Prvotno objavljeno na Casnik.si, 11. 11. 2012
Javna občila nam vztrajno dopovedujejo, da se nahajamo sredi ene same
in edine krize: ekonomske. Vse ostalo naj bi bilo v najlepšem redu, le
na ravni ekonomije je pač prišlo do določenih zdrsov, ki jih bodo
ustrezni finančni ukrepi kmalu odpravili.
Nedavno pa smo lahko prebrali, da se je Evropska unija zavedala še
ene krize: izobraževalne. Prejšnji mesec je namreč osrednja skupina
strokovnjakov na področju pismenosti izdala alarmirano poročilo o stanju
pismenosti v Uniji. Poročilo je narejeno na osnovi zaskrbljujočih
rezultatov mednarodne raziskave PISA 2009, ki je ugotovila, da se stanje
pismenosti v EU nič več ne izboljšuje, pri celi vrsti držav članic se
celo slabša (str. 22) in to kljub temu, da delež prebivalstva v visokem
šolstvu vztrajno raste. Zdi se, da se ti rezultati lepo ujemajo s
slovensko Belo knjigo iz leta 2011 (str. 200), v kateri 90%
anketiranih gimnazijskih učiteljev ugotavlja, da je v zadnjih 10 letih
zaradi sile razmer moralo znižati standarde znanja. Zdi se, da evropski
izobraževalni sistem preprosto vse manj izobražuje.
Če so se torej evropske institucije pripravljene spopasti z ekonomsko
krizo in so pripravljene priznati izobraževalno krizo, je dejstvo, da
zaradi svoje zavezanosti »pridobitvam« seksualne revolucije niso
pripravljene priznati zakoreninjenosti obeh teh resnih kriz v najtežji
krizi, ki jo evropsko človeštvo sedaj preživlja: v naši demografski
krizi. Leta 2000 je bila namreč povprečna stopnja rodnosti za evropske
države 1,37 otrok na žensko. Kot vemo je stopnja rodnosti, ki omogoča
obnavljanje obstoječega števila populacije nekoliko nad 2 (in sicer
2,1), kar pomeni, da par rodi dva otroka. Na ta način se populacija
obnovi. Očitno je torej, da smo Evropejci naglo starajoča se in s tem
izumirajoča družba. Po projekcijah OZN naj bi izumrli okrog leta 2100
(Demeny 2003, str. 2-4).
Ob tem pa postaja vse bolj jasno, da je prav demografska kriza Evrope
tista, iz katere izvirajo vse ostale. Ekonomska kriza namreč nima
svojih korenin v demografski le v zvezi s propadanjem pokojninske
blagajne, ko vse manj mladih vse težje vzdržuje pokojnine za vse več
starih ljudi. Vse manj mladih pomeni tudi vse manj mladih družin, ki so v
svojem vzpostavljanju osnovnih bivalnih pogojev najbolj propulzivne v
potrošnji. Gospodarstvo, kjer prevladujejo stari ljudje, je zato
gospodarstvo z vse manj kupci in zato zahaja v krizo. Podobno velja za
izobraževalni sistem: nižanje pismenosti v Evropi ima svoj preprost
vzrok v tem, da upad števila učencev na generacijo začenja ogrožati
službena mesta učiteljev, zato pa slednji spuščajo merila zahtevnosti,
da bi si zagotovili polne razrede.
Prejšnji mesec je na Univerzi v Sarajevu turški predsednik Erdogan iz
podobnih ugotovitev postavil pred prav tako starajočo se družbo v BiH
sledeči poziv: vsaj pet otrok na družino. Ali iz naše propadajoče družbe sploh obstaja kak drug izhod?
Pripis: kolumna je bila objavljena v oktobrski številki priloge tednika Družina Slovenski čas
Ni komentarjev:
Objavite komentar