Protislovje na Kapitolskem griču (januar 2009)

Prvotno objavljeno v reviji Tretji dan, 1/2, str. 1-2 - uvodnik; 2009

Iz celotne monumentalnosti januarske prisege na Kapitolskem griču, se mi je na poseben način vtisnil v spomin stavek, ki ga je izrekel novoizvoljeni predsednik Obama v svojem nagovoru: »Sojeni boste po tem, kar ste zmožni zgraditi, ne pa po tem kar ste zmožni uničiti«. Izrečen je bil v svarilo voditeljem terorističnih organizacij po svetu.

Stavek je dovolj lapidaren, da bi lahko prešel v zgodovino. V njem je povzet tisti nikakor ne samoumevni kriterij, po katerem je evropska civilizacija od Aristotela dalje ločevala dobro od zla: dobro gradi, bogati, poraja, oživlja, uresničuje, vodi k bitju, zlo pa uničuje, vodi v nič.

Vsekakor stavek vreden nastopnega predsedniškega govora. Vendar prav ob tem stavku se je vsa sojnost čezoceanskega dogodka stehtala na svoji bistveni ravni. Prav ob tem stavku se je namreč izkazala vsa neznosna puhlost tiste triumfalne predstave vključno z možem, ki je stavek izgovoril, z aparatom, ki stoji za njim in z nepreštevno množico, ki mu je ploskala. Vzporedno s tistim faraonskim obredom se je na taistem Kapitolskem griču izdajal ukaz za veliki pomor nerojenih. Začenjal se je čas velikega uničevanja in ne čas grajenja, čeprav se je samooznanjal kot čas grajenja.

Protislovje ni moglo biti bolj očitno in kričeče, čeprav ga najbrž ni vsakdo opazil. Kdor ga je, morda deli z menoj občutek, da z Obamo prihaja korak naprej do svoje dopolnitve (a s tem tudi do svojega neizbežnega konca) čas, ki ga zahteva novoveški kult strpnosti razumljene v smislu dopuščanja brezmejne svobode, pa čeprav je to svoboda do niča, do uničenja, do nasilja, do nestrpnosti. Lockova še aristotelsko zasnovana klasična liberalna zamisel samoomejene svobode, ki zahteva strpnost do strpnih in nestrpnost do nestrpnih se s tem znova izkaže kot v temelju sprevržena in to na samem Kapitolskem griču, v samem svetišču lockovskega koncepta demokracije. Sprevrženost je namreč v tem, da v percepciji sodobne avantgarde, katere paladin je Obama, je nestrpen tudi, ali zlasti tisti, ki odjemlje drugemu pravico do uničenja (do splava, evtanazije, drogiranja, vzgojne katastrofe, demografske katastrofe itd.). Do njega je zato v skladu z lockovsko definicijo treba biti nestrpni. Pri tem pa je seveda spregledano, da je ravno sleherno uničevanje bistvo nasilja in s tem bistvo nestrpnosti. Nestrpen je zato v resnici tisti, ki se odloči za nič in zoper bitje. In ravno do njega ne bi smeli biti strpni, če sledimo celotni Lockovi maksimi. Imeti za nestrpneža tistega, ki ne dopušča uničevanja, kot si to zamišlja sodobna avantgarda, je zato sprevrženo, saj temelji na odvzemu slehernega pomena (ne)strpnosti pa tudi svobodi sami kot tistemu, na kar se (ne)strpnost v temelju nanaša. Svoboda za nič je namreč ne-svoboda, prav tako kot je gledanje niča odsotnost gledanja in razmišljanje o niču odsotnost razmišljanja. Takšna svoboda je protislovna in v zadnji posledici temelji na značilno novoveškem platonsko-heglovskem razumevanju bitja kot rodu, t.j. kot popolne enovitosti in odsotnosti mnoštva, o čemer je bilo obsežno govora v zadnji številki naše revije posvečeni tomizmu. Če v bitju pač ni prostora za mnoštvo, potem je svobodna izbira možna le kot pravica do prehoda (iz) bitja v nič, kot pravica do niča, do samozanikanja, do protislovja.

V tem protislovju se ukinja moderniteta in njena politična izpostava: levica. Levica temelji na tem razglašanju pravice do niča. Imenuje jo sicer emancipacija. Zamolči, da je to emancipacija od postave biti in s tem emancipacija, ki se samoukinja, saj (je) ne more biti. Levica se tako samoseseda v tem protislovju. Ne le ameriška. Še bolj to velja za našo, slovensko. Ona kot vemo neposredno temelji na radikalni pravici do uničevanja, ki si jo je vzela sama in ji sicer rečemo revolucija '41-'45. V moči brezobzirnosti te pridobitve si jemlje pravico, da imenuje nestrpne vse tiste, ki (ji) odrekajo protislovno svobodo do uničevanja, ki jo seveda ona razglaša kot svobodo tout court. V moči te protislovne svobode obračunava z vsemi njenimi nasprotniki. A hkrati je ta protislovna svoboda način kako obračunava sama s sabo in se s tem pospravlja nazaj v nič. Temu postopnemu samosesedanju levice lahko sledimo v Sloveniji vse od njenega revolucionarnega nastopa dalje, je pa postala prav posebej očitna v dveh epohalnih dogodkih slovenstva: leta 1991, ko se je vase sesedla KPJ in leta 2004, ko se je vase sesedla KPS. To čemur smo priča danes je poskus njene restavracije, ki pa vidimo, da vztrajno kaže iste avtodestruktivne poteze, ki so pripreljale do njenih že prej omenjenih sesutij.

Kako naj katoličani gledamo na to dogajanje? Prav gotovo si ne smemo delati utvar, da sami s svojo lastno politično težo povzročamo propad partijske moči na Slovenskem, saj te teže očitno nimamo. Izgubili smo jo leta 1945. Zmage iz let 1991 in 2004 niso zmage demokratičnega tabora v Sloveniji, pač pa avtogoli komunizma, ki izhajajo iz njegove protislovne zasnove. Vendar to tudi ne pomeni, da je način kako katoličani vstopamo v politični prostor brez posledic za dokončno samoodpravo slovenske levice. Dovolj je če pogledamo, kako je na pretekle volilne rezultate vplival medijski slog vrha slovenske Cekrve, pa zlahka vidimo kakšen odnos naj slovenski katoličani (s cerkveno hierarhijo vred) zavzamemo do politike, če želimo v njej uspevati: uspeh na volitvah 2004 in neuspeh na volitvah 2008 je namreč empirično-eksperimentalni dokaz, da od politike odmaknjen, do levice »strpen« odnos Cerkve ne obrodi ugodnih volilnih rezultatov.

Obenem nam daje lahko to misliti glede teme, ki jo prinaša osrednji blok v tej številki: gre seveda za temo katoliškega shoda, ki jo v naši reviji skrbno gojimo že kar nekaj časa. Po reakcijah katoliških intelektualcev na zadnje volitve, ki smo jih lahko prebrali v naši reviji in v drugi katoliški periodiki je jasno, da izhodiščna zamisel katoliškega shoda kot refleksije slovenske zgodovine v 20. stoletju ne more zadostovati in jo je treba razviti dalje tudi v smer načrta bodoče katoliške politične dejavnosti. Tu se pa, zopet sodeč po odzivih v katoliški periodiki odpirata zlasti dve možnosti:

a) nekakšno samoukinjenje katoliške politične stranke, ki naj bi sprostilo prostor za anglosaško zamišljen dvostrankarski sistem na Slovenskem, kar bi razbremenilo slovenski politični prostor »kulturnobojnega« vzdušja, v katerem baje zmaguje predvsem levica;

b) izrazitejše razvitje značilno katoliškega sredinskega političnega profila (zlasti skozi poudarek na družinski politiki) v stranki, kar bi dalo tej stranki večjo prepoznavnost in s tem tudi večji uspeh nasproti levici.

Slovenski katoliški shod, ki se v bistvu v naši reviji na nek način že dogaja, se bo moral o tej dilemi vsekakor določneje izreči.

Ivo Kerže