sreda, 8. januar 2020

Katoliški sindikat (30. 8. 2010)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 30. 8. 2010

Letošnje pastoralno leto, ki ga Cerkev na Slovenskem posvečuje solidarnosti, se je že začelo v velikem slogu s škofovskimi pridigami, ki so na Veliki šmaren zadonele po počitniško dremavi Sloveniji. Najbolj jasno in odmevno se je v njih izrazil mariborski nadškof pomočnik dr. Marjan Turnšek, ki je poudaril, da se ne more znebiti »občutka, da Bog po nastalih kriznih situacijah kliče tudi h kakšni novi obliki sindikalnega povezovanja delavcev, ki bi v duhu krščanskega socialnega nauka vplivala na razvoj odnosa med delavci in delodajalci«. V mislih je imel seveda situacije v naših velepodjetjih: Muri, Gorenju, Preventu, Vegradu…

Zdi se, skratka, da Evharistični kongres in Grozdetova beatifikacija že dajeta svoje vidne sadove, ki jih je zaznati v pogumni in prodorni besedi našega cerkvenega vodstva ter v tem, na kar ta beseda kaže. Kaže pa na dejstvo, o katerem je verjetno že marsikdo pri sebi razmišljal, pa morda tudi polglasno govoril. Na dejstvo, namreč, da je napočil čas za ustanovitev slovenskega katoliškega sindikata.

Zdi se namreč, da v pričujočih slovenskih razmerah nihče drug kot močan katoliški sindikat ne more zagotoviti delavcem (vsem, ne le katoliškim) obrambo svojih legitimnih interesov pred prekomernimi apetiti kapitala. To pa zato, ker postpartijske strukture »tranzicijske levice« so skorajda monopolne lastnice slovenskega kapitala (in zato njihove sindikalne organizacije ne morejo na dolgi rok izpasti drugače kot farsa), opozicijske neoliberalno orientirane sile, pa skladno s svojim nazorom ne kažejo nobenega zanimanja za ukvarjanje z delavskim vprašanjem. Slovenskemu delavcu ostaja tako na voljo samo še katoliški element, znotraj katerega bi se lahko organizirale sile, ki bi razgalile in razgradile izdajalsko zvezo med prevladujočim delom slovenskega kapitala, slovenskih sindikatov in vseh vej slovenske oblasti, povezanih v znamenju rdeče totalitarne dediščine in navdahnjenih za nove možnosti totalitarnega razmaha: najbrž v slogu sedanjega kitajskega decidirano antikatoliškega kapital-komunizma.

V letu po Evharističnem kongresu se tako zdi, da se nakazuje nov shod katoličanov, ki naj Grozdetov mučeniški pogum prenese iz oltarja neposredno na družbeno polje. Nakazuje se shod katoliških delavcev, ki tako kot nekoč na Poljskem Walensova Solidarnošč, protestira zoper rdeči (post)totalitarni primež, v katerem se nahaja slovenski delavec, postavi zahtevo po njegovi učinkoviti odpravi in jo sindikalno organiziran tudi odločno izpelje. Ne le zato, ker v tem primežu slovenski delavec vse bolj ječi zaradi lastne socialne stiske, v katero ga je poleg ekonomske krize potisnilo zlasti brezvestno, pretežno politično motivirano ravnanje lastnikov in upravnikov velepodjetij, temveč tudi zato, ker ga ta primež lahko ove v kako prividni demokraciji živimo in kako v tej psevdo-demokraciji še udobno (ali celo vedno udobneje) vladajo komunistične totalitarne strukture.

Da, danes na Slovenskem, kot že nekoč na Poljskem, se zdi, da je lahko učinkovit sindikat samo decidirano antikomunistični, katoliški sinidikat. Obenem pa se zdi, da je tako tedaj kot sedaj, le tak sindikat jamstvo za polno demokratizacijo dežele.

Ni komentarjev:

Objavite komentar