Tajništvo sinode znova v napadu (2. 1. 2015)

Vsi se gotovo še spominjamo dogodkov okrog oktobrske izredne sinode o družini. Nepozaben je bil zlasti trenutek, ko je 13. oktobra (ki je mimogrede dan zadnjega prikazanja Device Marije v Fatimi), episkopat zbran v sinodalni dvorani tako rekoč en bloc zavrnilo t.i. vmesno poročilo (Relatio post disceptationem). Ta zavrnitev je dokumentirana tudi v poročilih pogovorov v manjših skupinah, kjer je velika večina le-teh izrazila zavračanje ali vsaj resne pomisleke o vmesnem poročilu. Tako se je izkazalo, da Kasperjeva linija, ki je očitno uživala močno podporo v tajništvu sinode in je zato lahko zmanipulirala vmesno poročilo po svoji meri, nikakor ne uživa želene podpore v episkopatu, pač pa prej solidno nasprotovanje. To se pa kaže v tem, da v zaključnem poročilu (Relatio Synodi) niso dosegli potrebnih 2/3 glasov niti sklepi (§ 52, 53, 55), v katerih je bila samo omenjena razprava o najbolj problematičnih temah v zvezi z obhajilom za ločene in ponovno poročene in v zvezi s pastoralo za ljudi, ki trpijo za istospolnim privlakom.

Smešno bi bilo, če bi ne bili resnično

Vendar kasperjanski del tajništva sinode očitno še ni sprejel poraza, pač pa nas preseneča z novim progresističnim blitzkriegom. Nedavno so namreč izšla Lineamenta za redno sinodo o družini, ki se bo odvijala oktobra 2015 in na katero je bila letošnja sinoda le nekakšna priprava. Gre za navodilo o razpravi po škofijah v zvezi s temami sinode 2014, ki ob ponovni objavi zaključnega poročila te sinode objavlja smernice in vprašanja za razpravo. V smernicah lahko preberemo nekaj poudarkov, ki nedvoumno skušajo nagibati srce epsikopata na kasperjansko stran. Čisto na začetku najdemo denimo priporočilo, ki bi se v prevodu glasilo takole: »Sledeča vprašanja, ki se izrecno navezujejo na prvi del zaključnega poročila, želijo spodbuditi realističen premislek po posameznih škofijah, ki naj se izognejo temu, da bi odgovori bili podani sledeč shemam in vidikom lastnim pastorali, ki meri zgolj na uresničevanje nauka [una pastorale meramente applicativa della dottrina], kar bi ne bilo v skladu s sklepi izredne sinodalne skupščine in kar bi peljalo premislek stran od že začrtane poti«. Podčrtava je moja. Na mestu je verjetno vprašanje ali lahko pastorala počne kaj drugega kot da uresničuje/aplicira nauk Cerkve? Ali naj uresničuje še kakšen drug nauk zraven, ki ni nauk Cerkve? Morda denimo Kasperjev nauk ali Fortejev? Tajništvu je tu očitno ušel nekakšen freudovski lapsus, saj se očitno zaveda, da so kasperjanski predlogi, ki jih samo tako vztrajno in komaj prikrito advocira, nekaj kar nima svojega mesta v nauku Cerkve. Ampak ne glede na ta poveden nesmisel, tajništvo sinode označi tak koncept pastorale za skladen s sklepi sinode in potjo, ki jo je sinoda že začrtala. Kakšni sklepi so tu mišljeni in kakšna začrtana pot, ko je ravno episkopat, kot že rečeno, večinoma zavrnil kasperjanske predloge in se odločil, Bogu hvala, za zvestobo nauku. Zdi se, da se tajništvo nekako pretvarja, kot da vmesno poročilo ni bilo zavrnjeno: ali res misli, da ima episkopat tako kratek spomin?

Permisivna pastorala: še?

Poleg tega je treba reči, da koncept pastorale, ki naj ne bo zgolj uresničevanje nauka je koncept, ki globoko ukoreninjen v pokoncilski teologiji najslabšega, rahnerjanskega tipa in sicer tisti, ki je zavezana t.i. situacijski etiki, o kateri sem že svoj čas pisal. Gre za »etiko« (obsojeno v okrožnici Veritatis splendor), ki ne razrešuje napetosti med konkretno situacijo človeka in etično normo tako (kot bi bilo za etiko edino smiselno), da se človek skuša prilagoditi normi, da skuša človek normo/nauk uresničiti oz. aplicirati nase, pač pa obratno: da se norma prilagodi njegovemu stanju. Da se začne, skratka, popuščati glede norm po logiki nekakšnega permisivizma, za katerega pedagogi in vsi tisti, ki mislimo resno z vzgojo svojih otrok že zdavnaj vemo, da pripelje tja, kjer pač smo: v mama hotel do 40-ega ali 50-leta ter do nefunkcionalnih, vse bolj delikatnih ter vse bolj homoseksualnih moških in, po drugi strani, do ultrafunkcionalnih, kontraceptiranih, vse bolj trdih, prezgodaj »izgorelih« žensk (po možnosti z nekaj splavi za sabo). Rezultat je seveda demografska kriza (ki je izvor ekonomske), ker s takimi moškimi ženske, ki so pri pameti, ne bodo imele kaj več kot enega ali dva otroka, če ne bodo prej še one ‘zavile v Sodomo’. A zdi se, da tajništvo sinode teh problemov ne zaznava, ali vsaj ne zaznava njihove tesne povezave s konceptom permisivne, situacijske pastorale, ki je bil morda aktualen in svež v šestdesetih, sedaj pa je glede na omenjene sadove malce za časom.

Še o kovanju lesenega železa

Vendar bi morda kdo rekel, da se navedeni odlomek iz Lineamenta nanaša le na prvi del zaključnega poročila in ne na tretjega, kjer se nahajajo (do neprepoznavnosti okleščeni, kot že rečeno) ostanki najbolj nesprejemljivih sklepov vmesnega poročila. Ampak tudi v navodilih k vprašanjem v zvezi s tretjim sklopom najdemo besedilo istega tipa. Začenja se takole: »Ob poglabljanju v tretji del zaključnega poročila je pomembno, da se pustimo voditi pastoralnemu preobratu, ki ga je izredna sinoda nakazala, napajajoč se iz II. vatikanskega koncila in učiteljstva papeža Frančiška«. Zdi se, da je mišljen isti pastoralni preobrat [svolta pastorale], o katerem je govora zgoraj: tisto leseno železo, ki se mu reče pastorala, ki ne uresničuje (zgolj) nauka Cerkve. In tak nesmisel naj bi oznanjal II. vatikanski koncil in učiteljstvo papeža Frančiška… Lepo vidna je v tej izjavi tudi od papeža Benedikta XVI. tako kritizirana hermenevtika diskontinuitete, ki je očitno globoko v mišljenju tajništva sinode, ki stalno išče epohalne preobrate in le-te ne utemeljuje v večnem nauku Cerkve, pač pa ta nauk razume kot zavezujoč le od II. Vatikanuma ali pa celo od Frančiškovega papeževanja dalje. Toda tajništvo sinode vztrajno kuje dalje svoje leseno železo: voščimo mu vso srečo! Čudno se mi zdi le, vsaj sodeč po okrogli mizi, ki sem se je na temo sinode nedavno udeležil v Novem mestu, da je kar nekaj pomembnih predstavnikov Cerkve na Slovenskem, ki meni, da ne smemo biti a priori kritični do takega kovanja. Da se moramo pustiti presenetiti, je bilo rečeno: češ, morda ga pa bodo le skovali… No, kujejo ga že več kot petdeset let in iskreno povedano imamo tega kovanja dovolj. Dovolj imam teh psevdoteologov in psevdopastirjev a la Walter Kasper, ki vse svoje (pretežno salonske) napore usmerjajo le v pospeševanje nadaljnjega propada naše vere in naše vsestransko propadajoče civilizacije.