Prvotno objavljeno na Casnik.si, 13. 4. 2013
Vrača se domov pastir tiste generacije slovenskih duš, ki je dala
daleč največ junaških pričevalcev za vero v zgodovini našega naroda.
Vrača se na 13. dan v mesecu: na dan, ki je posvečen Rožmanu tako dragim
Marijinim sporočilom in naročilom iz Fatime, v katerih je bilo
napovedano mučeniško trpljenje pod komunizmom in pod ostalimi iz njega
izvirajočimi totalitarizmi. Vrača se škof, ki je dal ton duhovnosti bl.
Alojzija Grozdeta, ki je prav v risu fatimskih sporočil (in najbrž prav
zaradi njih) pretrpel svoje mučeništvo. Vrača se velikan vere, ki je vse
svoje medvojne upe polagal v izpolnjevanje temeljnega fatimskega
naročila – posvetitev naroda Brezmadežnemu Marijinemu Srcu, ki jo je organiziral in opravil pred natanko 70. leti – in
v spreobračajočo moč te pobožnosti. Ni doživel njenih sadov – Savel se
ni spreobrnil v Pavla, komunisti se niso vrnili v naročje katoliške vere
-, pa ta slovenski Job ni izgubil vere, vztrajal je do konca,
prepričan, da bo zaupanje, s katerim se je verno slovensko ljudstvo
brezpogojno in proti upanju predalo Marijinim obljubam prej ali slej
obrodilo svoj težko pričakovani sad. Veliko nas vidi ta sad v
osvoboditvi slovenskega naroda izpod komunističnega jarma leta 1991. A
obenem je danes vsakomur , ki hoče videti, jasno, da je bil ta sad
nezrel, ta osvoboditev nepopolna. Upamo in verjamemo, da bo pogreb škofa
Rožmana v domači zemlji, podobno kot Evharistični kongres in Grozdetova
beatifikacija, eden tistih dogodkov, ki sprošča kapital milosti, nabran
v mučeniški krvi in trpljenju naših ljudi pod komunizmom.
Zanimivo branje iz leta 1936
Naj ob tem dogodku omenim še zanimivo branje, ki sem ga bil nedavno deležen v zadnji številki revije Zaveza
in se mi zdi pomembno za boljše razumevanje pomena škofa Rožmana za naš
čas. Gre za ponatis članka Josipa Šimenca (1888-1965), v katerem ta
pronicljivi duhovnik že leta 1936, pod vtisom začetka španske
državljanske vojne, preroško napoveduje realno možnost nastopa
komunistične revolucije tudi pri nas. Članek nosi naslov: »Ali pri nas zorimo za španske grozote«.
V njem Šimenc prikaže, kako argument, da je slovenski narod globoko
katoliški in da zaradi tega ne more priti v njem do komunističnega
divjanja, ne drži, saj nazorno pokaže, kako je bila stopnja vernosti na
Španskem dosti višja tedaj kot pri nas, pa je tam vseeno napočila
revolucija. Iz tega dalje sklepa, da je verjetnost nastopa revolucije
pri nas toliko večja in da skoraj meji na gotovost. Šimenc pri tem lepo
prikaže, kako je tedaj življenje na Slovenskem bilo le na videz in na
zunaj katoliško, v resnici pa je bilo globoko notranje razjedeno s
protiversko mislijo. Pri tem se ustavi zlasti pri šolstvu in ugotavlja,
da so se celo v slovenskih katoliških vzgojnih zavodih učenci učili iz
učbenikov (državnih učbenikov, pač), ki slone na brezbožnih in
protikatoliških predpostavkah. Kako naj torej iz takih šol izvirajo
iskreno verni rodovi, se sprašuje Šimenc in o takih vzgojnih ustanovah
sklene takole: »Recite, kar hočete: ko se bo začelo, se bo izkazalo, da so bile te hiše orožarne za španske manevre.« Imel je očitno prav.
Kaj ima vse to opraviti z Rožmanom?
Tudi Rožman je v istem času zelo jasno uzrl nevarnosti, ki so visele
nad slovenskim narodom in to do te mere, da je istega leta izdal
navodilo svojim duhovnikom, naj organizirajo po župnijah nekakšno
samoobrambno mrežo v primeru, da bi nastopila pri nas revolucija. Zdi
se, da ga duhovniki niso vzeli resno, saj če bi taka mreža nastala, bi
se dogodki pri nas med vojno drugače zvrstili, ker bi bila revolucija
zadušena v kali. Zato je pa Rožman toliko intenzivneje delal na področju
formacije mladine, ki ga je kot najpomembnejšega izpostavil tudi
Šimenčev članek. Vzpostavil je zlasti Katoliško akcijo, ki naj bi vsaj
deloma nadoknadila nazorske in religiozne deficite šolskega sistema.
Prizadeval si je reformirati tudi katoliško šolstvo v skladu s pogledi,
kakršne je podal Šimenc, saj je Šimenca samega imenoval leta 1938 za
vzgojnega vodjo v šentviškem zavodu. A čas ga je prehitel. Revolucija je
prišla v trenutku, ko njegovi ukrepi še niso mogli roditi zadostnih
rezultatov.
Kaj ima vse to opraviti z nami?
Zdi se, da je čas, v katerem živimo kar podoben onemu iz leta 1936.
Tudi pri nas se celo v katoliških šolah učijo iz brezbožnih ali
pogosteje kar protiverskih učbenikov, kaj šele drugje. Celotna klima je
veliko bolj kot takrat, naravnana proti Cerkvi. Nedavno smo videli, da
Slovencev ni težko nahujskati v »vstajniško« razpoloženje. Ne vem, če
gre v celoti verjeti oni nedavni novici o ustanavljanju nove OF (v
smislu oborožene formacije), a v luči vsega rečenega se mi zdi kar
verjetna. Kako pa je z našo Cerkvijo? Ali se zna preroško odzivati na
zaostrujoče se razmere, kot se je znal odzivati škof Rožman? Ali vsaj
razmišlja kaj o tem, da bi se izdali kakšni učbeniki, ob katerih bi se
formirala mladina v katoliških šolah in bi bili primernejši od državnih?
Ali razmišlja o ustanovitvi nečesa, kar bi vsaj nekako spominjalo na
Katoliško akcijo, s čemer bi lahko vsaj poskušala zajeziti razkrajajoč
vpliv brezboštva v naši družbi? Bojim se, če sodim po Slovenskem pastoralnem načrtu
(PIP), da temu ni tako. Vtis imam, da naša krajevna Cerkev ne želi
brezbožnega sveta kakorkoli poučiti o resnici, ga odvrniti od zmote, pač
pa, da želi le z njim iskati, z njim skupaj iti (PIP, § 54). Upajmo, da
ji bo Rožmanov pogreb dal misliti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar