Prvotno objavljeno na Casnik.si, 21. 3. 2012
V okviru pričujoče predreferendumske kampanje ni mogoče prezreti
določenih potez spornega Družinskega zakonika (DZak), ki pa postanejo
dobro vidne šele, ko jih postavimo v filozofski okvir. Težko se je
namreč znebiti vtisa, da DZak temelji na dualistični misli, ki ostro
ločuje duševnost od telesnosti in je najbolj jano prišla do izraza v
Platonovi filozofiji. Vse to pa, kot bomo videli, je najtesneje povezano
z vprašanjem demokracije.
Platonov prezir do telesa
Znana je Platonova trditev, ki pravi, da je »telo ječa duše«. Telo je
torej zanj nekaj zlega, duša pa nekaj dobrega. Prepričan je namreč bil,
da ne le telo, pač pa vse, kar je materialno, je slabo, ker je
spremenljivo, nestalno in torej nezanesljivo. Dobro pa je to kar ni
materialno, ker je večno in zanesljivo: taka je tudi človekova duša. Ker
sta si torej duša in telo v prav takem izključujočem razmerju kot dobro
in zlo, potem sta za Platona ostro ločena, brez kakršnekoli bistvene
povezave.
Telo v zakoniku
Naj upravičim ta skok v zgodovino filozofije z ugotovitvijo, da DZak
predpostavlja točno tak odklonilen odnos do telesa, o kakršnem govori
Platon. V osnovi DZak je namreč t.i. »gender theory«, ki pravi, da
biološki spol, ki ga razodeva telo, se ne prekriva nujno z družbenim ali
duševnim spolom (t.i. »gender«), ki ga posameznik živi v stikih z
drugimi ljudmi. Ravno v okviru te teorije se namreč skuša utemeljiti
upravičenost homoseksualnih, biseksualnih in transseksualnih nagnjenj,
češ, da je npr. nekdo sicer biološko vzeto ženska, a na duševni ravni
čuti (v danem trenutku) do drugih žensk tako kot moški. Za to teorijo
vidimo, da je bistveno, da spolna danost lastnega telesa ne vpliva na
spolno opcijo, ki jo ubere duša. Očitno je torej v ozadju tega
pojmovanja ravno Platonova misel, da je »telo ječa duše«. Da je telo
nekaj, na kar se duša ne sme ozirati, če želi biti resnično to, kar je.
Od Aristotela dalje pa vemo, da je to Platonovo naziranje napačno, saj
se duša ne nahaja v telesu kot kak zunanji opazovalec, pač pa ga v
celoti prežema. Ko nas, denimo, začne boleti zob, naša duša ne motri te
bolečine, kot bi opazovala kak zunanji pojav, temveč je v tem sama
prizadeta: zaboli nas v sami duši. To velja za vsak del telesa, kar
pomeni, da duša prežema telo v celoti.
Prezir do družine
Napačni platonski prezir do telesa se kaže v DZak tudi tam, ko le-ta
izenačuje homoseksualno skrbništvo otrok s starševstvom, saj oboje strpa
v skupno definicijo družine. V ozadju je znova predpostavka, da
telesna, genetska vez med staršem in otrokom sploh ni pomembna, pač pa
zadostuje ustrezna (t.j. ljubeča) duševna drža kateregakoli odraslega do
otroka. Izrazita telesna sorodnost naj bi po tem razmišljanju ne bila
podlaga izraziti duševni sorodnosti in s tem izraziti naklonjenosti do
otroka. To je možno seveda trditi le iz dualističnega prepričanja, da
telo in duša nista tesno povezana pojava.
Raztelešenost in totalitarizem
Vendar platonski prezir do telesa, ki je že pri Platonu vodil v
homoseksualno pojmovanje ljubezni, o čemer obsežno poroča Platonov Simpozij,
vsebuje drastični politični epilog: vodi namreč v totalitarizem. Vsi
vemo, da je bila idealna država, kakršno si je zamislil Platon,
zasnovana totalitarno. Povezava z omenjenim prezirom do telesa je na
dlani. V trenutku, ko se v imenu tega prezira neha podpirati družina,
ker je utemeljena na telesni vezi med staršem in otrokom, in se začne
prispevati k njeni razgradnji s promoviranjem problematizacije lastnega
spola ter starševstva, je cilj vsega tega lahko le eden: izničenje
prostora zasebnosti, ki vodi v kolektivizacijo, kakršna je lastna
totalitarni državi. Ko je družina razgrajena, namreč ni več nobenega
prostora, v katerega bi se lahko človek zatekel pred javnim nadzorom.
Tega se je dobro zavedal tudi Platon, zato je v svoji Državi
določil, da je treba najprej izničiti družino, da ne bodo ljudje več
vedeli kaj je moje in kaj je tvoje in bo tako postalo vse skupno,
državno. Tudi v DZak je ta platonska poteza dobro vidna, saj v 181.
členu, kot je znano, spreminja Centre za socialno delo v nekakšno
družinsko tajno policijo, ki bo lahko naše otroke zasliševala po mili
volji, ne da bi lahko starši kaj na to vplivali. Jasno je, da taka
pooblastila pomenijo grob udor države v zasebnost družinskega življenja
in s tem razodevajo totalitarno naravo DZak in njeno zastrašujočo
skladnost z logiko platonizma.
Skratka, platonski totalitarizem, ki ga je komunizem skušal
uresničiti s socialno revolucijo, se sedaj skuša doseči s homoseksualno
ideologijo in z DZak. Zato v nedeljo v imenu demokracije odločno in
ponosno glasujmo PROTI zakoniku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar