rugi ljudje. V praktičnem vsakdanjem življenju stvarnosti sicer
ne ločimo od njene predstave v naši zavesti. Poglobljeno razmišljanje pa
nam razodeva, da je zunanji svet drugačen od podobe, ki si jo človek
ustvari o njem. Na tak način si razlagamo človekovo mišljenje in
razmišljanje o objektih, ki so zunaj subjekta.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Napačno. Podobe in pojmi
služijo našemu spoznavanju zunanje stvarnosti, čutne ali duhovne, in
sicer take kot je sama na sebi. Samo tako je možna resnica: adaequatio intellectus et rei. Če ni te adekvacije, tega ujemanja, tega konformiranja s stvarnostjo sta umevanje in čutenje v zmoti.
Spoznanje, da bi bilo resnično, mora biti objektivno, mora
predstavljati, odsevati ali reproducirati objekt na notranje zvest
način. Spoznanje ima seveda svoj subjektivni vidik. A ta se nanaša le
način in sredstva spoznanja, ne pa objekt. Moj način spoznanja je
drugačen od tvojega, kajti moj um, moji možgani in moji čuti so drugačni
od tvojih in so lahko bolje ali slabše delujoči od tvojih.
Človek pri spoznanju uporablja sredstva, ki so drugačna od tistih, ki
jih uporabljajo ptiči ali angeli. Toda ob predpostavki, da vsi zrejo
isti objekt in je to zrenje skladno z resnico, je objekt, ki ga
spoznavajo, en sam. Človeški um deluje pri vseh na bistveno isti način,
zato pa daje iste objektivne rezultate v vseh in v vsakem posamezniku.
Zato pa lahko z eno samo vedo, spoznavoslovjem, spoznamo delovanje
človeškega razuma kot takega, in sicer v vsakem človeku. Zato pa se lahko vsi dogovarjamo v jeziku in si sporočamo isto resnico.
OSREDKARJEVA 5. TEZA:
Ponotranjeni Bog torej ni nič drugega kot neka upodobljena ideja
Boga, ki je subjektova produkcija, katero izrazimo z besedo. Kadar torej
izgovorimo besedo »Bog«, v bistvu ne govorimo o Bogu, temveč o Božji
podobi, ki smo si jo ustvarili v svoji zavesti.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Ponotranjenje nekega objekta
in posledično oblikovanje podobe ali pojma ali predstave, nas nikakor ne
pripelje nujno do posledice, da se ustavimo pri podobi in se v njej
zapremo tako, da izgubimo stik z stvarnostjo objekta, ki bi bil v tem
primeru Bog. Vloga podobe ali pojma je namreč natančno v tem, da nam posreduje objekt, da nas postavi v stik z objektom, da nam ga intencionalno ponavzoči (re-praesentatio).
Tu ravno pride do resnice, do tega da postane spoznanje adekvatno (adaequatio)
stvarnosti. Če se um ustavi pri podobi, ki ne odgovarja stvarnosti
objekta, pomeni, da je po naključju prišlo do disfunkcije v spoznavnem
procesu, zaradi katere ni prišlo do normalnega spoznavnega akta, pač pa
je prišlo do napake, do prevare ali do nesporazuma. To velja seveda tudi
za spoznanje Boga.
OSREDKARJEVA 6. TEZA:
Beseda nima pomena sama v sebi. Nihče ji ne more določiti pomena.
Beseda dobi pomen v komunikaciji. O tej ideji razmišlja Ludwig
Wittgenstein, omenjeno problematiko najdemo pri Emilu Benvenistu, to
idejo razvija tudi Guy Lafon. Pomen besede »se rodi« v občevanju med
ljudmi. Ista beseda med posamezniki v različnih okoljih izraža različen
pomen. To pa zato, ker je človek vedno pogojen z nekim kulturnim okoljem
in zunaj njega ne more niti zaživeti. Tako tudi beseda dobi pomen v
okolju, kjer je izgovarjana. Popolnoma iste zakonitosti veljajo za
besedo »Bog«. Nima pomena sama v sebi. Pomen ji podari okolje, kjer se
beseda izgovarja. In ker se izgovarja v različnih okoljih, ima beseda
»Bog« v različnih okoljih različne pomene. Ker je beseda Bog, ki jo mi
sicer poznamo in uporabljamo, v neki drugi kulturi imela drugačen pomen,
kot ga poznamo mi, moramo poznati njihovo kulturo – način življenja, da
bi lahko razumeli, kakšno vsebino nosi v sebi beseda Bog v judovstvu,
islamu, budizmu ali hinduizmu. Religije so ustvarile različne Božje
podobe. Ko torej musliman izgovori besedo Bog, si pod to besedo
predstavlja nekaj drugega kot jud ali kristjan.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Ni pomembno ali se besedi »Bog« daje različne pomene v različnih verstvih. Pomembno je in treba je upoštevati, da vsi,
zavestno ali podzavestno, neposredno ali posredno, metaforično ali
pojmovno, filozofsko ali spontano, eksplicitno ali implicitno (prim. Lumen gentium,
16) vedo, da obstaja Bog in da morajo pred Njim položiti račune (prim.
Mt 25, 31-46), tudi če ga imenujejo z drugimi imeni. Toda vsi vedo, da z
besedo »Bog« je mišljen Absolutni, Večni, Neskončni, Vrhovno bitje,
prvi vzrok in poslednji cilj vseh stvari. Seveda nastane potem razprava o
tem ali obstaja ali ne in kakšne lastnosti ima; toda vsi, kakor sem
rekel, teisti, deisti, politeisti, ateisti, budisti, brahmani, gnostiki,
panteisti, animisti, totemisti, šinotisti, taoisti, šamani in
malikovalci vedo, da Bog obstaja in ne morejo tega ne vedeti. Nepremagljiva nevednost glede Božjega obstoja namreč ni možna.
OSREDKARJEVA 7. TEZA:
Zato si ustvarjamo Božjo podobo s pomočjo antropomorfizmov in
govorimo o dobrem ali hudobnem Bogu, o Bogu, ki nima ne začetka in
konca, o pravičnem ali krivičnem Bogu … Zavedajmo pa se, da ni dobrega
in slabega Boga, ampak obstajajo podobe o dobrem in hudobnem Bogu,
ljudje nosimo v sebi podobo pravičnega ali krivičnega Boga … Drugače ne
moremo. Bog pa je popolnoma drugačen, kot si ga sploh lahko
predstavljamo, zunaj kategorij dobrega in slabega.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Glede raznih podob Boga je
treba pretehtati, katere so pravilne in katere napačne, in sicer
izhajajoč iz zanesljivega spoznanja, ki temelji na razumu in zlasti na
veri. Če se vrnem k temu, kar sem že pripomnil k 2. tezi, trditi, da je
Bog »popolnoma drugačen, kot si ga sploh lahko predstavljamo, zunaj kategorij dobrega in slabega« je trditev,
ki je povsem napačna in nadvse nevarna, in ki obenem prepušča teologijo
najbolj skrajni samovolji, postavlja v Boga vse in nasprotje od vsega,
zanika vse teološke dogme krščanske vere, uniči moralo in opraviči vsako
vrsto zločina in greha, ko odvzame Bogu lastnosti Najvišjega Dobrega (Summum Bonum)
in Absolutnega zakonodajalca človeškega ravnanja, kakor tudi
Poslednjega cilja našega delovanja in prvega vzroka naše večne sreče.
OSREDKARJEVA 8. TEZA:
Skratka, beseda Bog v človeški komunikaciji dobiva vedno nov
pomen. Božjih podob je toliko, kolikorkrat je izgovorjena beseda Bog.
Vedno novo prepoznavanje Božje podobe bodisi v različnih življenjskih
obdobjih bodisi v različnih kulturah pa je v bistvu različno
prepoznavanje Boga, Božje volje in Božje besede. Ker imajo različne
podobe različne pomene, lahko rečemo, da različne Božje podobe ljudi, ki
slišijo besedo »Bog« v različnih kulturah, tudi različno nagovarjajo.
Vsaka podoba namreč človeka, ki jo vidi ali sliši, zagotovo nagovarja.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Res je, da beseda »Bog« lahko
dobiva v človeški komunikaciji vedno nove pomene z razvojem teologije
in duhovnosti. Kar zadeva podobe Boga, jih je treba premisliti, kot sem
rekel, v luči naravne teologije in zlasti v luči dogme. Če nam te podobe
ne kažejo Boga kot je v sebi, temveč so le stvaritve naše
misli, nas sploh ne postavijo v stik z Bogom, pač pa povzročijo, da
zapademo najhujšemu praznoverju, najbolj banalni poganski mitologiji in
najbolj vulgarnemu malikovanju.
OSREDKARJEVA 9. TEZA:
Ne gre za mojega, tvojega in njegovega Boga; ne gre za več Bogov.
Gre za enega Boga in za različne Božje podobe. Zato ne moremo govoriti o
različnih bogovih, temveč lahko govorimo o moji, tvoji in njegovi Božji
podobi. Skratka, Boga različno prepoznavamo.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Res je, da je možno
prepoznavati Boga na različne načine in v različnih podobah. A pri tem
naj bo jasno, da je treba predpostavljati, kot sem rekel, da te različne
podobe, zato da so koristne in ne zavajajoče, morajo vse prikazovati
Boga kot je v sebi, kajti če se zaprejo same vase in ne dosežejo ali
dojamejo božanskega objekta, se spremenijo v zločesto mnoštvo bogov in
malikov, ki žalijo človekovo dostojanstvo.
OSREDKARJEVA 10. TEZA:
Kristjan pa se mora zavedati, da je podoba dobrega Boga še vedno
podoba. Bog je popolnoma drugačen od naše predstave o dobroti. In vendar
si ga lahko predstavljamo, da je dober. Tako dober, da se je iz
ljubezni do ljudi pustil pribiti na križ in za ljudi umrl.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Dobrota ni podoba, pač pa
transcendentalni pojem. Božja dobrota ni čutna ali upodobljiva, za
razliko od dobrote materialnih stvari. Zato pa (ne da bi nikakor
izključil, da Bog izkazuje svojo dobroto s čutnimi dobrinami) je nujno
dojeti, da Bog, ker je nadvse čisti Duh, izkazuje svojo dobroto človeku
zlasti z duhovnimi dobrinami. Zlasti ta je tista raven, na kateri lahko
cenimo, kako nam Bog Oče izkazuje svojo dobroto po Sinu v Svetem Duhu.
Ravno Kristus je tisti, ki nam pokaže kako Bog lahko ostaja dober v tem,
ko nas prepušča trpljenju in nas vabi, da bi jo ljubili tako kot
Kristus.
Treba je razlikovati podobo dobrote od umskega ali transcendentalnega
pojma dobrega. Podoba se nanaša na nekaj upodobljivega, tj. na
materialno stvar. Zato služi temu, da si predstavljamo čutno dobroto.
Dobrota v transcendentalnem smislu pa je pojem, ki ga lahko pripišemo
analoško in v pravem pomenu besede bodisi ustvarjeni stvari kot tudi
Stvarniku.
Kot namreč pravi I. vatikanski koncil je Bog »edina posamezna povsem
enostavna in nespremenljiva duhovna podstat« (Denz. 3001). Njegova
dobrota je torej le intelektualna in povsem duhovna, kljub temu, da je
On stvarnik čutne dobrote materialnih stvari. Zato je možno in je treba
reči, da je Bog resnično in v pravem pomenu besede dober, čeprav njegov
način tega, kako je dober presega naše človeško dojemanje.
Lahko pripišemo Bogu sicer tudi upodobljive poteze, toda ne v pravem
pomenu besede, a le po primerjavi. Sveto pismo npr. pravi »Bog je večna
skala« (Iz 26, 4). Jasno je, da se izraz »skala« lahko v pravem pomenu
besede nanaša le na materialno stvar. Toda lahko pripišemo ta izraz Bogu
po primerjavi, če razmišljamo takole: kakor pravimo, da se lahko trdno
naslonimo na skalo, tako lahko podobno trdno naslonimo svojega duha na
Boga. »Trdno nasloniti se« pa je analoški izraz, ki se lahko nanaša tako
na Boga kot tudi na skalo, čeprav je način bivanja te lastnosti v Bogu
in v skali bistveno drugačen kot sem omenil v komentarju k 2. tezi.
OSREDKARJEVA 11. TEZA:
Obleka resnice se prilagaja »času«.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Ne, čas se mora prilagajati
resnici Evangelija, ki ne preide. Pravilo resnice ni čas, temveč to kar
je večno, Božja Beseda, nauk vere. Čas in časovno, postajanje in
zgodovina seveda vsebujejo resnico, ki je sicer spremenljiva in
minljiva, a ni zato kaj manj resnica in jo je treba upoštevati ter
spoštovati. Kljub temu pa ostaja, da se mora svet prilagajati Evangeliju
in ne nasprotno. To pa obenem ne pomeni, da ne bi evangeljski
oznanjevalec imel dolžnosti razumeti časa, v katerem se nahaja in deluje, zato da bi vedel kako sporočiti in aplicirati temu času Besedo večnega življenja, ki ne preide.
OSREDKARJEVA 12. TEZA:
Ko torej Cerkev oznanja dobrega, ljubečega Boga, se hkrati
zaveda, da je Bog drugače dober in drugače ljubeč, kot si ljudje lahko
dobroto in ljubezen predstavljamo.
CAVALCOLIJEV KOMENTAR: Bog je dober, a ne na način
kot si običajno predstavljamo, kar je dobro, pa tudi ne na način
pojmovanja dobrega, do katerega pridemo v naravni teologiji. Tako se nam
lahko zgodi, da se nam Bog zdi hudoben in nepravičen, zlasti če
izhajamo iz preozkega pojmovanja dobrote. To sicer ne pomeni, da bi Bog
lahko bil dober na način, ki bi bil nasproten našemu razumu, kakor je
mislil Luter, ali kakor je to pri islamskem Bogu. Bog je dober na način,
ki je višji od našega razuma. To je navsezadnje logično, saj
bi sicer ne bil Bog. Ne sme nas čuditi, da to, kar je neskončno, presega
to, kar je končno.
Zato da bi si pridobili določeno spoznanje Božje dobrote, je treba povzdigniti misel, tj. naučiti se moramo dojeti dobroto, ki je višja
od čutne (kar ne pomeni, da je treba slednjo prezirati), a tudi višja
od tiste, ki je človeku sonaravna. Treba si je, skratka, pridobiti pojem
čisto intelektualne in duhovne dobrote, tj. take, ki
je, kot že rečeno, analoška, transcendentalna in metafizična. Podobe in
metafore so koristne in nujne, toda če ostanemo pri njih, bomo končali v
mitologiji in malikovanju.
Le če bomo opremljeni z analoškim pojmovanjem dobrote nas način kako
včasih Bog ravna z nami ne bo pohujšal, temveč bomo radostno dojeli, da »kar oko ni videlo, uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9).
Ni komentarjev:
Objavite komentar