Operacija Maribor (20. 6. 2012)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 20. 6. 2012

V javnosti se neprestano pojavljajo članki v zvezi z mariborsko afero, ki so v glavnem vsi uglašeni na obsodbo vodstva Cerkve na Slovenskem. To velja tudi za tiste, ki jih beremo v katoliškem časopisju. V mislih imam zlasti obsežen članek Bogdana Žorža v eni izmed zadnjih številk Družine, pa na nekoliko starejša besedila p. Bogdana Knavsa, p. Branka Cestnika in Urške Makovec, ki so bili prav tako vsi objavljeni v Družini. Osnovno sporočilo teh in podobnih sestavkov je, da se je Cerkev preveč ukvarjala z zemeljskimi stvarnostmi, z bogatenjem, z željo po oblasti, namesto da bi bila »evangeljska« in se posvečala izključno duhovnosti.

Pustimo ob strani teologijo, ki je v ozdaju takšnih besedil: krščanska se najbolj ne zdi, saj krščanstvo temelji ravno na inkarnaciji, na vstopu duhovnega v materialno. Dematerializirana Cerkev, kakršno si predstavljajo omenjeni pisci, bi zato bolj spominjala na kako manihejsko ali katarsko ločino kot pa na Kristusovo Nevesto. S tem seveda nočem reči, da je (kot bi želel marsikateri sodobni teolog) krščanstvo zvedljivo na sekularizacijo, na prepustitev svetu in njegovi logiki. Gre seveda tu za iskanje pravega ravnovesja med tem, da smo v svetu, a ne od sveta. Norma tega ravnovesja je seveda Jezus Kristus kot nam ga oznanja dvatisočletno učiteljstvo Cerkve.

Ne izključujem možnosti, da je kdo od duhovniških akterjev mariborskega ekonomskega kolapsa zapadel temu tipu teologije, ki izenačuje krščanstvo s sekularizmom in ki se je med nami razširila zlasti v času po II. vatikanskem koncilu kot posledica njegove težnji po prilagajanju krščanskega sporočila svetu. Je pa res, da nisem v nobenem izmed prispevkov, ki so se kritično izrazili o vlogi cerkvenega vodstva v okviru mariborske afere, zasledil kakršnekoli problematizacije koncilskih »širokosrčnih« pastoralnih direktiv. Morda pa se bo komu posvetil ta problem, ko nas bo o sekularizaciji kot bistvu krščanstva poučil znameniti ultra-koncilski teolog Hans Küng, ki prihaja konec meseca v Maribor. Morda nam bo povedal, da je bila temeljna napaka mariborskega cerkvenega vodstva v tem, da se je premalo prepustila svetu in njenim kapitalskim silnicam …

Vendar na tem mestu bi rad spregovoril o oprijemljivejši temi, za katero kot vidim, naši kritični pisci ne vedo ali pa o njej nočejo pisati. Gre za vprašanje, ali  sploh iskati krivca za nastale ekonomske težave znotraj Cerkve ali pa raje nekje drugje.

Dr. Ivan Štuhec (mož, ki je prav gotovo od blizu poučen o dogajanju v mariborski nadškofiji) je v enem izmed komentarjev v nedavni številki Družine govoril o »krtih«, ki so glavni problem mariborske zgodbe. Kaj je imel natančneje v mislih s to prispodobo nam postane nekoliko bolj jasno, ko pogledamo enega izmed njegovih lanskih besedil v istem tedniku, kjer sumi, da je denar iz T-2 (bojnega konja mariborskega cerkvenega gospodarstva) bil uporabljen za financiranje stranke KDS. Jože Duhovnik, njen predsednik, je zagrozil s tožbo proti Štuhecu, ki je pa do danes še ni bilo. V navedenem intervjuju Štuhec, dalje razmišlja o tem, da so »nekateri snovalci T-2 zaradi lastnih interesov delovali rušilno, ker so od vsega začetka načrtovali, da bodo ta projekt v nekem trenutku moralno diskreditirali in si ga poceni prisvojili,« in »da je marsikateri denar iz T-2 odpotoval tudi za druge namene«. Katere namene je imel v mislih dr. Štuhec? Na to nas je spomnil v oddaji Pogledi Slovenije pravnik Ivan Kukar in sicer, da se zdi v ozadju vse te zgodbe ona znamenita zamisel o »žlahtni konservativni stranki«, o kateri je večkrat govoril Milan Kučan. Znano je, da v kontekst te zamisli spadata projekta združevanja strank SLS in SKD leta 2000, pa nastanek stranke KDS pred volitvami leta 2008. Ali ni torej zanimivo, da je glavni mož T-2 Miran Kramberger skupaj s samim Mirkom Krašovcem, bil med glavnimi akterji omenjenega združevanja strank ter je aktivno sodeloval pri nastajanju KDS. V luči teh povezav, o katerih (začuda?) v javnosti ni prav veliko govora, se kaže projekt T-2 in celotnega mariborskega cerkvenega gospodarstva do vratu ujet v koncept »žlahtnega konservativizma«, t.j. partijsko vodene desnice, kakršno si na Slovenskem želijo post-partijski akterji. Če omenjene (verjetne) predpostavke držijo, potem problem mariborskega projekta ni bil v zavezanosti nemškemu modelu cerkvenega gospodarstva, v katerem ima Cerkev dovolj premoženja, da plačuje vse svoje dejavnosti, pač pa v servilnem postboljševiškem modelu Cerkve kot navidezne opozicije partijskim strukturam. Če torej tako dojamemo ravnanje glavnih akterjev mariborskega cerkvenega gospodarstva (M. Krašovec in M. Kramberger), potem je tudi zlom, ki je sledil, treba razumeti bodisi v smislu že vnaprej načrtovanega, hotenega zloma, ki obogati nekatere in oblati Cerkev (o čemer je govoril Štuhec v navedenem odlomku), bodisi v smislu, da se projekt trnzicijski levici glede na dano krizo ni več splačal in so ga zato likvidirali in ob tem oblatili Cerkev. Vsekakor je evidentno, da je zlom povzročilo tržno vprašljivo ravnanje NLB (ekonomske trdnjave tranzicijske levice) s posojili mariborskega cerkvenega gospodarstva.

 Zato vse, ki mislijo še naprej napadati Cerkev na Slovenskem izhajajoč iz mariborske afere pozivam, da glede na navedene podatke, upoštevajo tudi nakazano razlago kot možno in kot verjetno. Da torej upoštevajo možnost, da danes kakor že ves čas odkar imamo opravka s komunizmom, Cerkev na Slovenskem ne boleha zaradi sle po oblasti, pač pa za naivnostjo, da je mogoče s komunisti plodno sodelovati. Temu kocbekovskemu refleksu je treba storiti konec. Primeren kraj in čas za to bi bil katoliški shod.