Ob stoletnici Mahničeve smrti (december 2019)

 

Prvotno objavljeno: Koledar MGD za leto 2020

Pred stotimi leti, 14. decembra 1920, je v zagrebškem nadškofijskem dvorcu se je sklenilo zemeljsko življenje Antona Mahniča, velikega sinu Goriške, enega največjih sinov slovenskega naroda, ki je našemu, pa tudi hrvaškemu narodu vtisnil močan pečat svoje misli in osebnosti, ko je v obeh narodih sprožil katoliško gibanje po načelih pontifikatov Leona XIII. in sv. Pija X. V teh stotih letih je doživelo to gibanje svoj vzpon, ki bi se verjetno še nadaljeval, ko ga ne bi v času vojne in okupacije tako na Slovenskem kot na Hrvaškem brutalno zatrla in fizično zlomila komunistična revolucija. Le-to je Mahnič vztrajno napovedoval vse od začetka njegovega javnega nastopa, in sicer kot nujni nasledek sprejemanja liberalnih idej, ki so se gojile zlasti med izobraženstvom in prav posebej med tedanjimi vodilnimi pesniki in pisatelji (pri Stritarju, Tavčarju, Aškercu) – pa mu je malokdo čisto do konca verjel. Mahnič namreč ni bil le globok mislec, neutruden publicist in organizator. Mahnič je bil prerok, od čigar glasu, kot že v Stari zavezi, se ljudje obračajo proč, pa vendar se čez čase izkaže, da je ta glas imel preprosto prav, ker je izhajal spoznanja nadčasovne resnice v Bogu.

Mahničeva življenjska pot se je začela v Kobdilju na goriškem Krasu 14. septembra 1840. Ob koncu gimnazije, ki jo je obiskoval v Gorici v letih 1863–1871, se je vpisal na goriško bogoslovje, kjer je bil že v tretjem letniku posvečen v duhovnika. Kmalu zatem (1875) ga je nadškof imenoval za prefekta v goriškem malem semenišču, kjer je služboval vse do konca svojega slovenskega obdobja (vmes je doktoriral na Dunaj in prevzel katedro za biblične na goriškem bogoslovju), ko bo leta 1896 posvečen za škofa na otoku Krku. To poslanstvo vzgoje mladih ljudi, kot pravi sam Mahnič, ki ga je opravljal najprej kot prefekt, potem pa, od leta 1891, tudi kot ravnatelj semenišča, ga je globoko zaznamovalo, saj je ravno tam lahko opazoval razdiralno delo, ki ga je opravljal liberalni duh tedanje slovenske književnosti v duši njegovih mladih varovancev, ali kakor sam piše v svojem značilnem, z rahlo avtoironijo začinjenem tonu leta 1885: »Marsikako očesce, zalo, nedolžno očesce, skalilo se je, in ko sem spet vanje pogledal, oj, oj, iz njega ni več odsevalo sveto nebo; oj, oj, kdo ga je pa vzel! In šel sem, in zasledoval ljutega sovraga, da bi ga zmlel; in res, po vztrajnem zasledovanju zasledil sem ga: bil je krivi prerok v podobi pisatelja, modernega, brezverskega pisatelja, pravim, ki je s sladkimi besedami, ki je z gladkimi verzi odprl si vhod v mlado srce; ki je skalil oko, ki je nebesa ukradel«.

Iz teh spoznanj zraste Mahničevo glavno delo Dvanajst večerov, katerem izpelje sistematično kritiko protimoralnih in protireligioznih teženj tedanje slovenske literature. Delo izhaja v obliki podlistka v Slovencu v letih 1884-1885, potem pa izide v knjižni obliki leta 1887. Dvanajst večerov se tako umešča v sam začetek slovenskega filozofskega knjižnega snovanja, saj leta 1887 izideta obenem še Križanova Logika in Lampetov Vvod v modroslovje: lahko bi celo rekli, da pripada Dvanajstim večerom prvenstvo glede na to, da so izhajali v časopisni obliki že prej in glede na bistveno večji odmev, ki so ga doživeli. Naj poudarim, da čeprav je imela Mahničeva kritika tedanje literature izhodišče v njegovi pedagoški skrbi, je ni upravičeno imeti za zgolj pedagoško kritiko (kot jo radi označujejo Mahničevi nasprotniki), ki bi ne zadevala vrednosti literature kot take, pač pa le njene pedagoške učinke na mladino. Mahnič je v Dvanajstih večerih utemeljil svojo kritiko na estetiki, in sicer na neotomistični estetiki, kakršna se je razvila zlasti v italijanskem prostoru v duhu neotomistične filozofije, kakršno je spodbujal pontifikat Leona XIII. Gre torej pri Mahniču za polnokrvno katoliško filozofsko utemeljeno literarno kritiko, ki globoko zajema iz zaklada misli sv. Tomaža Akvinskega. V našem prostoru je ta kritika (zlasti kritika Gregorčičevih pesmi) ostala v veliki meri nerazumljena, ker povprečni slovenski bralec ni poznal v zadostni meri filozofskega ozadja, iz katerega je Mahnič izhajal. Da pa je imel Mahnič prav, ko je svaril pred liberalizmom, ki se je širil v tedanji literaturi, in pred njegovimi uničujočimi posledicami je lepo ugotavljal pred leti Taras Kermauner, ko je na Mahničevem simpoziju v Rimu leta 1989 ugotavljal, kako je liberalni fundus tedanje slovenske literature globinsko protikrščanski in vodi lahko le do izrazitih protikrščanskih, nihilističnih nasledkov, kar je po Kermaunerju očitno iz nadaljevanja zgodovine naše literature. Tako je to strnjeno izrazil Kermauner: »Kajti mi iz zgodovinskega izkustva vemo, da je Kersniku sledil Govekar, Govekarju Kraigher, temu Grum, Bartol, Zupan. Linija nihilizacije je jasna.«

Kar je ugotavljal Mahnič v Dvanajstih večerih na področju literature, je kmalu prenesel tudi na druga področja kulturnega in družbenega življenja, ko je ugotavljal, kako tudi tam razdiralno delujejo liberalni, protikatoliški principi. Tako je leta 1888 začel izdajati revijo Rimski katolik, kateri pa ni bil le urednik, pač pa na začetku tudi kot glavni pisec, kateremu so se pa kmalu začeli pridruževati številni sotrudniki, zlasti iz vrst mlajše duhovščine. Katoliška kritika liberalizma je bila osnovna ideja, ki ga je zelo zgodaj pripeljala do načrtovanja 1. slovenskega katoliškega shoda, ki ga je napovedal v Rimskem katoliku že leta 1889 in do katerega je prišlo leta 1892. Ta dogodek označuje začetek katoliškega gibanja na Slovenskem. Na ta način vidimo, kako je Mahnič zadal slovenskemu katoliškemu gibanju temeljni vsebino in smer. Podobno se je zgodilo na Hrvaškem, kamor je bil Mahnič poklican, ko je bil imenovan 22. novembra 1896 za škofa na otoku Krku, kjer je začel izdajati revijo Hrvatska straža in ki je sprožila, podobno kot pri nas Dvanajst večerov in Rimski katolik, nastanek hrvaškega katoliškega gibanja. Tudi na Hrvaškem je Mahnič svojo kritiko liberalizma začel izvajati skozi kritiko tedanjih hrvaških pesnikov in pisateljev (Novaka, Kranjčevića, Tresić-Pavičića). Kdorkoli je bral Hrvatsko stražo lahko torej vidi, da se Mahničevo delovanje na Hrvaškem ni bistveno razlikovalo od njegovega delovanja na Slovenskem. Res je, da se je Mahnič kot škof na Krku zelo zavzel za narodnostne pravice Hrvatov, zlasti ko je podprl njihove zahteve po glagolskem bogoslužju, čemur je nasprotoval tamkajšnji italijanski živelj. Vendar tudi v Rimskem katoliku ni Mahnič nič manj gorel za narodnostne pravice Slovencev, je bil pa nasproten, kot tudi potem na Hrvaškem, absolutizaciji ljubezni do naroda, ki bi iz narodnosti delal nekakšno božanstvo. V tem smislu je izrekel, tisto znamenito misel v Rimskem katoliku, da raje pride v nebesa kot Kitajec, kot pa v pekel kot Slovenec. Ljubezen do naroda ima svoje mesto, a ljubezen do Boga ima prvo mesto.

Mahnič je bil torej prerok. Stoletna razdalja od njegove smrti, nam omogoča, da vidimo, kako je imel prav, ko je bičal liberalne zmote in napovedoval njihove usodepolne posledice. V potrditev tega najpomembnejšega dejstva Mahničevega življenja in dela govori beatifikacijski postopek, ki ga je nedavno sprožila škofija na otoku Krku, še bolj pa govori o tem njegovo nestrohnjeno telo (o čemer je javno poročal postulator), ki počiva v tamkajšnji stolnici in ki vliva trdno upanje, če že ne gotovost, da se bo omenjeni postopek za priglasitev k blaženim ugodno rešil. Priporočamo se mu pa lahko že sedaj, zlasti tisti, ki nam je pri srcu katoliška substanca našega naroda: Božji služabnik Anton Mahnič, prosi za nas!