Giovanni Cavalcoli: Pomen razkrinkavanja herezij za naše versko življenje (21. 6. 2019)

Prvotno objavljeno na Časnik.si 21. 6. 2019

Razumem pomisleke nekaterih bralcev in njihovo začudenje, ali celo nestrinjanje, ko so prebrali, da ocenjujem kot heretično tezo p. Osredkarja, da je »Bog povsem drugačen od tega, kako ga mislimo«.

Ko govorim o hereziji, kaj želim reči s to besedo? Kaj je herezija? Beseda prihaja iz grškega háiresis, ki pomeni »izbira«. Herezija je napačna, samovoljna, nelegitimna izbira. Heretik izbere med resnicami vere le tiste, ki so mu všeč in izloči tiste, ki mu niso; ali pa jih preoblikuje po svojem okusu. Ta beseda nastopa že v Novi zavezi (1 Kor 11, 19; Tit 3, 10).

Objavljam v prevodu obljubljen članek p. Cavalcolija, rednega člana Papeške teološke akademije, kateremu sem zastavil vprašanje naših komentatorjev o pomenu razkrinkavanja herezij za vsakdanje življenje vernika. Vprašanje se je zastavilo ob rob polemiki o članku p. Osredkarja, ki sem jo sprožil na Časniku.  Članek je zelo poučen, ker obenem kar podrobno pojasni naravo herezije. Kot običajno pripenjam tudi original.                                                                                           Ivo Kerže

Toda po zgolj jezikovni definiciji, si oglejmo še stvarno. Herezija je v splošnem zavračanje ene izmed verskih resnic; je izjava, ki je v območju verskih resnic napačna (prim. G. Cavalcoli, La questione dell’eresia oggi, Monopoli 2008). Je ponaredek Božje Besede ali Evangelija. To je njen najenostavnejši, najosnovnejši in najbolj biblični pomen. V tem smislu tudi cerkveni očetje govorijo o hereziji. Toda že od prvih stoletij v velikih kristoloških koncilih je bila herezija vse bolj dojeta kot izjava, ki nasprotuje tisti, ki jo je definiral koncil ali papež kot resnico božanske in teologalne vere.

Z napredovanjem skozi stoletja glede cerkvenega opredeljevanja tega, kar v splošnem je skladno ali ni skladno z razodeto resnico, kakor tudi pogojev take skladnosti in neskladnosti, se je izvršil trojni napredek in sicer glede razumevanja stopenj herezije, njene moralne teže in njene cerkveno-pravne umeščenosti.

Herezija kot verska zmota

Gre za razširitev in razlikovanje analoških stopenj znotraj pojma herezije, zaradi katerega lahko govorimo o hereziji v širokem, ohlapnem, šibkem pomenu ali pa v ozkem, pravem, močnem, strogem pomenu. Zlasti po protestantski krizi v 16. stoletju so teologi skušali določiti stopnje zmotnosti izjav, ki nasprotujejo veri. Zato so se izoblikovale t. i. »teološke opombe« (prim. Doktrinarno opombo Kongregacije za nauk vere k Ad tuendam fidem; prim. tudi S. Cartechini, Dall’opinione al dogma, Rim 1953). Začenši z največjo stopnjo resnosti, prehajajo postopoma do najnižje stopnje.

V tem smislu obstaja:

A) Herezija kot izjava, ki neposredno zanikuje:

A1) izrecne besede Svetega pisma ali našega Gospoda Jezusa Kristusa, kakor npr. tiste o njegovi Božji naravi, o evharistični posvetitvi, o peklu ali o ponovnem prihodu;

A2) izrecno definirano dogmo, kakor tisto o Brezmadežnem spočetju;

A3) dogmo, ki sicer ni izrecno definirana, a izhaja iz definirane, kot so to dogmatični nauki in doktrinarni kanoni koncilov, običajno opremljeni z izrazom anathema sit (a. s.);

B) Zmota blizu hereziji, oz. izjava, ki nasprotuje filozofski ali zgodovinski resnici povezani z dogmo, kot je to npr. nauk o naravni moralni postavi, nauk o apologetski vrednosti čudežev, nauk o podstati in pritiki ali o legitimnosti pontifikata papeža Frančiška;

C) Zmota zoper avtentični nauk učiteljstva, ki ni dokončno, kot je to npr. nauk o Mariji Srednici vseh milosti, ali o Mariji Soodrešenici;

D) Teološka zmota, kot je npr. zanikanje kake preverjene trditve sv. Tomaža Akvinskega ali kakega drugega nauka, ki je tradicionalno sprejet v teologiji;

E) Škandalozna, nevarna, slabo zveneča, predrzna izjava, kakor npr. če bi kdo rekel, da je sporočilo Fatimske Matere Božje prevara ali da bi papež Frančišek moral odstopiti.

Herezija kot smrtni greh

Z nastankom in razvojem moralne in duhovne teologije že v prvih stoletjih, pri puščavskih očetih (npr. pri Evagriju Pontskem), se pokaže, na osnovi navidha Svetega Pisma, da herezija ni nujno le preprosta napaka glede nauka vere, ki je morda le nezavedna (tj. na ravni materialne herezije), pač pa tudi kot zmota, ki jo povzroča greh in ki povzroča greh, in to zlasti greh napuha in nepokorščine (tj. formalna herezija).

Herezija na ravni cerkvenega prava

Z nastankom cerkvenega prava in cerkvenih sodišč (najprej škofijskih, potem pa še papeških), se vzpostavi z 12.-13. stoletjem cerkveno-pravni pojem herezije kot kaznivega dejanja in kot zločina, ki ga je treba preganjati v skladu z zakonom in v povezavi z Uradom Inkvizicije (prim. zbornik The Dominicans and the Medieval Inquisition, Rim 2004), ki ga je leta 1542 ustanovil Tridentinski koncil in ga je Pavel VI. leta 1965 preoblikoval v Kongregacijo za nauk vere. Tako pridemo do sedanje omembe herezije v Zakoniku cerkvenega prava iz leta 1983, ki pravi, da »zadene vnaprej izrečeno izobčenje odpadnika od vere, krivoverca ali razkolnika« (kan. 1364).

Problemi v zvezi s herezijo

Herezija kot moralni problem ima dvoje temeljnih vidikov. Lahko se nekdo moti v dobri veri, tako da zamenja resnico za herezijo ali herezijo za resnico. To je zelo pogosto zaradi velikanske idejne zmede, ki vlada danes v Cerkvi ter zaradi pomanjkljivega nadzora in uvida iz strani škofov. Tisti, ki se na ta način moti, ponižno sprejme popravek, ko ga opomnimo na zmoto.

Drug primer pa je, ko imamo opravka s hoteno herezijo, ki jo povzroča napuh, zlasti če se mu pridružita še trma in vztrajnost ter če herezija se širi med verniki. V tem primeru, ko heretika opomnimo, ne le, da se ne pokesa, pač pa postane iz ponosa še hujši, kot npr. Luter.

Obstaja tudi problem metode in kompetenc pri presojanju herezije. Možno je, da nekdo zaradi ozke pameti, nevoščljivosti ali napuha prehitro izreče sodbo, ki ni pravična, ko razglasi domnevnega heretika za krivega.  V veliko primerih, ko zadeva ni jasna ali ni dovolj dokazana, je dobro če se ustavimo pri dvomu ali sumu, ne da bi izrekli kategoričnih sodb. Treba se je vprašati, kaj je želel domnevni heretik reči in je treba razumeti kontekst njegove misli. Včasih gre le za jezikovne zdrse.

Toda možno je tudi, da je nekdo naiven ali se ne zaveda nevarnosti; včasih naletimo tudi na prebrisanca, ki ne reagira, ker je tudi sam po tihem okužen s herezijo in je povezan s heretikom. Bog ne daj, da bi bil to škof! Teolog torej more ali mora, po tehtnem premisleku, naznaniti zadevo škofu, ki mora nato preveriti stanje. Toda medtem ko se lahko teolog moti, je sodba škofa, zlasti pa papeža dokončna in nespremenljiva.

Herezije se širijo lahko zato, ker zvenijo sprejemljive in tako prevarajo preproste, a v časih tudi učene vernike; lahko pa tudi zaradi spretnosti heretikov in zaradi propagandnih sredstev, s katerimi razpolagajo. V tem primeru zlahka zapeljejo tudi učenjake. Včasih so potrebne zelo natančne in poglobljene analize in delikatni posegi, kakor da bi se želelo diagnosticirati in ozdraviti skrito rakasto obolenje. Obstajajo pa tudi nerešljivi primeri: je heretik ali ni? Mnenja učenjakov so v takem primeru različna.

Primer p. Marija Osrekdarja

Teza p. Osredkarja, če sem prav razumel, kar je hotel reči, da je Bog popolnoma drugačen od tega, kar o njem mislimo, je po mojem mnenju heretična na stopnji A1, ker nasprotuje svetopisemskemu nauku o človeku kot ustvarjenem po Božji podobi in sličnosti ter z definicijo Boga v 2 Mz 3, 14; in na stopnji A3, ker nasprotuje dogmatičnemu nauku IV. lateranskega koncila, ki sem ga navedel v prejšnjem zapisu.

Ko namreč mislim na Boga, na kaj mislim? Mislim, kot pravi Katekizem sv. Pija X. na »nadvse popolno Bitje, ki je ustvarilo nebo in zemljo«. Ustvarimo si pojem Boga v luči analoško pojmovanega bitja, ki je najosnovnejši in najsplošnejši pojem našega uma: gre za pojem česarkoli, kar v kakršnemkoli smislu je. Zato nam Biblija govori, da je Bog »tisti, ki je« (2 Mz 3, 14). In Kristus pravi o sebi: Jaz sem. Je v absolutnem in neskončnem smislu.

Zato pa bl. Duns Skot pojmuje Boga kot Neskončno bitje, sv. Anzelm kot To nad čemer ni mogoče misliti nič večjega in Avicena kot Nujno bitje. Bog je torej, kot razlaga sv. Tomaž, najvišje bitje, čigar bistvo je bit: ipsum Esse per se subsistens. Deus est suum esse.

Če je torej naš um bil ustvarjen po podobnosti Božjega uma, pomeni, da lahko analoški pojem, ki si ga človeški um oblikuje o bitju in ki je povezan s kategorijo podobnosti, uporabimo v zvezi s stvarmi in Bogom, kakor nas uči Sveto pismo (Mdr 13, 5).

Na tem temelji nauk IV. lateranskega koncila. Ta sicer poudari prvenstvo nepodobnosti, vendar ne do točke, da bi izključil podobnost. kajti, če bi jo izključil, bi nasprotoval Svetemu pismu, kar ni v ekumenskem koncilu ni možno, ne glede na to, kaj si je o tem mislil Luter.

Če torej trdimo, kot to stori p. Osredkar, da je Bog povsem drugačen od tega, kar o njem mislimo, ko ga mislimo v luči bitja, sploh ne mislimo nanj, pač pa na nekaj povsem drugega, kot da bi lahko obstajalo kaj drugega kot bitje. Toda izven bitja ni ničesar. Torej sklep, ki sledi iz Osredkarjeve teze je, da tedaj ko mislimo na Boga v luči bitja, se nam le zdi, da mislimo o Njem, v resnici pa sploh ne mislimo, glede na to, da je bitje edini možni predmet mišljenja.

Ali pa trdimo, da Bog ni bitje. Toda če ni bitje, ne obstaja, ni stvaren, in tako zapademo v ateizem. Bitje, ker je mnogotero in analoško, prav gotovo vključuje različnost; toda če to različnost pretiravamo vse do točke, ko ta različnost postane totalna, potem ni več prostora za podobnost in preveč napeta miselna vez med subjektom in objektom se pretrga, misel pa se zato raztrešči in uniči. Bog se razblini, izgine, od njega ne ostane nič. Pristanemo v nihilizem ali ateizem.

Da bi preprečili ta brodolom, moramo uskladiti podobnost in nepodobnost. Tako kot uči koncil, kar pa Joahim a Flore, ki ga koncil navaja, ne počne in je zato proglašen za heretika (Denz. 806). Zdi se torej, da p. Osredkar zapada v isto napako. Bralcu puščam, da sam potegne posledice.

Pomen razkrinkavanja herezij za naše versko življenje

Kar zadeva pretanjene razprave o herezijah in njihovem vplivu na življenje navadnega vernika, je jasno, da slednjemu ni treba, da se sam udeležuje teh razprav. Se pa mora zavedati, da take razprave potekajo njemu v dobro, da bi sam bil pozoren na prebrisanosti heretikov in da se ne pusti prevarati od zadev, ki se le zde evangeljske, v resnici pa prihajajo od hudiča.

V istem smislu navadni državljan bolj malo razume o zapletenih razpravah, ki se dogajajo med znanstveniki na mednarodnem kongresu o zdravljenju raka, a vsi vedo in se vesele, da se vse to dogaja v dobro njihovega zdravja.

Prav tako si navadni vernik predvsem želi, da bi živel v skladu z Evangelijem v vsakdanjem življenju. Toda da bi to lahko počel na zanesljiv in koristen način, mora prisluhniti in slediti svojim pastirjem in teologom. Zlasti cerkvenim očetom in učiteljem, kateri kot dobri zdravniki nudijo zdravila in preventivo zoper smrtne bolezni duha, ki jim rečemo herezije.