četrtek, 9. januar 2020

Aktualnost škofa Rožmana (13. 4. 2013)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 13. 4. 2013

Vrača se domov pastir tiste generacije slovenskih duš, ki je dala daleč največ junaških pričevalcev za vero v zgodovini našega naroda. Vrača se na 13. dan v mesecu: na dan, ki je posvečen Rožmanu tako dragim Marijinim sporočilom in naročilom iz Fatime, v katerih je bilo napovedano mučeniško trpljenje pod komunizmom in pod ostalimi iz njega izvirajočimi totalitarizmi. Vrača se škof, ki je dal ton duhovnosti bl. Alojzija Grozdeta, ki je prav v risu fatimskih sporočil (in najbrž prav zaradi njih) pretrpel svoje mučeništvo. Vrača se velikan vere, ki je vse svoje medvojne upe polagal v izpolnjevanje temeljnega fatimskega naročila – posvetitev naroda Brezmadežnemu  Marijinemu Srcu, ki jo je organiziral in opravil pred natanko 70. leti –  in v spreobračajočo moč te pobožnosti. Ni doživel njenih sadov – Savel se ni spreobrnil v Pavla, komunisti se niso vrnili v naročje katoliške vere -, pa ta slovenski Job ni izgubil vere, vztrajal je do konca, prepričan, da bo zaupanje, s katerim se je verno slovensko ljudstvo brezpogojno in proti upanju predalo Marijinim obljubam prej ali slej obrodilo svoj težko pričakovani sad. Veliko nas vidi ta sad v osvoboditvi slovenskega naroda izpod komunističnega jarma leta 1991. A obenem je danes  vsakomur , ki hoče videti, jasno, da je bil ta sad nezrel, ta osvoboditev nepopolna. Upamo in verjamemo, da bo pogreb škofa Rožmana v domači zemlji, podobno kot Evharistični kongres in Grozdetova beatifikacija, eden tistih dogodkov, ki sprošča kapital milosti, nabran v mučeniški krvi in trpljenju naših ljudi pod komunizmom.  

Zanimivo branje iz leta 1936   
       
Naj ob tem dogodku omenim še zanimivo branje, ki sem ga bil nedavno deležen v zadnji številki revije Zaveza in se mi zdi pomembno za boljše razumevanje pomena škofa Rožmana za naš čas. Gre za ponatis članka Josipa Šimenca (1888-1965), v katerem ta pronicljivi duhovnik že leta 1936, pod vtisom začetka španske državljanske vojne, preroško napoveduje realno možnost nastopa komunistične revolucije tudi pri nas. Članek nosi naslov: »Ali pri nas zorimo za španske grozote«. V njem Šimenc prikaže, kako argument, da je slovenski narod globoko katoliški in da zaradi tega ne more priti v njem do komunističnega divjanja, ne drži, saj nazorno pokaže, kako je bila stopnja vernosti na Španskem dosti višja tedaj kot pri nas, pa je tam vseeno napočila revolucija. Iz tega dalje sklepa, da je verjetnost nastopa revolucije pri nas toliko večja in da skoraj meji na gotovost. Šimenc pri tem lepo prikaže, kako je tedaj življenje na Slovenskem bilo le na videz in na zunaj katoliško, v resnici pa je bilo globoko notranje razjedeno s protiversko mislijo. Pri tem se ustavi zlasti pri šolstvu in ugotavlja, da so se celo v slovenskih katoliških vzgojnih zavodih učenci učili iz učbenikov (državnih učbenikov, pač), ki slone na brezbožnih in protikatoliških predpostavkah. Kako naj torej iz takih šol izvirajo iskreno verni rodovi, se sprašuje Šimenc in o takih vzgojnih ustanovah sklene takole: »Recite, kar hočete: ko se bo začelo, se bo izkazalo, da so bile te hiše orožarne za španske manevre.« Imel je očitno prav.

Kaj ima vse to opraviti z Rožmanom? 

Tudi Rožman je v istem času zelo jasno uzrl nevarnosti, ki so visele nad slovenskim narodom in to do te mere, da je istega leta izdal navodilo svojim duhovnikom, naj organizirajo po župnijah nekakšno samoobrambno mrežo v primeru, da bi nastopila pri nas revolucija. Zdi se, da ga duhovniki niso vzeli resno, saj če bi taka mreža nastala, bi se dogodki pri nas med vojno drugače zvrstili, ker bi bila revolucija zadušena v kali. Zato je pa Rožman toliko intenzivneje delal na področju formacije mladine, ki ga je kot najpomembnejšega izpostavil tudi Šimenčev članek. Vzpostavil je zlasti Katoliško akcijo, ki naj bi vsaj deloma nadoknadila nazorske in religiozne deficite šolskega sistema. Prizadeval si je reformirati tudi katoliško šolstvo v skladu s pogledi, kakršne je podal Šimenc, saj je Šimenca samega imenoval leta 1938 za vzgojnega vodjo v šentviškem zavodu. A čas ga je prehitel. Revolucija je prišla v trenutku, ko njegovi ukrepi še niso mogli roditi zadostnih rezultatov.

Kaj ima vse to opraviti z nami? 

Zdi se, da je čas, v katerem živimo kar podoben onemu iz leta 1936. Tudi pri nas se celo v katoliških šolah učijo iz brezbožnih ali pogosteje kar protiverskih učbenikov, kaj šele drugje. Celotna klima je veliko bolj kot takrat, naravnana proti Cerkvi. Nedavno smo videli, da Slovencev ni težko nahujskati v »vstajniško« razpoloženje. Ne vem, če gre v celoti verjeti oni nedavni novici o ustanavljanju nove OF (v smislu oborožene formacije), a v luči vsega rečenega se mi zdi kar verjetna. Kako pa je z našo Cerkvijo? Ali se zna preroško odzivati na zaostrujoče se razmere, kot se je znal odzivati škof Rožman? Ali vsaj razmišlja kaj  o tem, da bi se izdali kakšni učbeniki, ob katerih bi se formirala mladina v katoliških šolah in bi bili primernejši od državnih? Ali razmišlja o ustanovitvi nečesa, kar bi vsaj nekako spominjalo na Katoliško akcijo, s čemer bi lahko vsaj poskušala zajeziti razkrajajoč vpliv brezboštva v naši družbi? Bojim se, če sodim po Slovenskem pastoralnem načrtu (PIP), da temu ni tako. Vtis imam, da naša krajevna Cerkev ne želi brezbožnega sveta kakorkoli poučiti o resnici, ga odvrniti od zmote, pač pa, da želi le z njim iskati, z njim skupaj iti (PIP, § 54). Upajmo, da ji bo Rožmanov pogreb dal misliti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar