sobota, 11. januar 2020

Na čigavi strani je sedaj Bog? (9. 5. 2014)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 9. 5. 2014

V svojem zanimanju za ameriško krščansko-konzervativno sceno sem naletel na (za naše pojme) neverjetno navdušenje cele vrste njenih pomembnih predstavnikov nad Putinom. Emblematičen je članek, ki ga je v začetku aprila zapisal Pat Buchanan, eden izmed pomembnih konzervativnih republikanskih strategov, s povednim naslovom: Na čigavi strani je sedaj Bog?. Če je v naslovu vprašaj, je ves članek en sam niz argumentov v prid trditve, da je Bog sedaj na strani Putina in Rusije in ne več na strani ZDA, kot smo bili vajeni misliti v času hladne vojne.

Putin vs. Gay-ropa

Pri tem se Buchanan sklicuje na vrsto Putinovih izjav, v katerih se ruski predsednik odločno postavlja na stališče krščanskih vrednot in kritizira Zahod, ki se je le tem odpovedal. Gre za izjave, ki ne ostanejo brez političnih konsekvenc. Te se kažejo v izrazito pro-life, pro-družinski in pro-cerkveni ruski zakonodaji, pa tudi v geopolitičnih smernicah ruske zunanje politike, ki sledijo shemi boja post-komunitsične, znova-krščanske Rusije zoper proti-krščanski Zahod. V tem boju prav posebej izstopa boj za naravno pojmovano družino in zoper t.i. homoseksualne pravice, poroke, družine. Znana in povedna je kremeljska oznaka za Evropo kot Gay-ropo, glede na LGBT-usmerjeno politiko Bruslja.

Nova krščanska inetrnacionala?

Da Buchanan ni edini ameriški konzervativec, ki razmišlja o Putinu takole, je razvidno iz članka samega, kjer Buchanan navaja glavne predstavnike ameriških zagovornikov Putinovega obujanja ideje o Moskvi kot Tretjem Rimu. Tudi pri Amerikancih stvar očitno ne ostaja samo pri besedah, saj je ena izmed osrednjih ameriških pro-družinskih organizacij s člani po celem svetu (World Council of Families) napovedala, da bo njihov vsakoletni svetovni kongres za leto 2014 prav v Moskvi in sicer v počastitev in podporo ruske družinske politike. Podobno razpoloženje je zaznati tudi drugod v konzervativno-tradicionalističnih ambientih: v Italiji, kjer se nad Putinom navdušuje vse kar voli Berlusconija; v Nemčiji, kjer se je na Putinovo stran postavila ena izmed ikon pro-družinske scene Eva Herman; na Madžarskem, kjer je verjetno treba razumeti Orbanov preobrat od zagrizene protiruske usmerjenosti k vse večjemu sodelovanju s Putinom tudi in zlasti v okviru sorodnih tradicionalističnih tendenc.

Putin in Fatima

Seveda je možno nad tovrstnim tradicionalističnim navduševanjem nad Putinom zamahniti, saj je težko verjeti, da bi bivši polkovnik KGB-ja iskreno verjel v krščanske vrednote in da ni vse to kaj več kot krinka njegovih megalomanskih oblastvenih ambicij. Konec koncev je težko zaupati taki krščanski vnemi, ki ne čuti potrebe, da bi umaknila simbolov (in nespreobrnjenih nosilcev) izrazito protikrščanske ideologije, kakršen je bil komunizem: rdeče zvezde se še lepo šopirijo na insignijah ruske armade in na kremeljskih strehah, Leninov mavzolej je še vedno na svojem središčnem mestu …

Je pa res, da kot katoličani smo nekako zavezani k prepričanju, da je to spreobrnjenje Rusije morda vendarle iskreno in to ne iz kakega abstraktnega prepričanja, da se pač vsakdo lahko spreobrne (celo komunisti), ampak zato, ker je Devica Marija v Fatimi to prav konkretno napovedala: potem ko bo papež posvetil Rusijo Brezmadežnemu Srcu Marijinemu (to se je zgodilo po vatikanskih zagotovilih leta 1984 pod Janezom Pavlom II.) se bo Rusija spreobrnila in bo prišlo v svetu do zmage Njenega Brezmadežnega Srca. Ni torej brez tehtne teološke osnove misel, da bi Putinova Rusija bila ta spreobračajoča se Rusija in da je ta Rusija obenem tisti geopolitični dejavnik, ki bo pripeljal krščanske vrednote do planetarne zmage. Kot bomo takoj videli, je možno tudi zaskrbljujočo situacijo v Ukrajini brati v tem ključu.

Kaj ima Putin v mislih?

Pri tem pa je ključno upoštevanje še enega dejavnika, ki je slovenski javnosti menda popolnoma neznan. Ta dejavnik je Aleksandr Dugin. Gre za enega najpomembnejših Putinovih idejnih in geopolitičnih svetovalcev. Mislim, da je popolnoma nemogoče razumeti kaj počne Putin, če ne razumemo Duginovih filozofskih, političnih in geopolitičnih konceptov. Slednji so zajeti v njegovem bestsellerju Osnove geopolitike iz leta 1997, ki ga uporabljajo celo kot učbenik za štabne oficirje v ruski armadi: gre za nekakšno novo državno ideologijo. Če naj zelo na kratko povzamem, ne gre pri Duginu za klasični ruski krščanski tradicionalizem a la Dostojevski, za kakršnega se je v zadnjem času zavzemal zlasti Solženicin, pač pa za tradicionalizem etničnega tipa, kakršnega je mogoče deducirati iz Heideggrovega Biti in časa (zlasti iz poglavij o zgodovinskosti tu-biti). Duginu gre torej predvsem za ruskost. Njeno bistvo razbere predvsem kot nedotaknjenost od razsvetljenstva, od Zahoda: kot pred in anti-modernost ter v tem ključu tudi krščanstvo.

Na tem zgradi Dugin svojo geopolitiko svetovnega boja zoper dekadentni, (post)moderni Zahod (zlasti zoper ZDA), ki naj ga vodi iz navedenih razlogov Rusija v zavezništvu z drugo civilizacijo, ki se je moderniteta ni dotaknila: z islamom. Temu proti-zahodnemu zavezništvu Dugin pravi evroazijatsvo. Eden prvih ciljev tega boja je pridobitev držav Evropske unije v to zavezništvo za tradicionalne, predmoderne vrednote in njihovo iztrganje iz evroatlantskih povezav, ki so tem vrednotam nasprotne. Evroatlantsko (in torej LGBT) usmerjena Ukrajina pa je prva ovira, ki mora pasti v tem boju, ki sicer naj bi bil po Duginovih načrtih izbojevan ne predvsem vojaško, ampak zlasti s pomočjo spretne ekonomsko-politične uporabe ruskih energetskih virov.

Nedvomno temna stran te zgodbe je, da na istih etno-tradicionalističnih predpostavkah zgradi Dugin (in za njim Putin) relativno pozitivno vrednotenje ruskega komunizma (leninizma in stalinizma!) kot izraza predmodernega, radikalnega, k absolutnosti usmerjenega značaja ruske duše. Ni torej čudno, da je Dugin eden izmed ustanoviteljev ruske nacional-boljševiške (sic!) stranke.

Ni komentarjev:

Objavite komentar