Prvotno objavljeno na Casnik.si, 20. 6. 2012
V javnosti se neprestano pojavljajo članki v zvezi z mariborsko
afero, ki so v glavnem vsi uglašeni na obsodbo vodstva Cerkve na
Slovenskem. To velja tudi za tiste, ki jih beremo v katoliškem
časopisju. V mislih imam zlasti obsežen članek Bogdana Žorža v eni izmed
zadnjih številk Družine, pa na nekoliko starejša besedila p.
Bogdana Knavsa, p. Branka Cestnika in Urške Makovec, ki so bili prav
tako vsi objavljeni v Družini. Osnovno sporočilo teh in
podobnih sestavkov je, da se je Cerkev preveč ukvarjala z zemeljskimi
stvarnostmi, z bogatenjem, z željo po oblasti, namesto da bi bila
»evangeljska« in se posvečala izključno duhovnosti.
Pustimo ob strani teologijo, ki je v ozdaju takšnih besedil:
krščanska se najbolj ne zdi, saj krščanstvo temelji ravno na
inkarnaciji, na vstopu duhovnega v materialno. Dematerializirana Cerkev,
kakršno si predstavljajo omenjeni pisci, bi zato bolj spominjala na
kako manihejsko ali katarsko ločino kot pa na Kristusovo Nevesto. S tem
seveda nočem reči, da je (kot bi želel marsikateri sodobni teolog)
krščanstvo zvedljivo na sekularizacijo, na prepustitev svetu in njegovi
logiki. Gre seveda tu za iskanje pravega ravnovesja med tem, da smo v
svetu, a ne od sveta. Norma tega ravnovesja je seveda Jezus Kristus kot
nam ga oznanja dvatisočletno učiteljstvo Cerkve.
Ne izključujem možnosti, da je kdo od duhovniških akterjev
mariborskega ekonomskega kolapsa zapadel temu tipu teologije, ki
izenačuje krščanstvo s sekularizmom in ki se je med nami razširila
zlasti v času po II. vatikanskem koncilu kot posledica njegove težnji po
prilagajanju krščanskega sporočila svetu. Je pa res, da nisem v nobenem
izmed prispevkov, ki so se kritično izrazili o vlogi cerkvenega vodstva
v okviru mariborske afere, zasledil kakršnekoli problematizacije
koncilskih »širokosrčnih« pastoralnih direktiv. Morda pa se bo komu
posvetil ta problem, ko nas bo o sekularizaciji kot bistvu krščanstva
poučil znameniti ultra-koncilski teolog Hans Küng, ki prihaja konec
meseca v Maribor. Morda nam bo povedal, da je bila temeljna napaka
mariborskega cerkvenega vodstva v tem, da se je premalo prepustila svetu
in njenim kapitalskim silnicam …
Vendar na tem mestu bi rad spregovoril o oprijemljivejši temi, za
katero kot vidim, naši kritični pisci ne vedo ali pa o njej nočejo
pisati. Gre za vprašanje, ali sploh iskati krivca za nastale ekonomske
težave znotraj Cerkve ali pa raje nekje drugje.
Dr. Ivan Štuhec (mož, ki je prav gotovo od blizu poučen o dogajanju v
mariborski nadškofiji) je v enem izmed komentarjev v nedavni številki Družine
govoril o »krtih«, ki so glavni problem mariborske zgodbe. Kaj je imel
natančneje v mislih s to prispodobo nam postane nekoliko bolj jasno, ko
pogledamo enega izmed njegovih lanskih besedil v istem tedniku, kjer
sumi, da je denar iz T-2 (bojnega konja mariborskega cerkvenega
gospodarstva) bil uporabljen za financiranje stranke KDS. Jože Duhovnik,
njen predsednik, je zagrozil s tožbo proti Štuhecu, ki je pa do danes
še ni bilo. V navedenem intervjuju Štuhec, dalje razmišlja o tem, da so »nekateri
snovalci T-2 zaradi lastnih interesov delovali rušilno, ker so od vsega
začetka načrtovali, da bodo ta projekt v nekem trenutku moralno
diskreditirali in si ga poceni prisvojili,« in »da je marsikateri denar iz T-2 odpotoval tudi za druge namene«. Katere namene je imel v mislih dr. Štuhec? Na to nas je spomnil v oddaji Pogledi Slovenije
pravnik Ivan Kukar in sicer, da se zdi v ozadju vse te zgodbe ona
znamenita zamisel o »žlahtni konservativni stranki«, o kateri je večkrat
govoril Milan Kučan. Znano je, da v kontekst te zamisli spadata
projekta združevanja strank SLS in SKD leta 2000, pa nastanek stranke
KDS pred volitvami leta 2008. Ali ni torej zanimivo, da je glavni mož
T-2 Miran Kramberger skupaj s samim Mirkom Krašovcem, bil med glavnimi
akterji omenjenega združevanja strank ter je aktivno sodeloval pri
nastajanju KDS. V luči teh povezav, o katerih (začuda?) v javnosti ni
prav veliko govora, se kaže projekt T-2 in celotnega mariborskega
cerkvenega gospodarstva do vratu ujet v koncept »žlahtnega
konservativizma«, t.j. partijsko vodene desnice, kakršno si na
Slovenskem želijo post-partijski akterji. Če omenjene (verjetne)
predpostavke držijo, potem problem mariborskega projekta ni bil v
zavezanosti nemškemu modelu cerkvenega gospodarstva, v katerem ima
Cerkev dovolj premoženja, da plačuje vse svoje dejavnosti, pač pa v
servilnem postboljševiškem modelu Cerkve kot navidezne opozicije
partijskim strukturam. Če torej tako dojamemo ravnanje glavnih akterjev
mariborskega cerkvenega gospodarstva (M. Krašovec in M. Kramberger),
potem je tudi zlom, ki je sledil, treba razumeti bodisi v smislu že
vnaprej načrtovanega, hotenega zloma, ki obogati nekatere in oblati
Cerkev (o čemer je govoril Štuhec v navedenem odlomku), bodisi v smislu,
da se projekt trnzicijski levici glede na dano krizo ni več splačal in
so ga zato likvidirali in ob tem oblatili Cerkev. Vsekakor je evidentno,
da je zlom povzročilo tržno vprašljivo ravnanje NLB (ekonomske trdnjave
tranzicijske levice) s posojili mariborskega cerkvenega gospodarstva.
Zato vse, ki mislijo še naprej napadati Cerkev na Slovenskem
izhajajoč iz mariborske afere pozivam, da glede na navedene podatke,
upoštevajo tudi nakazano razlago kot možno in kot verjetno. Da torej
upoštevajo možnost, da danes kakor že ves čas odkar imamo opravka s
komunizmom, Cerkev na Slovenskem ne boleha zaradi sle po oblasti, pač pa
za naivnostjo, da je mogoče s komunisti plodno sodelovati. Temu
kocbekovskemu refleksu je treba storiti konec. Primeren kraj in čas za
to bi bil katoliški shod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar