Prvotno objavljeno na Casnik.si, 30. 8. 2010
Letošnje pastoralno leto, ki ga Cerkev na Slovenskem posvečuje
solidarnosti, se je že začelo v velikem slogu s škofovskimi pridigami,
ki so na Veliki šmaren zadonele po počitniško dremavi Sloveniji. Najbolj
jasno in odmevno se je v njih izrazil mariborski nadškof pomočnik dr.
Marjan Turnšek, ki je poudaril, da se ne more znebiti »občutka, da Bog
po nastalih kriznih situacijah kliče tudi h kakšni novi obliki
sindikalnega povezovanja delavcev, ki bi v duhu krščanskega socialnega
nauka vplivala na razvoj odnosa med delavci in delodajalci«. V mislih je
imel seveda situacije v naših velepodjetjih: Muri, Gorenju, Preventu,
Vegradu…
Zdi se, skratka, da Evharistični kongres in Grozdetova beatifikacija
že dajeta svoje vidne sadove, ki jih je zaznati v pogumni in prodorni
besedi našega cerkvenega vodstva ter v tem, na kar ta beseda kaže. Kaže
pa na dejstvo, o katerem je verjetno že marsikdo pri sebi razmišljal, pa
morda tudi polglasno govoril. Na dejstvo, namreč, da je napočil čas za
ustanovitev slovenskega katoliškega sindikata.
Zdi se namreč, da v pričujočih slovenskih razmerah nihče drug kot
močan katoliški sindikat ne more zagotoviti delavcem (vsem, ne le
katoliškim) obrambo svojih legitimnih interesov pred prekomernimi
apetiti kapitala. To pa zato, ker postpartijske strukture »tranzicijske
levice« so skorajda monopolne lastnice slovenskega kapitala (in zato
njihove sindikalne organizacije ne morejo na dolgi rok izpasti drugače
kot farsa), opozicijske neoliberalno orientirane sile, pa skladno s
svojim nazorom ne kažejo nobenega zanimanja za ukvarjanje z delavskim
vprašanjem. Slovenskemu delavcu ostaja tako na voljo samo še katoliški
element, znotraj katerega bi se lahko organizirale sile, ki bi razgalile
in razgradile izdajalsko zvezo med prevladujočim delom slovenskega
kapitala, slovenskih sindikatov in vseh vej slovenske oblasti, povezanih
v znamenju rdeče totalitarne dediščine in navdahnjenih za nove možnosti
totalitarnega razmaha: najbrž v slogu sedanjega kitajskega decidirano
antikatoliškega kapital-komunizma.
V letu po Evharističnem kongresu se tako zdi, da se nakazuje nov shod
katoličanov, ki naj Grozdetov mučeniški pogum prenese iz oltarja
neposredno na družbeno polje. Nakazuje se shod katoliških delavcev, ki
tako kot nekoč na Poljskem Walensova Solidarnošč, protestira zoper rdeči
(post)totalitarni primež, v katerem se nahaja slovenski delavec,
postavi zahtevo po njegovi učinkoviti odpravi in jo sindikalno
organiziran tudi odločno izpelje. Ne le zato, ker v tem primežu
slovenski delavec vse bolj ječi zaradi lastne socialne stiske, v katero
ga je poleg ekonomske krize potisnilo zlasti brezvestno, pretežno
politično motivirano ravnanje lastnikov in upravnikov velepodjetij,
temveč tudi zato, ker ga ta primež lahko ove v kako prividni demokraciji
živimo in kako v tej psevdo-demokraciji še udobno (ali celo vedno
udobneje) vladajo komunistične totalitarne strukture.
Da, danes na Slovenskem, kot že nekoč na Poljskem, se zdi, da je
lahko učinkovit sindikat samo decidirano antikomunistični, katoliški
sinidikat. Obenem pa se zdi, da je tako tedaj kot sedaj, le tak sindikat
jamstvo za polno demokratizacijo dežele.
Ni komentarjev:
Objavite komentar