Prvotno objavljeno na Časnik.si, 7. 4. 2019
Glede na to, da sem jaz tisti »profesor«, ki ga omenja p. Osredkar OFM v 12. odstavku svojega članka v marčevski številki Slovenskega časa, in tisti »nekdo« ter »tradicionalist«, ki ga omenja v 16. in 20. odstavku istega spisa, naj mi bo dovoljenih nekaj besed v obrambo in pojasnilo.
Evidentno je Osredkarjevo besedilo nekakšen odziv na to, kar sem pisal na spletnem portalu Časnik o problematičnosti njegovega besedila iz prejšnje, februarske številke Slovenskega časa. Tam je namreč Osredkar
napisal, da zato, ker stvarnosti kot take ne moremo spoznati (kar je že
po sebi filozofsko in teološko zmotno, saj gre za agnosticizem), tudi o
Bogu ne moremo reči, da je sam na sebi dober, ter da bi prav tako lahko
rekli, da je zli. Gre za očitno blasfemno trditev, ki zlasti
ne more imeti nikakršnega opravičila, ker prihaja izpod peresa
profesorja na Teološki fakulteti. Če bi to Osredkarjevo trditev vzeli
zares, bi se sesula v prah vsa katoliška vera in morala, saj bi potem
morali odreči Bogu, da je dober tako v smislu tega, da nas ljubi (kar je
v temelju Učlovečenja in torej naše vere), kakor tudi v smislu tega, da
je naša vrhovna Dobrina, naš končni Cilj, zadnja Norma našega ravnanja
(kar je v temelju vse krščanske morale). Isto je o Osredkarjevem
besedilu ugotovil p. Giovanni Cavalcoli OP, dolgoletni član Papeške
teološke akademije, kateremu sem prevedel in dal v branje ta srhljiv
Osredkarjev tekst. Njegovo analizo teksta sem prav tako objavil na Časniku.
V marčevski številki Slovenskega časa je kot rečeno sledil
nekakšen Osredkarjev odgovor na vse to, v katerem sem bil tudi sam
deležen krepkih opazk. Ne gre mi zato, da bi »opral svojo čast« ali kaj
podobnega. Tudi ne zato, da bi želel p. Osredkarja osebno napasti ali
prizadeti. Nasprotno želim njemu vse dobro in bi prav rad videl, da do
tega incidenta ne bi prišlo. Toda ne moremo kot slovenski katoličani
mimo dejstva, da je profesor na naši edini Teološki fakulteti napisal
javni tekst (in to še v okviru osrednjega katoliškega časopisa) s tako
očitno blasfemno vsebino. Gre torej za obrambo naše vere in v tem smislu
bi se rad odzval tudi na njegovo zadnje pisanje.
V tem njegovem zadnjem članku v Slovenskem času me p. Osredkar označi za tradicionalista, ki med drugim »Teološko fakulteto v Ljubljani razglaša za neprimerno, da bi izobraževala bogoslovce«.
Da, to slednje vsekakor drži, če se na njej tolerirajo profesorji, ki
javno (in sklepam, da tudi v predavalnici) učijo, da ne moremo reči, da
je Bog v resnici dober. Da se razumemo, to ni problem samo ljubljanske
Teološke fakultete, pač pa širši problem tiste »diktature relativizma«, o
kateri je papež Benedikt pred izvolitvijo rekel, da se je v času po
zadnjem koncilu vsesala v katoliško teologijo. Ali se lahko potem čudimo
duhovniškim spolnim škandalom, od katerih v zadnji mesecih prav posebej
pobrneva svetovna javnost? Sam papež Benedikt (kot sem pokazal v
nedavnem članku na Časniku)
postavlja problem duhovniških spolnih zlorab v kavzalno relacijo s tem
relativizmom ali agnosticizmom na področju teologije in morale.
V prvem delu članka p. Osredkar prikazuje, kako je tradicionalizem
zmoten, ker ne prizanava uvidov 2. vatikanskega koncila (zlasti
dokumenta Nostra aetate) glede dialoga med verstvi in zlasti
glede možnosti, da bi bili tudi heretiki, odpadniki ali neverniki
odrešeni. Pri tem izhaja iz nedavnega potovanja papeža Frančiška v Abu
Dhabi ter njegovega tamkajšnjega srečanja z muslimanskimi voditelji.
Glavna Osredkarjeva teza je, da je Cerkev po koncilu opustila stališče,
da izven Cerkve ni odrešenja (extra Ecclesiam nulla salus) in
da je torej odrešenje le za krščene, pač pa da je začela dopuščati
možnost odrešenja tudi za nekrščene. Tu je treba pripomniti kar nekaj
stvari.
Prvič, Cerkev ne more spreminjati svojega nauka o veri in morali, ki
ga je skozi stoletja potrjevala v svojem rednem učiteljstvu, ali ki ga
je potrdila z dejanjem izrednega učiteljstva (ex cathedra): v
takem učiteljstvu (rednem in izrednem) je Cerkev nezmotljiva. Torej že
sama ideja, da je Cerkev spremenila stališče o tako pomembni temi je
zmotno.
Dalje, stališče, da so lahko odrešeni le krščeni ni le stališče Cerkve, pač pa neposredni Jezusov nauk, saj naš Gospod pravi: »če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3, 5) ter tudi: »kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen«
(Mr 16, 16). Torej v nobenem smislu ni v moči Cerkve, da bi to stališče
spreminjala, ker je postavljeno od učlovečenega Boga samega.
Tretjič, zmotna je Osredkarjeva insinuacija, da je Cerkev pred
koncilom učila, da noben nekrščen ne more priti v nebesa. Zagotovo noben
človek ne bi mogel priti v nebesa, če se Božji Sin ne bi učlovečil in
nas odrešil. Po tem odrešenjskem delu pa je Cerkev vedno učila, da je
odprta določena možnost tudi za nekrščene, da so rešeni, če se na
maksimalen možen način usmerijo h Kristusu (in Sv. Krstu). To je možno
1. za tiste, ki so se pripravljali na Sv. Krst, pa so pred tem umrli
(krst v želji), 2. za tiste nekrščene, ki so umrli mučeniške smrti iz
zvestobe do katere od katoliških verskih resnic (krst v krvi) in 3. za
tiste nekrščene, ki živijo v skladu z načeli naravne morale (ki se v
glavnem ujema z izpolnjevanjem deset Božji zapovedi), ki je razvidna
vsakemu človeku vsled svoje racionalne narave in bi se dali krstiti, v
trenutku, ko bi izvedeli za Kristusa in Njegovo Cerkev, ampak niso še
slišali Zanj in to brez krivde, ki bi lahko izhajala iz lastne
malomarnosti: takemu stanju rečemo nepremagljivo nevédenje. Podobna
(glede nepremagljivega nevedénja) je vsebina citata iz Lumen gentium, ki ga navaja sam Osredkar in se glasi takole: »Tisti,
ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove
Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti v
dejanjih spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti,
morejo doseči večno življenje« (LG 16). Tu seveda ne smemo razumeti življenja po vesti a la Osredkar,
to je v smislu da delam po relativistično, kar mi paše, saj mi moj
agnostični razum itak ne more pokazati, kaj je objektivno prav. Ne,
življenje po vesti je življenje, ki je v skladu z naravno moralo, ki jo
vsakemu (psihiatrično zdravemu, odraslemu) človeku nujno kaže razum in
se v glavnem ujema z deseterimi Božjimi zapovedmi (prim. KKC 1860;
1955).
S tem navajanjem Lumen gentium nočem reči, da so koncilski
dokumenti iz tega področja povsem neproblematični. Bolj so problematični
v točkah, ki se zdijo, da podpirajo Osredkarjevo stališče o tem, da
nekatoličanov ni treba spreobračati. V tem smislu npr. hvali papeža
Frančiška, da je šel v Abu Dhabi, a ne zato, da bi spreobračal
musilmane, npr. tamkajšnjega musilmanskega princa: »njegov namen ni bil, da bi ga spreobrnil v krščanstvo«. Ali se ti ljudje še spominjajo Jezusove zapovedi iz konca: »Pojdite
torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta
in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam
zapovedal!« (Mt 28, 19-20). Ne bi rad bil v koži teh ljudi, ko se
bodo znašli pred Večnim Sodnikom in bodo morali polagati račune pred
Njim. Kolikšna razlika s sv. Frančiškom Asiškim, s katerim sedanji papež
deli samo ime, ki ne le, da je šel v Egipt le zato, da bi spreobrnil
muslimane ali pa sam umrl za mučeništvo (kot toliko drugih frančiškanov v
tistih slavnih časih), pač pa je menda celo spreobrnil tamkajšnjega
sultana, kakor nam poročajo Rožice svetega Frančiška (24. poglavje)! Tudi če se zdi (in tako Osredkarju kot meni se zdi – o tem sem že pisal v Časniku),
da besedila 2. vatikanskega koncila nudijo podporo drži papeža
Frančiška (in p. Osredkarja) in torej pomenijo odklon od predhodnega
učiteljstva in od evangelija, naj nas to ne bega, saj 2. vatikanski
koncil, kot je to izrazil njegov velik slovenski poznavalec Anton Strle v
Uvodu h Koncilskim odlokom (Družina 2004), ni nikjer govoril »z najvišjo razsojevalno močjo, tako da bi njegove izjave bili verniki dolžni sprejemati s poslušnostjo vere«
(str. 37). Kot je bilo večkrat rečeno, tudi iz strani obeh papežev, ki
sta koncil vodila, je bil namreč 2. vatikanski cerkveni zbor za razliko
od menda vseh prejšnjih le »pastoralni koncil« in prav nič dogmatičen.
Skratka, Osredkarjeva kritika »tradicionalizma« glede vprašanja o
tem, kdo je lahko odrešen in kdo ne, je očitno deplasirana, saj kaže na
svojo nekrščansko naravo, ki jo zjedri Osredkar v pojmu »dialoga«, ki je
zanj »srčika evangelija«. Kaj čuden je ta Osredkarjev dialog,
saj na moje (in Cavalcolijeve) argumente zoper njegov februarski tekst
ni odgovoril z nobenim protiargumentom. A to nas, žal, ne sme čuditi. Če
namreč Osredkar javno izpoveduje agnosticizem, je jasno, da zanj dialog
ne more biti to, kar dialog lahko edino je: skupno iskanje resnice.
Zanj resnice sploh ni možno spoznati, ker so naši pojmi le subjektivni
proizvodi, kot pri Kantu ali Ockhamu, in nimajo na sebi nič
objektivnega. Zato pa je tudi dialog zanj lahko le skupno postmoderno
čepenje v agnosticizmu ali relativizmu, kakor ga že hočemo imenovati.
Dialoški je tisti, ki pristaja na to, da se resnice ne da spoznati in je
zato »toleranten« do drugačnih. A tudi to je zavajanje, saj so vsa
grozodejstva totalitarizmov XX. stoletja izvirala iz prav takega
(Nietzschejevega, Marxovega, a v temelju Kantovega in še prej
Ockhamovega) relativizma: saj veste, če ne moremo razreševati sporov, ki
nastajajo med nami na osnovi spoznane resnice in v resnici utemeljene
pravice, potem jih lahko razrešujemo le na osnovi moči.
Dosledno s tem relativizmom, kot rečeno, p. Osredkar ne odgovarja na moje pomisleke, pač pa se spravlja name ad personam,
tako da stika za mojim početjem v okviru župnije, kjer sem pred leti
opozoril župnika in ŽPS na serijo liturgičnih nepravilnosti. Kar navaja
so seveda polresnice. Nisem zahteval, da naj župnik mašuje po
»predkoncilsko«, kot natolcuje Osredkar, pač pa v skladu z navodilom sv.
Janeza Pavla II. Zakrament odrešenja iz leta 2004. Opazil sem
namreč odstopanje glede določil v zvezi z uporabo obhajilnega krožnička
(ki bi se moral uporabljati – § 93), glede ministrantk (prednost bi
morali imeti ministranti – § 47) in izrednih delivcev evharistije (ki bi
se smeli uporabljati le ob resni potrebi – § 158) ter glede mašnikovega
sedeža (ki ne bi smel biti postavljen pred tabernakljem – § 310). Torej
ne gre za kake predkoncilske zahteve, kot to prikazuje Osredkar, razen
če morda meni, da se je 2. vatikanski koncil zgodil po letu 2004.
Dosledno z njegovim agnosticizmom in relativizmom p. Osredkar
zaključi svoje pisanje na način, ki je tako značilen za današnje
predstavnike »dialoškega« krščanstva. Pošilja me proč! Seveda, ker v
bistvu ni sposoben dialoga: agnosticizem na katerega pristaja, mu
onemogoča, da bi se argumentirano soočil z nasprotnimi argumenti. Zato
pa edino, kar zna narediti je, da me pošilja proč, nagovarja Časnik,
da naj ne objavlja mojih tekstov, ter zatrjuje, da nisem pristojen za
kritiziranje Teološke fakultete. V trenutku ko agnostični, modernistični
klerik naleti na nekoga, ki ne pristaja na njegov relativizem, je
njegov edini odgovor na ravni nietzschejanske volje do moči, ki je (kot
po Osredkarju sam Bog) »onstran dobrega in zlega«. Toliko
mimogrede tudi o »uri laikov«, ki jo taki kleriki radi oznanjajo, a
traja le dokler laiki pristajajo na njihov relativizem.
Glejte, p. Osredkar, jaz vas ne bom pošiljal proč. Vabim vas,
nasprotno, v pravi dialog, v resnično soočenje najinih stališč, v skupno
iskanje in najdevanje R/resnice, v kateri se prav posebej kaže
krščanska ljubezen do bližnjega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar