Tomaž Simčič
Anton Mahnič (1850–1920) je osebnost, o kateri se je in se še bo
veliko razpravljalo. V tem smislu smemo trditi, da je v slovenski
kulturni zgodovini Mahnič velika, a obenem tudi kontroverzna figura. In
čeprav literatura ni bila osrednje področje njegovega delovanja, je k
tej kontroverznosti v nemajhni meri pripomogla tudi njegova
literarnokritiška dejavnost. Temu se ne smemo preveč čuditi. Odkar
namreč v slovenskem samorazumevanju veljajo pesniki in pisatelji za
utemeljitelje in duhovne vzdrževalce slovenstva – kar so do neke mere in
v določenem času tudi dejansko bili –, se tisti, ki o njihovih
stvaritvah razmišlja zunaj utečenih shem, izpostavlja nevarnosti
nerazumevanja, če ne celo izobčenja iz slovenskega narodnega občestva.
In prav to se je zgodilo Antonu Mahniču, potem ko je svojemu
kritiškemu, svetovnonazorsko uglašenemu rešetu podvrgel dela nekaterih
tedaj najvidnejših slovenskih pesnikov in pisateljev: Prešerna, Jurčiča,
Stritarja, Kersnika, Aškerca, Gregorčiča. Zlasti s kritiko Simona
Gregorčiča, na Primorskem tedaj že izjemno priljubljenega Goriškega
slavčka, si je v slovenski javnosti nakopal velike zamere in
nasprotovanja, in to tako med ustvarjalci samimi kot tudi med
literarnimi popularizatorji. Skratka, Antona Mahniča se je v slovenskem
javnem mnenju prijel sloves nekakšnega janzenističnega mračnjaka,
ideološkega skrajneža in nespravljivega inkvizitorja.
Kerže se pridružuje Mahniču naklonjeni smeri razmišljanja
To sliko, o kateri smemo mirno trditi, da je pretirana in
enostranska, skušajo nekateri vendarle popraviti. V novejšem času sta
Mahničevo literarnokritično delo v pravičnejši luči obravnavala Taras
Kermauner in ne dolgo od tega Matija Ogrin. Mahniču naklonjeni smeri
razmišljanja se sedaj pridružuje novo delo, katerega avtor je dr. Ivo
Kerže, po rodu iz Trsta, profesor in avtor pomembne razprave o začetkih
slovenske filozofije (Študentska založba 2008), sicer pa javno
angažirani intelektualec, esejist in publicist. Kerže je razpravo o
Mahničevi estetiki in literarni kritiki zagovarjal kot magistrsko nalogo
ob koncu drugostopenjskega študija slovenistike na Filozofski fakulteti
Univerze v Ljubljani pod mentorstvom dr. Aleksandra Bjelčeviča,
besedilo pa je v nekoliko dopolnjeni in razširjeni obliki pred nekaj
tedni izšlo v dokaj obsežni knjigi, ki jo je tudi z ozirom na skorajšnjo
100-letnico Mahničeve smrti izdala Goriška Mohorjeva družba in je
dosegljiva v slovenskih knjigarnah v Sloveniji in v zamejstvu.
Kerže razmišlja o Mahniču predvsem kot filozof, njegov prikaz Mahničevih pogledov na literaturo je natančen in temeljit
Od dosedanjih poskusov »rehabilitacije« Mahničeve literarne kritike
se Keržetova razlikuje po dveh pomembnih značilnostih, in sicer po
sistematičnosti ter celostnosti pristopa po eni strani in po specifičnem
filozofskem zornem kotu obravnave po drugi.
Glede prve: Keržetov prikaz Mahničevih pogledov na literaturo je od
vseh dosedanjih nedvomno najbolj natančen in temeljit. Pod svoj
drobnogled ne vzame le Mahničevega pogleda na Gregorčiča, Stritarja in
Tavčarja, na kar se navadno omejuje večina literarnih zgodovinarjev,
ampak tudi na druge (pomembne in manj pomembne) slovenske in – kar je za
slovensko literarno zgodovino nemara novost – hrvaške avtorje.
Glede druge: o Mahniču Kerže razmišlja predvsem kot filozof, in sicer
na podlagi istega miselnega instrumentarija, ki ga odkriva pri Mahniču
samem, namreč instrumentarija neotomistične filozofije. V svoji razpravi
želi tako Kerže ob vsebinskem prikazu Mahničevih estetskih sodb in ocen
pokazati zlasti na njihovo filozofsko ozadje, na Mahničeve miselne
vire, ki jih ob sami Tomaževi misli (tu opozarjam na natančne Keržetove
navedbe iz Summe Theologice) odkriva zlasti v tedanjih sodelavcih osrednje jezuitske, tedaj strogo neotomistično usmerjene revije Civiltà Cattolica.
Obenem pa Kerže prepričljivo pokaže, da se Mahnič ni motil, ko je za
posameznimi pesniškimi in proznimi izdelki naših avtorjev odkrival
Kantov, Heglov ali tudi Schopenhauerjev vpliv, četudi le v obliki Zeitgeista,
značilnega za idejni milje, v katerem so se naši svobodomiselno
usmerjeni izobraženci gibali v zadnjih desetletjih 19. stoletja.
Kerže se dobro zaveda, da se Mahničeve literarne ocene v resnici niti med katoličani samimi v praksi niso »prijele«
V tem smislu Kerže Mahničevo misel prikazuje s simpatijo in izrazito
naklonjenostjo, čeprav se trudi, da bi do predmeta svoje obravnave
pristopal objektivno. Kritičen je malodane do vseh dosedanjih obravnav
Mahničevega dela, tu in tam tudi do takih, ki so v osnovi Mahniču
prijazna. Svoja stališča vedno podrobno utemeljuje, pri čemer se tudi
sam poslužuje metodologije, ki je predmet njegove obravnave. Prevzem
odločnega in doslednega neotomizma pa Keržetu predstavlja prelomnico, ki
presega razpravo, o kateri teče tu beseda. On sam namreč pravi, da je
»antimoderen miselni zasuk, ki si ga je zastavil kot cilj, možen le z
odločnejšim prevzemom neotomistične misli, ki najde v Mahniču odličnega
in nevralgičnega slovenskega zastopnika.«
Seveda se Kerže dobro zaveda, da se Mahničeve literarne ocene v
resnici niti med katoličani samimi v praksi niso »prijele« in da danes
tudi verni bralec na primer Gregorčičevo poezijo večinoma razume kot
izraz pesnikove eksistencialne stiske, in ne kot izpoved določenega, s
katoliškim naukom bolj ali manj neuskladljivega nazora, toda v sklepu
svoje razprave postavi zanimivo tezo, in sicer da je moderno
»eksistencialno« razumevanje umetnosti, katerega povezuje s
»kantovsko-liberalnim« konceptom avtonomije, danes v resnici preseženo
in da se najsodobnejše literarne struje vračajo k vsebinski, to se pravi
vrednostni in idejni kritiki, kakršno je v svojem času gojil Mahnič.
Mahničeva estetika in literarna kritika je zanimiv bralni izziv za vse, ki se želijo poglobiti v zahtevne miselne dinamike, ki so obvladovale in v nekem smislu še obvladujejo slovenski kulturni prostor
S poskusom natančnega in filozofsko usmerjenega vpogleda v Mahničevo
literarno kritiko Ivo Kerže seveda ne želi dvomiti o umetniški vrednosti
ali izpovedni prepričljivosti tega ali onega dela naših pesnikov in
pisateljev, ampak želi doseči preprosto to, da bi bilo bralcu jasnejše
miselno ozadje, iz katerega so ta dela rasla, in to morda tudi mimo
izrecnega namena njihovih avtorjev. V tem smislu je Keržetovo delo
dragocen prispevek k boljšemu in bolj celostnemu vpogledu v našo
kulturno zgodovino ob koncu 19. in v prvih letih 20. stoletja.
Je pa to branje tudi izvrstna priložnost za razmislek o tem, ali in v
kolikšni meri ideologija nemškega idealizma še danes pogojuje naše
poglede in ocene. V tem smislu predstavlja monografija z naslovom Mahničeva estetika in literarna kritika
zanimiv bralni izziv za vse, ki se želijo poglobiti v zahtevne miselne
dinamike, ki so obvladovale in v nekem smislu še obvladujejo slovenski
kulturni prostor v 19., 20. in 21. stoletju, in to bodisi za tiste, ki
delijo Keržetov »antimoderni« obrat, bodisi za tiste, ki so do
omenjenega obrata zadržani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar