Tuneli groze (30. 7. 2010)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 30. 7. 2010

Sredi poletja nismo vajeni, da bi se kaj posebej bistvenega zgodilo. Mediji komaj naberejo dovolj novic za sprotno poročanje. Običajno se zdi, da je v tem letnem času tudi zgodovina na počitnicah. Letos temu ni tako. Med opaznimi dogodki prav gotovo izstopajo spravne poteze ljubljanskega nadškofa Stresa in premiera Pahorja, ki dajejo sedaj že z vso oprijemljivostjo slutiti, kaj je bilo mišljeno z besedami iz nadškofove nastopne pridige, da se »Cerkve ni treba bati«. Ob teh njunih nenavadnih skupnih obiskih slovenskih jam in tunelov groze, se je pred slabim tednom pojavila novica, ki navidez nima s tem slovenskim dogajanjem nobene povezave razen okoliščine, da se je zgodila prav tako pod zemljo, v tunelu. Mislim na dogajanje na t.i. »Paradi ljubezni« v Nemčiji, kjer je v predoru, ki je vodil na kraj dogajanja panična množica do smrti pomendrala 19 ljudi, več sto pa ranila. Vsekakor še en tunel groze, še ena jama smrti. Toda ali ni povezava med temi jamami globlja, neposrednejša, bistvenejša od te zunanje okoliščine?

Človek brez vesti

Kaj je sprožilo »paniko« v omenjenem nemškem predoru? Odgovor je najbrž povezan z vprašanjem, kako je možno, da so kljub tragičnemu dogodku udeleženci velikega tehno-glasbenega dogodka veselo rajali dalje. Ne le oni, ki so bili toliko oddaljeni od prizorišča smrti, da je morda novica res težko  prišla do njih (čeprav bi se spodobilo, da bi organizatorji vse seznanili s položajem), pač pa tudi oni, ki so se nahajali v neposredni bližini in so ponesrečence imeli celo za posebno atrakcijo, ob kateri so se fotografirali itd., kakor je bilo razvidno iz posnetkov na televiziji. V tistem tunelu, na tisti »Paradi ljubezni« se je očitno nagnetel določen tip človeka, ki ljubezen razume na izrazito skrivenčen način. Človek, za katerega ljubezen nima nobene povezave z vestjo. Nietzschejanski človek »onstran dobrega in zlega«. Človek na katerega bi bili ponosni arhitekti totalitarizma od Rosenberga do Kardelja. Tak človek je ubijal tudi v naših slovenskih tunelih groze v Hudi jami, v Starem Piskru, v Kočevskem Rogu.

Totemizem na delu

Kaj je spočelo takšnega človeka, s katerim imamo danes večinoma opravka? Kaj ga je oropalo njegove človeškosti? Zanimivo se je na tem mestu ozreti na spoznanja, ki nam jih prinaša etnologija. Sodobni človek je namreč na las podoben človeku, kakršnega je izoblikovala t.i. totemistična kultura, t.j. kultura kakršno lahko še danes spoznavamo pri domorodcih v Novi Gvineji ter pri vzhodnoafriških Masajih. Etnologija v splošnem pozna tri temeljne vrste kultur: patriarhalno, matriarhalno in totemistično. Slednja velja med vsemi tremi za najbolj praznoverno, moralno degradirano ter spolno razpuščeno. Zanjo je značilna skoraj popolna odprava pojma družine, saj je otrok zelo zgodaj odvzet materi in očetu ter razporejen v nekakšen »razred« vrstnikov istega spola. Tudi oče in mati ne živita skupaj, temveč prav tako razporejena vsak v svoj razred vrstnikov. V taki situaciji se seveda Ojdipov kompleks ne more niti ustrezno zastaviti niti razrešiti, saj ni stika z materjo, na katero naj bi se sin temeljno navezal niti z očetom, ki bi mu pomagal to navezanost preseči. Vemo pa, da je ravno uspešno preseganje tega kompleksa temeljno za razvoj globljega čustvenega, moralnega in spoznavnega sveta posameznika in s tem za oblikovanje vesti. Pri tem je treba imeti pred seboj, da niti patriarhat niti matriarhat ne pozna situacije, ko bi otrok bil izhodiščno ločen od matere. V patriarhatu je sin sicer zelo zgodaj podvržen očetovemu vpeljevanju v svet, tako da se Ojdip večkrat prezgodaj preseže, v matriarhatu pa je očetova figura potisnjena v ozadje, tako da se Ojdip prepozno, ali pa sploh ne preseže, vendar v obeh situacijah je sin izhodiščno v izključni materini skrbi. Od tod je torej jasno, zakaj se v totemizmu, kjer je sin že izhodiščno odvzet materi, pojavi tolikšen moralni razkroj.

Totemizem, vrtci in Leon XIII.

Ali ni sodobni človek zelo podoben totemističnemu pojmovanju, če pomislimo, da danes večinoma matere hodijo v službo (t.j. v svoj totemistični razred vrstnikov) in zato pahnejo že zelo zgodaj (še bolj zgodaj kot v totemizmu!) otroka v svoj razred vrstnikov v vrtec? Oče, prav tako kot v totemizmu, izgubi svojo vlogo, da popelje sina iz objema matere v svet, ker ga mati sploh več ne objema, da tudi sam obvisi v svojem razredu vrstnikov (v svoji službi). Tako kot pri totemistih tudi tu oče in mati izgubita na ta način med seboj sleherno povezavo, vsak živi pretežno v svojem »razredu«. Od tod pogostost ločitev.

Tak je obenem svet, kakršnega si je zamislil totalitarizem od Platona dalje, pa naj bo v svoji desni ali levi pojavni obliki. Totalitarna družba je družba, ki mater pošilja v službo, da bi ji lahko vzela otroka in mu s tem (po zgornjih psihoanalitskih zakonitostih) odvzela vest ter ga povsem podredila svojim zločestim nameram.

Treba je reči, da glede tega pogrešamo danes tudi jasnejšo besedo Cerkve. Lepo je sicer, da se »Cerkve ni treba bati« kot nam dopoveduje sedanji ljubljanski nadškof. V vesoljni Cerkvi od 2. vatikanskega koncila dalje, ravno v cerkvenih dokumentih iz tega zadnjega obdobja, ki so sicer ustrezno poudarili dostojanstvo ženske, pogrešamo jasno besedo, ki je nepozabno zadonela v okrožnicah Leona XIII. (Rerum novarum, § 33) ter Pija XI., (Quadragesimo anno, § 71; Divini Redemptoris, § 11), ki je pokazala na mesto matere doma kot na ideal, h kateremu ne smemo nehati težiti, če se želimo izviti iz primeža zla v katerem tičimo. Iz tistega zla, o katerem piše že sv. Janez v Razodetju: »Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila« (12, 4).