Prvotno objavljeno na Casnik.si, 16. 12. 2015
Ko sva z ženo izvedela za osrednji slogan zagovornikov ZZZDR (»Čas je
‘za’«), nama je šlo kar na smeh. Kako lahko nekdo trdi, da znamenja
časov evidentno podpirajo širitev homoseksualizma v času radikalne
demografske krize in ob dejstvu, da muslimanski sveta ne le trka, ampak
mirno vstopa na izpraznjena evropska tla z namenom tu ostati za zmeraj?
Mar ljudem ni jasno, da je vzrok demografske zime v zahodnem svetu
posledica široko propagirane ločitve spolnosti od porajanja, ki se je od
spolne revolucije v 60-ih začela uveljavljati skozi masovno uporabo
kontracepcije? Mar ni volivcem jasno, da je homoseksualizem le nadaljnji
korak na tej poti, ki pa je še toliko usodnejši, ker meri (preko svoje
uzakonitve) celo na preganjanje tiste populacije, ki bi edina lahko
prispevala k odpravi demografske krize? Ali ni volivcem dalje jasno, da
taki trendi, ki biološko praznijo naš kontinent, imajo (danes kot v času
propadanja rimskega cesarstva) lahko le eno posledico: vdor tujih
ljudstev, kar v našem evropskem primeru pomeni vdor nečesa, kar je
evropskemu čutenju tako tuje, kot je to islam? No, zagovorniki ZZZDR so
presodili, da slovenski volivec ni sposoben izpeljati tega osnovnega
sklepanja in videti, da nedavni dogodki v Parizu in vdor beguncev na
evropska tla ne podpirajo ukrepov, ki jih vsebuje ZZZDR: da torej čas, v
katerem živimo, nikakor ni »za« ZZZDR, ampak definitivno »proti«.
Upajmo, da jih bo nedeljski volilni izid prepričal, da so podcenjevali
možganske kapacitete slovenskega volilnega telesa.
Homoseksualizem med Marxom in Engelsom
K zgoraj skiciranemu sklepanju, ki če že ni del splošne zavesti,
menim, da je na neki ravni že del trenutnega splošnega čutenja
slovenskega človeka, bi rad prispeval nekaj elementov, ki so nekoliko
bolj zastrti javnemu pogledu. Gre namreč za to, da postavimo sedanje
dogajanje okrog ZZZDR v širši duhovnozgodovinski kontekst. Najprej
mislim tu na ožjo kontekstualizacijo tega dogajanja v okviru zahodnega
marksizma t. i. frankfurtske šole (Marcuse, Horkheimer, Adorno, Fromm
idr.), ki je s svojim premikom pozornosti od klasično marksistične
ekonomske in razredne problematike na seksualno, pripeljala do seksualne
revolucije v 60-ih. Z njo so neomarksisti hoteli in v veliki meri tudi
uspeli zrušiti temelje zahodne družbene strukture skozi uničenje njene
temeljne celice – družine, da bi lahko družbo preoblikovali v komunistični paradiž. Opažam, da je ta kontekst v Sloveniji že kar dobro poznan tudi v katoliškem ambientu.
Ne vem koliko je poznano sicer, da zamisel seksualne revolucije in
uničenja družine izvira iz Engelsa in ne iz Marxa, ki je v družini videl
temeljno reprodukcijsko celico družbe in na nek način tudi temeljno celico revolucije.
Izraz proletariat izhaja iz latinskega proles, ki pomeni zarod;
proletarci, nosilci revolucije, so definirani skozi reproduktivno
funkcijo porajanja življenja. To je tudi psihološko jasno: za socialne
pravice se bo boril zlasti tisti, ki ima (svoje) otroke, da bi jim
zagotovil lepšo prihodnost. Homoseksualec je bil zato za klasično
marksistično misel in propagando najnižja točka
kapitalistično-buržuaznega tipa zavesti. Zgodovina mu je v tem točki
dala prav, ker danes vidimo, da ultrakapitalizem poraja homoseksualizem,
saj je homoseksualistična agenda eden glavnih projektov ameriške
administracije. Ironično je, da v Sloveniji homoseksualizem propagira
stranka, ki se navdihuje pri Marxu in katere predstavniki nosijo majice s
portretom Che Guevare; morda ne vedo, kaj so kubanski komunisti počeli s
homoseksualci? Ali pa je pri tej stranki marksizem le krinka, za katero
se skriva hlapčevanje ameriškemu kapitalu?
Islam, relativizem in homoseksualizacija Zahoda
Dalje bi rad usmeril pozornost še na eno skorajda povsem nepoznano in
veliko pomembnejše dejstvo. Povezava med sodobnim razkrajanjem zahodne
družbe pod udarci homoseksualizma ni le zunanje povezana z islamom, v
smislu, da mu demografsko odpira prost vstop na evropska tla. Povezava
je notranja. Jasno je namreč, da je homoseksualistična ideologija tako
ali drugače proizvod relativizma in subjektivizma, ki že od začetka
novega veka vse bolj razkraja tkivo evropske družbe. Malokdo pa ve, da
se je ta relativizem zažrl v evropsko misel prav preko vpliva islamske
filozofije na krščansko srednjeveško misel v 13. stoletju.
Naj na kratko povzamem glavne postaje tega vpliva, o čemer je v grobih potezah že govoril papež Benedikt v svojem znamenitem predavanju v Regensburgu.
Znano je, da je eden glavnih intelektualnih dogodkov v evropskem
srednjem veku bilo ponovno odkritje Aristotelovih besedil, ki so od časa
razpada zahodnega rimskega cesarstva bila na Zahodu izgubljena.
Ohranila so se na Vzhodu, ki je pa kmalu potem padel pod islamsko
oblast. V 13. stoletju so se vzpostavili pogoji, da se je poznavanje
Aristotelovih besedil znova vrnilo na Zahod, toda skupaj z razlagami
arabskih filozofov, med katerimi sta bila najpomembnejša in
najvplivnejša Avicena (980-1037) in Averoes (1126-1198). Značilnost
njune filozofije je bil izrazit (pri Averoesu celo izrazito protiverski)
racionalizem, ki je izviral iz tega, da se je njuna filozofija razvila v
okviru islama. Islam je namreč vera, ki za razliko od krščanstva
temelji na koranskem zapisu, na črki. Koranske predpise je treba (v
pravovernem, sunitskem islamu) izvajati dobesedno in brezprizivno. Jasno
je, da taka vera ne daje veliko prostora razumski razpravi in toliko
manj filozofski refleksiji. Zato se je tam filozofija razvijala le v
šiitskem, neortodoksnem islamu in še tam v določenem antagonizmu zoper
islamsko vero.
Ko je torej Avicenova in Averoesova racionalistična filozofija prišla
v krščansko srednjeveško Evropo skupaj z Aristotelovimi spisi, je
marsikdo navdušeno ob Aristotelovi filozofiji sprejel tudi
antireligiozen naboj njune filozofije; to so bili t. i. latinski
averoisti. Marsikdo je tedaj zavrnil njihovo protireligioznost, a je pri
tem od njih prevzel osnovno islamsko pojmovanje, da sta vera in
razumnost v temeljnem nasprotju, in se je tako znašel na pozicijah, ki
so bile zelo podobne pozicijam sunitskih teologov in ne več na pozicijah
krščanske filozofije (sv. Tomaža Akvinskega npr.), ki je iskala in
našla skladje med vero in razumom. Najpomembnejši med temi nasprotniki
averoizma je bil frančiškanski filozof in teolog Viljem Ockham
(1287-1347), začetnik nominalizma, ki je razvil podobo Boga, na las
podobno tisti, ki jo je gojil sunizem: gre za podobo iracionalnega Boga,
ki je v temelju zgolj vsemogočna Volja, pri kateri razum nima nobene
vloge.
Če sedaj preskočimo nekaj pomembnih postaj, lahko rečemo, da je
Descartesova hipoteza o malin génie, tj. o Bogu, ki bi iz zlobe s svojo
vsemogočnostjo zavajal človeka tudi pri spoznavanju najočitnejših
resnic, v bistvu zrasla iz Ockhamove (in še prej sunitske) zamisli o
iracionalnem Bogu. Da pa se z Descartesovim malin génie začne epopeja
Descartesovega hiperboličnega dvoma in s tem epopeja novoveškega dvoma
ter relativizma nasploh, ni treba najbrž posebej razlagati.
Pri tem je treba odgovoriti še na en pomislek: kako to, da avicenizem
in averoizem nista razkrojila islamskega sveta, tako kot jima je skoraj
uspelo s krščanskim? Odgovor je preprost: islam je s svojim
fideističnim zavračanjem razuma nedostopen za filozofsko misel. Drugače
pa je bilo s krščanstvom, ki je v temelju odprta za grški filozofski
L/logos (Jn 1, 1).
Otroci revolucije
Zakaj sem postregel s tem ekspozejem ob tako resni uri, kot je
pričakovanje nedeljskega referenduma in priprava nanj? Zato, da bi
razumeli, da islamsko ‘okupiranje’ Evrope, ki smo mu sedaj priča, ni
naključen dogodek. Islamska misel je zasedla Evropo daleč pred tem, ko
so jo zasedli begunci. Je v samem izvoru novoveške misli, v njenem
bistvu, ki se mu reče vzpostavitev nasprotja med vero in razumom. Prav
tako pa lahko na tej osnovi razumemo, kakšna je funkcija pričujoče
homoseksualizacije Evrope. Homoseksualizem, ki predstavlja skrajno točko
novoveškega relativizma, se rojeva iz tega istega razkola med vero in
razumom, ki izhaja iz islamske koncepcije iracionalnega Boga.
Homoseksualizem je skrajni proizvod srednjeveškega vdora islamske misli v
krščansko. A to obenem pomeni, da so homoseksualisti Kanonenfutter
zadnje faze islamizacije evropskega kontinenta. So (nevede in nehote)
otroci globalne islamistične revolucije, katere bo ta revolucija sama
prve požrla. Nas pa bo požrla takoj za njimi, če jih ne bomo pravočasno
ustavili (ene in druge).
Ni komentarjev:
Objavite komentar