. Klemena Dvořaka. To je znal pošteno povedati še liberalni Ivan Prijatelj v svoji Kulturni in politični zgodovini Slovencev, a pomen tega obdobja romantičnega katolicizma (značilnega za celotno staroslovensko miselnost) je iz naše zgodovinske zavesti na silo odstranilo poznejše liberalno in marksistično zgodovinopisje.

Klečeča revolucija

Na osnovi vsega povedanega lahko sklenemo, da so prav tisti nasprotniki katoliške pobožnosti in načelnosti pri nas, ki grmijo iz prižnic in revij z nedomišljenimi frazami o farizejih in janzenistih, še najbolj podobni farizejem iz Evangelijev in se zdijo pravi dediči našega jožefinskega »janzenizma«, ki v slogu kantovske »Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft« razumejo vsak akt usmerjen v nadnaravo kot »fanatizem« in kot atentat na njihov »človekoljubni« projekt.

Kar se nas ostalih tiče, ki ne mislimo ministrirati temu že zdavnaj zavoženemu razsvetljenskemu projektu, za fasado katerega vedno znova zamolklo zaškriplje kolesje giljotine in terorja, je odločitev pač jasna. Pokazal nam jo je škof Schneider na predavanju in v njegovi knjigi Corpus Christi: ko pristopimo prihodnjič k svetemu obhajilu (seveda vredno, v posvečujoči milosti), pokleknimo in kleče prejmimo Boga na usta. Tu se začenja naša klečeča (proti)revolucija.

Članek je bil prvotno objavljen na Časniku, 4. 3. 2016