Prvono objavljeno na Casnik.si, 19. 5. 2010
Ko so pred nekaj leti v reviji Time vprašali Mela Gibsona za mnenje o drugem vatikanskem koncilu, je v svojem jedrnatem slogu odgovoril takole: »Look at its main fruits: dwindling numbers and pedophilia« (»Poglejte na njegove glavne sadove: padajoče številke in pedofilija«).
Pri Gibsonu nas tako ostro stališče do koncila ne preseneča, saj je
znan po svojem deklarativnem tradicionalističnem katolištvu. Zanimivo
je, da tudi sam sveti oče Benedikt XVI. v svojem Pastirskem pismu irskim katoličanom, posvečenemu omenjeni problematiki pedofilije, zavzema stališče, ki ni prav daleč od Gibsonovega in se glasi takole: »Prenova,
ki jo je predlagal drugi vatikanski cerkveni zbor, je bila včasih
narobe razumljena in je bilo zaradi globokih družbenih sprememb, do
katerih je prihajalo, v resnici vse prej kot lahko najti najboljši način
za njeno izvajanje. Zlasti je bila velika želja, porojena sicer iz
dobrega namena, vendar napačna, da bi se izognili kazenskemu ukrepanju v
primerih, ko je šlo za nepravilnosti, navedene v kanonskem pravu« (§ 4). S tem v zvezi je omenjen močan val sekularizacije, ki je v tistem istem času zajel družbo na splohin tudi Cerkev.
Vsekakor je zanimivo, da k mislim o določeni vzročni povezavi med
časom okrog koncila in izbruhom pedofilije v Cerkvi, sili dejstvo, da se
omenjeni evidentirani primeri pedofilije nanašajo na čas po letu 1950
in da število eksponencialno naraste ravno v 60. in 70. letih, kot je
možno razbrati iz referenčnega ameriškega John Jay Report iz leta 2004.
Nekateri menijo, da je do takih zlorab v podobnih razsežnostih
prihajalo v Cerkvi že prej, a se o tem ni govorilo ali ni smelo
govoriti. Vendar, če bi to bilo res, ni jasno, kako to, da ni takih
podatkov navajala, recimo komunistična propaganda, ki je v Cerkvi videla
svojega sovražnika št. 1. Prav tako ni jasno, če sežemo s pogledom
nekoliko nazaj, zakaj niso o čem takem poročala strupeno proticerkvena
peresa francoskih razsvetljencev kot sta denimo Voltaire ali Diderot.
Vse kar je zmogla srdita novoveška proticerkvenost očitati Cerkvi na
področju spolnosti je bilo na ravni podtikanj o župnikovem pregrešnem
razmerju s farovško kuharico: o kaki pedofiliji ni ne duha ne sluha. Zdi
se, , da je ta pojav znotraj Cerkve star le nekaj desetletij.
Izven Cerkve pa je stvar drugačna. Poučno se je namreč ozreti po
koreninah sodobnega pojava pedofilije, da bi znali pravilno uokviriti
tozadevne škandale, ki v zadnjem času pretresajo Petrovo barko. O kakem
obsežnejšem pojavu pedofilije in homoseksualnosti nasploh ni govora od
časov razvpito pederastične grške antike vse do njenega novoveškega revivala
v času renesanse. Od tod dalje se pojav nadaljuje skozi francosko
libertinstvo (Marquis de Sade) in skozi ponovni kult antičnega ideala v
angleških šolah 19. stoletja, dokler se ne stopnjuje v 20. stoletju v
okviru totalitarizma, zlasti nacional-socializma, prav posebej v njegovi
zgodnji anarho-sindikalistični, poulično-pretepaški fazi, v kateri je
dominirala notorično homoseksualno in pederastično usmerjena SA z njenim
zloglasnim šefom Ernstom Roehmom na čelu. Od tod so se te deviacije
prenesle na Hitler-Jugend in ostale latentno prisotne v
nacional-socialistični družbi, kljub temu, da so se po Noči dolgih nožev
te tendence začele zatirati. Podobno je tudi oktobrska revolucija v
svoji pred-stalinistični fazi take tendence dekriminalizirala, ko je
zastavila svojo protidružinsko zakonodajo v skladu z
anarho-sindikalističnimi zahtevami.
Na splošno se zdi, da sta homoseksualnost in pedofilija v sodobnosti
tesno povezana z novoveškostjo (vključno z novoveškim protikrščanskim
kultom antike) in prav posebej s procesom nastajanja totalitarne države.
To je konec koncev v skladu tudi z njuno pojavnostjo v grški antiki,
saj je bil tisti filozof, ki je pederastično razmerje najbolj
povzdigoval ravno Platon, čigar zamisel idealne države nosi jasen
totalitaren pečat. Povezavo med homoseksualnostjo in totalitarno,
radikalno uni-formirano državo povleče Platon sam, ko pravi v Simpoziju,
da iskreni domovinski čut, ki se kaže v pripravljenosti umreti za
sodržavljana, soborca, lahko izvira le iz zaljubljenosti vanj (179 C).
Ali kot pravi v Državi, da resnično poenotena država, v kateri
vladata sožitje in mir, je le tista, v kateri je vse skupno, tudi
spolnost, ki posledično ne dela razlik glede spola in se celo
preferenčno, po logiki uni-formnosti, obrača k istemu spolu (465 B, 403
B). Totalitarna država se tako že v svoji izvorni antični zasnovi izkaže
kot velik biseksualni bordel, kakršnega so si zamišljali
anarho-socialisti, recimo Charles Fourier v svojem Falansteriju
ali kakršnega je uprizarjal Marquis de Sade po svojih gradovih. Mir
totalitarne železne discipline ni nič drugega kot podivjani kaos
razvrata, kakor je Hegel zapisal v svoji Fenomenologiji duha, ko je povzel (zavestno protislovno) novoveško zamisel resnice.
Zdi se, da se ta eros-tanatos, to dionizično besnenje
strasti, ki vodi v pokopališki mir totalitarnega projekta, v evropskem
človeku prav posebej sprosti z drugo polovico 19. stoletja, ko je bil
leta 1848 totalitarni program prvič objavljen v Marxovem in Engelsovem Komunističnem manifestu.
Od tedaj dalje se pojavi mnogovrstne spolne iztirjenosti začnejo
eksponencialno kopičiti. Tedaj ustvarjajo Charles Baudelaire, Arthur
Rimbaud, Oscar Wilde. Razgrne se svet deviacij, ki jih popiše Freud.
Njegovemu oznanilu osvoboditve libidinalnega se pridruži Nietzschejevo
oznanilo osvoboditve dionizičnega izpod krščanskega jarma in vrnitve k
nekrščanskemu grštvu. Tudi k grški pederastiji, kakor se kmalu pokaže v
že omenjenem povzdigovanju antičnega ideala v tedanjem angleškem šolstvu
in kakor se potem pokaže v homoerotičnih tendencah navdušencev nad
Nietzschejem v vrstah SA, v prav takih tendencah, ki so bilekar
razširjene in celo opevane znotraj nemškega mladinskega gibanja (Wandervogel),
ki je bil tudi sicer tisti mladinski humus, na katerem se je nacizem
razrasel. Gre za tisto isto mladinsko gibanje (z žalostnimi
pederastičnimi vzporednicami tudi pri začetkih skavtskega gibanja), ki
se je pred vojno razraslo tudi na Slovenskem in si je kot svojega vodjo
izbralo Edvarda Kocbeka ter se je, podobno kot v nemških razmerah, tudi
pri nas usmerilo v izgradnjo totalitarizma, le da pri nas z levim
predznakom. Na teološki ravni je mladinsko gibanje (osredinjeno zlasti
okrog Wittigovega lika, o katerem se je pri nas svoj čas precej pisalo)
izhajalo iz modernizma, ki je ,kot vemo, tista teološka zmota,
ki vero radikalno antropologizira, subjektivizira in s tem relativizira.
Tako nosi jasen pečat novoveške, na človeka osredotočene misli, ki ima v
komunističnem totalitarizmu svoj zadnji domet. Na Slovenskem je bil
nosilec te modernistične duhovnosti na posebej izrazit način poleg
Kocbeka še Anton Trstenjak z značilnimi sintagmami kot so Hoja za človekom (namesto Kempčanove Hoje za Kristusom), ali, da v krščanstvu Za človeka gre, ne pa za Kristusa.
Če povzamemo niti, ki smo jih tu nanizali, vidimo, da je problem
pedofilije tesno povezan s pojmom totalitarizma in njegovega
revolucionarno-uničevalnega naboja. Prisoten je bil že v predkrščanski
Platonovi zamisli totalne države, prisoten je še toliko bolj v
novoveški, protikrščanski zamisli totalitarizma. Znotraj Cerkve se je
kot vidimo ta problem pojavil precej kasneje kot v preostali družbi, a
pojavil se je lahko le tam, kjer so se katoličani, tako kot Kocbek pri
nas, skozi modernizem poistovetili z totalitarnim nabojem novoveškosti
in zaplesali njen kruti bakhantski ples. Naloga Cerkve, h kateri se zdi,
da jo kliče sedaj v zboru celoten svet, je, da po dolgem obdobju
nesporazumov, ki so nastali okrog drugega vatikanskega koncila, tako
poistovetenje odločno prekine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar