Prvotno objavljeno na Casnik.si, 9. 5. 2014
V svojem zanimanju za ameriško krščansko-konzervativno sceno sem
naletel na (za naše pojme) neverjetno navdušenje cele vrste njenih
pomembnih predstavnikov nad Putinom. Emblematičen je članek, ki ga je v
začetku aprila zapisal Pat Buchanan, eden izmed pomembnih konzervativnih
republikanskih strategov, s povednim naslovom: Na čigavi strani je sedaj Bog?.
Če je v naslovu vprašaj, je ves članek en sam niz argumentov v prid
trditve, da je Bog sedaj na strani Putina in Rusije in ne več na strani
ZDA, kot smo bili vajeni misliti v času hladne vojne.
Putin vs. Gay-ropa
Pri tem se Buchanan sklicuje na vrsto Putinovih izjav, v katerih se
ruski predsednik odločno postavlja na stališče krščanskih vrednot in
kritizira Zahod, ki se je le tem odpovedal. Gre za izjave, ki ne
ostanejo brez političnih konsekvenc. Te se kažejo v izrazito pro-life,
pro-družinski in pro-cerkveni ruski zakonodaji, pa tudi v geopolitičnih
smernicah ruske zunanje politike, ki sledijo shemi boja
post-komunitsične, znova-krščanske Rusije zoper proti-krščanski Zahod. V
tem boju prav posebej izstopa boj za naravno pojmovano družino in zoper
t.i. homoseksualne pravice, poroke, družine. Znana in povedna je
kremeljska oznaka za Evropo kot Gay-ropo, glede na LGBT-usmerjeno
politiko Bruslja.
Nova krščanska inetrnacionala?
Da Buchanan ni edini ameriški konzervativec, ki razmišlja o Putinu
takole, je razvidno iz članka samega, kjer Buchanan navaja glavne
predstavnike ameriških zagovornikov Putinovega obujanja ideje o Moskvi
kot Tretjem Rimu. Tudi pri Amerikancih stvar očitno ne ostaja samo pri
besedah, saj je ena izmed osrednjih ameriških pro-družinskih organizacij
s člani po celem svetu (World Council of Families) napovedala,
da bo njihov vsakoletni svetovni kongres za leto 2014 prav v Moskvi in
sicer v počastitev in podporo ruske družinske politike. Podobno
razpoloženje je zaznati tudi drugod v konzervativno-tradicionalističnih
ambientih: v Italiji,
kjer se nad Putinom navdušuje vse kar voli Berlusconija; v Nemčiji,
kjer se je na Putinovo stran postavila ena izmed ikon pro-družinske
scene Eva Herman;
na Madžarskem, kjer je verjetno treba razumeti Orbanov preobrat od
zagrizene protiruske usmerjenosti k vse večjemu sodelovanju s Putinom
tudi in zlasti v okviru sorodnih tradicionalističnih tendenc.
Putin in Fatima
Seveda je možno nad tovrstnim tradicionalističnim navduševanjem nad
Putinom zamahniti, saj je težko verjeti, da bi bivši polkovnik KGB-ja
iskreno verjel v krščanske vrednote in da ni vse to kaj več kot krinka
njegovih megalomanskih oblastvenih ambicij. Konec koncev je težko
zaupati taki krščanski vnemi, ki ne čuti potrebe, da bi umaknila
simbolov (in nespreobrnjenih nosilcev) izrazito protikrščanske
ideologije, kakršen je bil komunizem: rdeče zvezde se še lepo šopirijo
na insignijah ruske armade in na kremeljskih strehah, Leninov mavzolej
je še vedno na svojem središčnem mestu …
Je pa res, da kot katoličani smo nekako zavezani k prepričanju, da je
to spreobrnjenje Rusije morda vendarle iskreno in to ne iz kakega
abstraktnega prepričanja, da se pač vsakdo lahko spreobrne (celo
komunisti), ampak zato, ker je Devica Marija v Fatimi to prav konkretno
napovedala: potem ko bo papež posvetil Rusijo Brezmadežnemu Srcu
Marijinemu (to se je zgodilo po vatikanskih zagotovilih leta 1984 pod
Janezom Pavlom II.) se bo Rusija spreobrnila in bo prišlo v svetu do
zmage Njenega Brezmadežnega Srca. Ni torej brez tehtne teološke osnove
misel, da bi Putinova Rusija bila ta spreobračajoča se Rusija in da je
ta Rusija obenem tisti geopolitični dejavnik, ki bo pripeljal krščanske
vrednote do planetarne zmage. Kot bomo takoj videli, je možno tudi
zaskrbljujočo situacijo v Ukrajini brati v tem ključu.
Kaj ima Putin v mislih?
Pri tem pa je ključno upoštevanje še enega dejavnika, ki je slovenski
javnosti menda popolnoma neznan. Ta dejavnik je Aleksandr Dugin. Gre za
enega najpomembnejših Putinovih idejnih in geopolitičnih svetovalcev.
Mislim, da je popolnoma nemogoče razumeti kaj počne Putin, če ne
razumemo Duginovih filozofskih, političnih in geopolitičnih konceptov.
Slednji so zajeti v njegovem bestsellerju Osnove geopolitike iz leta
1997, ki ga uporabljajo celo kot učbenik za štabne oficirje v ruski
armadi: gre za nekakšno novo državno ideologijo. Če naj zelo na kratko
povzamem, ne gre pri Duginu za klasični ruski krščanski tradicionalizem a
la Dostojevski, za kakršnega se je v zadnjem času zavzemal zlasti
Solženicin, pač pa za tradicionalizem etničnega tipa, kakršnega je
mogoče deducirati iz Heideggrovega Biti in časa (zlasti iz
poglavij o zgodovinskosti tu-biti). Duginu gre torej predvsem za
ruskost. Njeno bistvo razbere predvsem kot nedotaknjenost od
razsvetljenstva, od Zahoda: kot pred in anti-modernost ter v tem ključu
tudi krščanstvo.
Na tem zgradi Dugin svojo geopolitiko svetovnega boja zoper
dekadentni, (post)moderni Zahod (zlasti zoper ZDA), ki naj ga vodi iz
navedenih razlogov Rusija v zavezništvu z drugo civilizacijo, ki se je
moderniteta ni dotaknila: z islamom. Temu proti-zahodnemu zavezništvu
Dugin pravi evroazijatsvo. Eden prvih ciljev tega boja je pridobitev
držav Evropske unije v to zavezništvo za tradicionalne, predmoderne
vrednote in njihovo iztrganje iz evroatlantskih povezav, ki so tem
vrednotam nasprotne. Evroatlantsko (in torej LGBT) usmerjena Ukrajina pa
je prva ovira, ki mora pasti v tem boju, ki sicer naj bi bil po
Duginovih načrtih izbojevan ne predvsem vojaško, ampak zlasti s pomočjo
spretne ekonomsko-politične uporabe ruskih energetskih virov.
Nedvomno temna stran te zgodbe je, da na istih
etno-tradicionalističnih predpostavkah zgradi Dugin (in za njim Putin)
relativno pozitivno vrednotenje ruskega komunizma (leninizma in
stalinizma!) kot izraza predmodernega, radikalnega, k absolutnosti
usmerjenega značaja ruske duše. Ni torej čudno, da je Dugin eden izmed
ustanoviteljev ruske nacional-boljševiške (sic!) stranke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar