Po Ratzingerju Scola? (15. 2. 2013)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 15. 2. 2013

Martin Heidegger je trdil, da živimo v času pozabe biti. Ne vem, če je imel prav glede biti. Vsekakor pa, ob pogledu na sodobni medijski prostor, lahko nemškemu mislecu pritrdimo v toliko, da živimo v času sprotne pozabe informacij. To nas seveda dela manipulabilne in nezgodovinske.

Te resnice sem se lahko posebej ovedel ob presenetljivi novici odstopa papeža Benedikta XVI., ki nas je dosegla v ponedeljek. Komentarji, ki so se vrstili so se v glavnem osredotočili na vprašanje odnosa človeka Ratzingerja do papeške službe. V glavnem se je v tem odstopu hvalila odgovornost do zaupane visoke funkcije in izkazana nenavezanost na oblast, pri čemer se je vse skozi predpostavljalo kot dejstvo, da je edini ali vsaj glavni vzrok papeževega odstopa v njegovi starosti oz. v njegovem zdravstvenem stanju, ki mu onemogoča kakovostno izvrševanje papeževanja. Pri tem so nekateri vedeli spomniti, da je o možnosti odstopa sedanji papež razmišljal že leta 2010, kot je razvidno iz intervjuja s Petrom Seewaldom (Luč sveta, Družina 2011, str. 41-42). Pri tem smo pa vsi skupaj pozabili na kar nekaj zanimivih podatkov, ki so nedavno že pricurljali v javnost.

Napovedi odstopa 

Ko sem namreč v teh dneh razmišljal o razlogih, ki so nagnili našega dragega papeža k odstopu, sem naletel na vrsto italijanskih časopisnih člankov iz konca leta 2011 in začetka 2012, ki so ta odstop že tedaj jasno napovedovali. Najprej imam v mislih članek, ki ga je napisal Antonio Socci za časopis Libero 25. septembra 2011, kakor tudi članek, ki ga je napisal Giuliano Ferrara za časopis Il Foglio 10. marca 2012. Oba novinarja slavita sedaj pravilnost svoje napovedi. Pri tem pa velja opozoriti še na odmeven članek, ki ga je napisal Marco Lillo za časopis Il Fatto Quotidiano 10. februarja 2012. V njem Lillo navaja dokument, v katerem so zapisane izjave, ki naj bi jih kardinal Paolo Romeo iz Palerma podal novembra 2011 na Kitajskem določenim zaupnim sogovornikom. V teh izjavah je napovedan konec papeževanja Benedikta XVI. v teku dvanajstih mesecev, kar so sogovorniki razumeli kot napoved atentata na njegovo življenje. Obenem so bile v teh izjavah omenjene tenzije med papežem in njegovim državnim tajnikom kardinalom Tarcisiom Bertonejem, pa tudi naklonjenost papeža tedanjemu in sedanjemu milanskemu nadškofu kardinalu Angelu Scoli, ki naj bi ga papež prek imenovanja iz beneškega patriarhovskega na milanski nadškofovski sedež (kar je unicum v zgodovini) nekako označil za svojega naslednika na rimskem sedežu.

Informacije iz Vatikana

Kakor omenja Socci v svojem članku, ki je izšel v Liberu ta torek, je svoj članek o papeževem odstopu iz septembra 2011 gradil na seriji informacij iz Vatikana, ki so govorile o tem, da je papež odločitev o odstopu dorekel že poleti 2011, tako da se zdi, da so imele Romeove domnevne novembrske izjave na Kitajskem za stvarno podlago to poletno papeževo odločitev (ki so jo alarmirani Romeovi poslušalci zmotno dojeli kot napoved atentata). Po Soccijevem mnenju naj bi tedaj papež načrtoval svoj odstop že za svoj 85. rojstni dan, t.j. za april 2012 (torej v teku dvanajstih mesecev, kot naj bi trdil Romeo), a naj bi izbruh afere vatileaks ta odstop preložil na kasnejši datum in sicer na februar 2013. Kot je namreč papež povedal že Seewaldu v omenjenem intervjuju »v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori kdo drug«. Počakal je torej na »miren trenutek«, ko se je afera s pomilostitvijo Majordoma Gabrieleja formalno zaključila.

Strateški umik?

A pri vsem tem ostaja še vedno odprto vprašanje iz kakšnega razloga se je papež odločil za odstop. Socci v omenjenem torkovem članku meni, da sama starost in z njo povezano psihofizično stanje ne more biti temeljni vzrok za to odločitev, saj so se skoraj vsi dosedanji papeži postarali na prestolu in torej vladali nekaj časa z omejenimi zmožnostmi. Poleg tega, tudi če bi želel papež tu opraviti cezuro z dosedanjo prakso (toda ali ne bi bilo to nenavadno za papeža kontinutitete s tradicijo?), ni jasno, zakaj se je za odstop odločil tako nenadoma, ne da bi bil (skoraj) nihče obveščen, »kot strela z jasnega«, kakor je komentiral kardinal Sodano. Ali ni morebiti prepričljivejša razlaga vseh teh vidikov dogodka ta, ki ga ponujajo navedene domnevne izjave kardinala Romea (sam jih je namreč preklical), a izvirajo očitno tako ali drugače iz ambientov znotraj Vatikana? Ali ni mogoče ta odstop razumeti kot strateški umik, ki nasprotnike Ratzingerjeve linije znotraj kurije in kardinalskega zbora prisili, da stopijo  v konklave nepripravljeni, iz katerega naj bi kot novi papež izšel Ratzingerjev tesni sodelavec in somišljenik Angelo Scola?