Ob 50. obletnici koncila (1. 9. 2012)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 1. 9. 2012

Prijatelj mi je pred nekaj meseci, ob 50. obletnici 2. vatikanskega koncila, prijazno podaril knjigo z zanimivim, malce tendenčnim naslovom: Cerkev protikoncila (La Chiesa dell’anticoncilio, Laterza 2011). Njen avtor je profesor zgodovine iz tržaške univerze Giovanni Miccoli, ki je znan v vseitalijanskem merilu. Knjiga govori o težnjah sedanjega pontifikata po odpravi tistega razumevanja 2. vatikanskega koncila, ki vidi v njem nekakšen Superkoncil, t.j. koncil, ki naj bi relativiziral ali celo odpravljal (nezmotljivo!) učenje predhodnih papežev in koncilov. Kot vemo, je zoper tako nemogoče razumevanje, ki pa je postalo med teologi in verniki (tudi slovenskimi) kar popularno, jasno nastopil papež Benedikt XVI. v svojem predbožičnem nagovoru rimski kuriji 22. decembra 2005. Besedila 2. vatikanskega koncila namreč vsebujejo določene nauke (npr. o verski svobodi ter o ekumenizmu), ki so vsaj navidez v precejšnjem nasprotju s predhodnim nezmotljivim učenjem Cerkve, zato je problem razumevanja tega koncila v luči tradicije prav posebej akuten. Obenem pa je problematika še kako aktualna, saj odpira vprašanje o vrednotenju  samega koncila glede na njegove vprašljive sadove kot so upad duhovniških poklicev, porast ločitev, pedofilije, vpletanje Cerkve v razne finančne škandale, pa tudi morda že nekoliko pozabljeni izbruh prokomunistične teologije osvoboditve.

V našem medijskem prostoru so te osrednje težnje sedanjega pontifikata kolikor toliko znane, manj znano pa je, da poteka prav v tem času v Italiji, pa tudi drugod, o tem intenzivna debata. Omenjena Miccolijeva knjiga je dragocena, ker izčrpno prikazuje prostrano floro različnih tozadevnih okroglih miz, odprtih pisem, člankov, knjig, ki v zadnjem času poganjajo v italijanskem prostoru kakor gobe po dežju.

Debata, o kateri govorim, se je v pravem pomenu začela leta 2009, ko se je na italijanskih knjižnih policah pojavilo delo s povednim naslovom: II. vatikanski ekumenski koncil. Tema, o kateri se bo treba pogovoriti (Concilio ecumenico Vaticano II. Un discorso da fare, Casa Mariana Ed. 2009). Njen avtor je miselno še vedno čili 85. letni teolog Burnero Gherardini kanonik Bazilike sv. Petra in emeritiran profesor Lateranske univerze. Tej knjigi je  po enem letu sledila objava morda še bolj odmevnega kritičnega zgodovinopisnega dela o koncilu, katerega avtor je zgodovinar Roberto de Mattei, ki ga je nekdo označil za »najprodornejši um italijanskega tradicionalizma«. Sledil je plaz reakcij (tudi iz strani samega Osservatore romano), podpor, odprtih pisem, pa tudi plaz del omenjenega Gherardinija, ki je od tedaj na to temo vsako leto izdal knjigo v utemeljitev lastnih stališč in v ovržbo nasprotnih.

Stališča v razpravi se razlikujejo zlasti glede tega, ali gre pri 2. vatikanskem koncilu le za problem razumevanja koncilskih besedil, ki so po sebi popolnoma v skladu s predhodnim učenjem Cerkve. To stališče zavzema v debati zlasti p. Giovanni Cavalcoli OP, profesor teologije iz Bologne. Po njegovem mnenju so negativni sadovi pokoncilskega časa zato posledica napačnega, progresističnega branja koncila, ne pa napak v samem koncilu. Na drugi strani pa imamo omenjene avtorje kot so Gherardini, de Mattei, pa tudi kot so filozof Paolo Pasqualucci, pisateljica Cristina Siccardi ter mlajši teolog p. Serafino Lanzetta FI. Ti avtorji trdijo, da so koncilska stališča kot so npr. izjava o verski svobodi ter nauk o ekumenizmu  v ostrem nasprotju z nauki predhodnih koncilov: zlasti z nauki tridentinskega in 1. vatikanskega koncila. A to neskladje po njihovem mnenju ne pomeni nikakršnega problema za nezmotljivost nauka Cerkve, saj ugotavljajo, da 2. vatikanski koncil ne vsebuje naukov, ki bi bili opremljeni z nezmotljivostjo, saj ne izpolnjujejo kriterijev za nezmotljivost, ki jih je jasno določil 1. vatikanski koncil v konstituciji Pastor Aeternus: zlasti ni izpolnjen ključen kriterij eksplicitnega sklicevanja na nezmotljivost. V toliko bi, po njihovem mnenju, bilo možno in smiselno, da bi se preoblikovalo ali preklicalo omenjene problematične nauke 2. vatikanskega koncila. Cavalcoli pa trdi, da so omenjeni problematični nauki opremljeni z nekakšno nezmotljivostjo in se pri tem sklicuje na apostolsko pismo Ad tuendam fidem iz leta 1998, ki naj bi dopuščalo nekakšno stopnjo nezmotljivosti tudi tistim naukom cerkvenega učiteljstva glede vere in morale, ki ne vsebujejo eksplicitnega sklicevanja na nezmotljivost. De Mattei pa oporeka, da bi tako razumevanje omenjenega (nezmotljivega) pisma pomenilo zanikanje definicije nezmotljivosti kot jo je (zopet nezmotljivo) podal 1.vatikanski koncil. Kakor torej vidimo, je debata, ki poteka v glavnem na spletni strani www.riscossacristiana.it, zarezala v jedro problematike in si je zato od nje mogoče obetati tehtne ugotovitve.

V okviru te debate je bil odmeven tudi rimski kongres, ki ga je priredil red Frančiškanov Brezmadežne Device Marije (red, ki je nastal prav z namenom ograditve od omenjenih progresističnih razlag koncila) decembra 2010 in ki je štel med svojimi poslušalci, kar nekaj pomembnih škofov in kardinalov. Najizrazitejši ton je  kongresu dal karaganški škof Athanasius Schneider, ko je izpostavil potrebo po novem Syllabusu za 21. stoletje, s katerim bi cerkveno učiteljstvo odpravilo zmešnjavo, ki so jo povzročila napačna progresistična razumevanja koncila. Kot vemo je bl. papež Pij IX. leta 1864 izdal Syllabus, t.j. seznam osrednjih teoloških, filozofskih, moralnih in političnih zmot tedanjega časa, ki bi jih lahko povzeli pod imenom modernizem. Ta isti modernizem ali progresizem (tesno povezan z liberalizmom) pa je znova spregovoril v omenjenih skrajnih razlagah koncila (ali pa koncila samega, kot bi rekla de Mattei in Gherardini). Kot je torej Pijev Syllabus uspešno za celo stoletje odvrnil tedanje zmote od Cerkve, je upati, da bi tudi današnji, Benediktov Syllabus, preko ustrezne zamejitve (razumevanja) koncila, odpravil stranpota sodobnosti.