Prvotno objavljeno na Casnik.si, 25. 10. 2012
Letos obhajamo kar nekaj zanimivih okroglih obletnic. Najprej je tu 100. obletnica potopa orjaškega Titanika,
ki je tedanjega evropskega človeka prevzel kot nazoren simbol propada
lastne civilizacije. Iz tega občutja, ki ga je pri nas znal tako
pretresljivo upesniti Srečko Kosovel, je nemški filozof Oswald Spengler
napisal svoje znamenito delo Zaton zahoda v dveh zvezkih.
Nedavno (Slovenska matica, 2009-2010) smo ju dobili v branje tudi v
slovenskem prevodu. S tem pa je povezana druga okrogla obletnica, saj
poteka 90 let od prve izdaje njegovega preroškega drugega zvezka. Tu pa
je seveda tudi okrogla obletnica, ki se nas na tem mestu prav posebej
tiče, saj ravno v teh dneh teče natanko 50 let od začetka 2.
vatikanskega cerkvenega zbora.
Če je povezava med prvima dvema obletnicama na dlani, se zdi
povezava s tretjo nekoliko naključna, a bomo takoj videli, da temu ni
tako. Vse tri obletnice kažejo namreč na tisto temeljno kritično točko,
na katero bi se morali katoličani danes prav posebej osredotočiti, če
želimo preprečiti izpolnitev Spenglerjeve napovedi o zatonu evropskega
(in s tem tudi slovenskega) človeka.
Najprej je treba reči, da nam je vzdušje Spenglerjevega dela danes
precej manj tuje kot nam je najbrž bilo pred desetimi ali dvajsetimi
leti, ko se je zdel politično-ekonomski koncept Evrope v strmem vzponu.
Kazal se je v uspešnem širjenju Evropske unije, euro-območja ter v
splošni gospodarski rasti Zahoda. Sedaj od nastopa ekonomske krize in od
vzpona Kitajske dalje, živimo glede evropske prihodnosti v precej bolj
pesimističnem razpoloženju.
Pa ne gre le za ekonomsko krizo, ki sedaj že dobiva socialno
zaznavne razsežnosti. Empirično preverljivih je še kar nekaj drugih
kritičnih dogajanj na našem kontinentu. Najprej je tu težka demografska kriza.
Leta 2000 je bila namreč povprečna stopnja rodnosti za evropske države
1,37 otrok na žensko. Kot vemoje stopnja rodnosti, ki omogoča
obnavljanje obstoječega števila populacije nekoliko nad 2 (in sicer
2,1), kar pomeni, da par rodi dva otroka in se s tem populacija obnovi.
Očitno torej je, da s stopnjo rodnosti na 1,37 je evropsko prebivalstvo
daleč pod to mejo. Temu sledi nujna posledica, da smo naglo starajoča
se družba. Slovenija je glede tega na samem evropskem repu, saj smo
imeli leta 2000 stopnjo rodnosti 1,21. Če se bo tak trend nadaljeval, bo
evropsko človeštvo tam nekje do leta 2100 preprosto izginilo v morju
svetovnega prebivalstva, kakor nam kažejo projekcije OZN (Demeny 2003,
str. 2-4). Sklicevanje na prenaseljenost planeta ter na ekološko
problematiko je brezpredmetno, prvič zato, ker se je že menda dovolj
jasno izkazalo, da sta tako neomalthuzianizem kot globoka ekologija
levičarska ideološka konstrukta, pa tudi zato ker evropski človek
preprosto ne more izbrati poti samomora lastne civilizacije zato, da
bodo druge uspevale ali pa, da bo narava bolj čista.
Poleg ekonomske in demografske pa imamo tu še zaskrbljujočo izobraževalno krizo.
Prejšnji mesec je Evropska unija izdala končno poročilo o stanju
pismenosti v Evropi: gre za izrazito alarmno poročilo s pozivi k
takojšnjemu ukrepanju, ki temelji na zaskrbljujočih rezultatih držav
članic pri raziskavi PISA 2009. Raziskava, ki jo OECD pripravlja za
ugotavljanje stanja izobraževanja pri svojih državah članicah je namreč
pokazala, da se stanje pismenosti v Evropi nič več ne viša in v celi
vrsti držav članic opazno slabša kljub temu (EU literacy-report 2012, str. 22), da delež prebivalstva v visokem šolstvu vztrajno raste (z 2,7 % letno rastjo – Key data on Education in Europe
2012, str. 13). Slovenija je zopet med državami, kjer se stanje, ki je
že tako podpovprečno, vztrajno slabša (PISA 2009, Executive Summary,
str. 8 [za 11 točk slabše kot 2006]). Zdi se, da se ti rezultati ujemajo
z ugotovitvami Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji
iz leta 2011 (str. 200), v kateri je anketa pokazala, kako 90%
anketiranih slovenskih gimnazijskih učiteljev ugotavlja, da je v zadnjih
10 letih zaradi sile razmer moralo znižati standarde znanja. Težko je
sicer razložiti vedno slabšo pismenost ob hkratnem večanju deleža
prebivalstva v visokošolskem in gimnazijskem programu. Naš izobraževalni
sistem preprosto vse manj izobražuje.
Vidimo torej, da se slika evropske prihodnosti kaže v temnih konturah
vsaj teh treh jasno dokumentiranih kriz: ekonomske, demografske in
izobraževalne. Obstaja morda med njimi kakšna povezava?
Spengler je v omenjenem delu izpred 90 let označil kot osnovno potezo
propada evropskega človeštva prav demografsko krizo. V poslednji točki
razvoja naše civilizacije bo Evropejec, pravi Spengler, še vedno veliko
polagal na preživetje sebe kot posameznika, toda izgubil bo vsako
zanimanje za preživetje sebe kot skupnosti. Ne bo ga več prevzemal srh
ob misli, da je zadnji svojega rodu, kakor se nazorno izrazi Spengler.
Če nekoliko natančneje pogledamo zasnovo današnjih kriz, v katerih se
nahaja današnja Evropa, lahko vidimo, da ima Spengler v bistvu prav. To
je takoj vidno pri pričujoči ekonomski krizi, ki je v veliki meri
vezana na krizo pokojninskega sistema, le-ta pa izvira iz dejstva, da so
mlajše generacije vse manjše in zato vse težje vzdržujejo upokojenske
generacije. A povezava med demografsko in ekonomsko krizo ni vezana le
na težave s pokojninsko blagajno. Znano je namreč, da so največji
potrošniki mlade družine, ki si morajo kupiti veliko proizvodov (hišo,
opremo, otroška oblačila, avto itd.), da osnujejo dostojno življenje za
svoje člane. Starejša populacija je v potrošnji bistveno manj
propulzivna, saj je večino temeljnih življenjskih nakupov že opravila v
mlajših letih. Starajoča se družba je zato nujno družba z vse manj kupci
in torej družba ekonomske krize.
Izobraževalna
kriza v kateri se nahajamo, je prav tako tesno povezana z demografsko
krizo. Nižanje standardov znanja v slovenskih in ostalih evropskih šolah
ima namreč v glavnem svoj preprost vzrok v tem, da upad števila učencev
na generacijo začenja ogrožati službena mesta učiteljev. Zato šole, da
bi ohranile kar se da veliko število učencev, v svojih razredih
spuščajo standarde znanja in s tem manjšajo osip, ki bi nastal zaradi
ponavljanja letnika, izključitve, preusmeritve na drugo šolo ali na
lažji program ipd. Zato nas sploh ne sme čuditi, da je vedno več
populacije na gimnazijah in na univerzi kljub temu, da so generacije vse
manjše. Prav zato, ker so generacije vse manjše, se za reševanje
delovnih mest v šolstvu nižajo standardi znanja in zato se pripušča vse
večji delež populacije v višje smeri izobraževanja. Nujna posledica take
situacije je že omenjen padec pismenosti, pa tudi drugih intelektualnih
veščin. In da smo si na jasnem: pred tem dogajanjem si šolstvo tako v
Sloveniji kot v Evropi vztrajno zatiska oči. Podobno si državne in
skupne institucije vztrajno zatiskajo oči pred korelacijo med
demografsko krizo in ekonomsko. To pa zato, ker bi učinkoviti odgovori
na demografsko krizo ogrozili temeljne postulate sodobne prevladujoče
levo-liberalne ideologije, zlasti kakor se je vzpostavila v okviru t.i.
seksualne revolucije v 60-ih, v kateri so se izkoriščevalski interesi
velekapitala in anarhične težnje svetovne levice znova tesno združili.
Na tem Zboru seveda ni naš namen, da bi se ob teh uvidih predali
spenglerjevskemu pesimizmu o neizbežnosti zatona evropske civilizacije.
Prav gotovo se nismo tu zbrali, da bi zapeli Evropi nagrobni spev.
Drugačno, svetlejšo držo nam narekuje sama krščanska vera, ki je seveda
daleč od kakšnega temačnega fatalizma. Kaj nam je torej storiti, da
Sloveniji in Evropi preprečimo, da bi dokončno zašla za obzorje
zgodovine? Katoličani imamo v tem spopadu za življenje naše civilizacije
prav posebno vlogo, saj nam družbeni nauk Cerkve jasno predoča osrednji
pomen družine za družbo kot celoto. Kot Cerkev na Slovenskem se moramo
zato jasno postaviti na stališče, ki spodbuja nastanek velikih družin.
Glede tega je v našem cerkvenem prostoru nekaj ovir, ki jih bo nujno
potrebno čim prej odpraviti.
Najprej je tu konstantno poudarjanje t.i. odgovornega starševstva
(t.j. urejanja spočetij) ob imperativu odprtosti zakoncev za življenje v
okviru naše družinske pastorale. Spodbujanje urejanja spočetji, pa
čeprav le s pomočjo t.i. naravnih metod, je v izumirajoči družbi,
kakršna je naša dokaj neodgovorno, če že ne kar samomorilsko početje.
Pri spočetju človeškega bitja v zadnji posledici odgovarja Bog, ki
ustvari novospočetemu nesmrtno dušo. Mislim, da ne bi bilo zato prav nič
narobe, če bi si vzeli raje za vodilo to, kar je turški premier Erdogan
nedavno povedal bosanskim študentom v predavanju na Univerzi v
Sarajevu: potrebujemo vsaj 5 otrok na družino. To je cilj, ki
ga moramo postaviti tudi pred mladega slovenskega katoličana vse od
otroške in mladinske pastorale dalje, zlasti pa v času priprave na
zakon. Če si ne bomo postavili tega cilja katoličani, ga bodo dosegli
drugi, a tedaj bosta Slovenija in Evropa muslimanski. V tem smislu je
potrebno mlademu človeku jasno predočiti, da to ni le v interesu naroda
in evropske družbe kot celote, pač pa tudi njega samega kot posameznika,
saj dokler bomo živeli v takšnih demografskih trendih, bodo perspektive
pokojninske blagajne vse slabše. Edini način, s katerim si bo lahko
mlad par zagotovil kolikor toliko varno staranje, bo ta, da si bo rodil
in vzgojil dovolj otrok, ki ga bodo lahko tedaj vzdrževali.
Postavitev takšnega cilja je kot vidimo nujna, če se želimo izviti iz
primeža kriz sodobnosti in ohraniti evropsko lice Evrope, obenem pa se
moramo zavedati, da potegne za seboj niz pomembnih, morda nekoliko
bolečih posledic. Najprej je tu vprašanje vključitve družinske matere v
poklicni svet, ki je tudi v današnji katoliški Cerkvi dojeta kot
nekakšno normalno stanje (prim. Caritas in veritate, § 63).
Jasno je, da žena, ki rodi pet otrok, težko zaposlena tudi izven doma,
saj bo imela doma že vrh glave dela z naraščajem. Zato bo potrebno tudi
v tem smislu revidirati našo pastoralo in bo potrebno vanjo vključiti
vsebine, ki naj ponovno prikažejo globoko smiselnost materinega
celodnevnega angažmaja za vzgojo lastnih otrok ter očetovsko dolžnost,
ki h hiši prinaša kruh.
Končno bo potrebno revidirati vse bolj laksistično cerkveno politiko
ugotavljanja ničnosti zakonskih zvez. Jasno je namreč, da se žena težko
odpove zaposlitvi na trgu delovne sile v imenu družine, če visi nad njo
možnost, da jo bo mož, ki prinaša domov plačo, zapustil in šel z drugo.
Zato je treba to možnost zreducirati na minimum, vsaj kolikor je to v
moči Cerkve same. Ob tem se je potrebno tudi zamisliti ali nismo kot
Cerkev preveč popustili v naši zahtevi po odpravi ločitve kot pravice,
ki jo zagotavlja državna zakonodaja. Vidimo namreč, kam nas je popeljala
pravica do ločitve: v družbo, ki je na robu izumrtja.
S tem pa smo prišli končno do naše tretje okrogle obletnice, ki smo
jo uvodoma omenili, t.j. do 50. obletnice začetka 2. vatikanskega
koncila. Dejstvo je namreč, da je ravno koncil s svojim naukom o verski
svobodi globinsko načel cerkveni angažma glede uveljavljanja svojih
versko-moralnih načel na ravni državne zakonodaje, v kar spada tudi
angažma zoper pravico do ločitve. S tem pa je sprožil verižno reakcijo,
po kateri je Cerkev (zlasti v času papeževanja Janeza Pavla II.) na
široko odprla vrata vključevanju ženske na trg delovne sile, pa tudi
raznim oblikam naravnega (včasih pa tudi umetnega) urejanja spočetij.
Upati je torej, da bo v okviru te okrogle obletnice vrh Cerkve temeljito
premislil te in druge vprašljive sadove koncila in potegnil iz tega
potrebne sklepe. Na ravni Cerkve na Slovenskem in nas tukaj zbranih pa
mislim, da je že v okviru pričujočega družbenega nauka Cerkve možno
začeti s populacijsko usmerjeno pastoralo, ki nas bo edina lahko rešila
pred zahajanjem naše starajoče se družbe. Če me pa vprašate za mesto,
kjer bi bilo ustrezno začeti s tako novo usmeritvijo naših prizadevanj,
je odgovor lahko le eden: katoliški shod.
Pripis: predavanje je bilo predstavljeno na Zboru kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu 2012
Ni komentarjev:
Objavite komentar