Prvotno objavljeno na Časnik.si, 6. 12. 2018
Septembra sem napisal za Časnik članek o vzrokih homoseksualne krize med duhovščino (TUKAJ), ki je prišla na dan ob škandalu okrog bivšega kardinala Theodora McCarricka
in še vedno (vedno bolj) odmeva v Cerkvi. V članku sem (kot mnogi drugi
– https://onepeterfive.com/rip-vatican-ii-catholicism/) prepoznal vzrok
te krize v vdoru modernizma v uradno učenje Cerkve (zlasti v dokumente
2. vatikanskega koncila). Glede na to, da so se v razpravi, ki je
sledila na forumu pojavili razni pomisleki o upravičenosti moje teze, bi
rad v pričujočem članku še dodatno podkrepil moja tedanja izvajanja, in
sicer na osnovi razlage vzroka spolnih zlorab iz strani Benedikta XVI.
ter izsledkov nove tozadevne raziskave Paula Sullinsa, ki je izšla v začetku tega meseca.
Benedikt XVI. o vzrokih spolnih zlorab
Kot se verjetno še vsi spominjamo, je Benedikt XVI.
leta 2010 potoval na Irsko, da bi se soočil s poraznim položajem, ki so
ga pustila za sabo tedanja škandalozna razkritja spolnih zlorab
mladoletnikov iz strani tamkajšnjih duhovnikov. V ta namen je napisal Pastirsko pismo irskim katoličanom
iz dne 19. marca 2010, v katerem med drugim podaja razlago vzrokov, ki
so pripeljali do teh množičnih zlorab. Papež ugotavlja, da je bilo ravno
ozračje, ki ga je vzpostavil koncil tisto, ki je v najbolj odločilni
meri spodbudilo zlorabe:
»Prenova, ki jo je predlagal
drugi vatikanski cerkveni zbor, je bila včasih narobe razumljena, in je
bilo zaradi globokih družbenih sprememb, do katerih je prihajalo, v
resnici vse prej kot lahko najti najboljši način za njeno izvajanje.
Zlasti je bila na delu težnja, porojena sicer iz dobrega namena, vendar
napačna, da bi se izognili kazenskemu ukrepanju v primerih, ko je šlo za
nepravilnosti, navedene v kanonskem pravu. V tem splošnem ozračju
skušajmo razumeti osupljivo vprašanje spolne zlorabe otrok, ki je v
veliki meri prispevalo k pešanju vere in izgubi spoštovanja do Cerkve in
njenega nauka.« (t. 4)
Povedno je torej, da sam Benedikt XVI., ki je vseskozi bil velik
zagovornik koncila in njegov pomemben tvorec, vidi vzročno povezavo med »prenovo, ki jo je predlagal drugi vatikanski cerkveni zbor«
in spolnimi zlorabami. Pomembno je tudi, da je izrekel to človek, ki je
bil dolgih 24 let (od 1981 do 2005) prefekt kongregacije za nauk vere,
tj. kongregacije, ki je zadolžena za reševanje primerov duhovniških
spolnih zlorab. Gre torej za stališče (izjemno inteligentnega) človeka,
ki je te primere dobro poznal, kakor tudi način (očitno pomanjkljiv),
kako so na te primere reagirale cerkvene oblasti. Če je torej Benedikt
XVI. rekel, da je bilo pokoncilsko »usmiljeno« ozračje pomanjkljivega
kazenskega ukrepanja iz strani cerkvenih predstojnikov tisto, ki je
spodbudilo razmah zlorab, mislim, da mu lahko verjamemo.
Seveda, Benedikt XVI. ne reče, da so dokumenti 2. vatikanskega
koncila proizvedli permisivno (ne)reakcijo cerkveni oblasti. On pravi,
da je bila beseda koncilskih odlokov »včasih narobe razumljena«
in da v tem tiči vzrok škandaloznega permisivizma predpostavljenih.
Seveda s tem misli, da je bila koncilska beseda narobe razumljena v
smislu liberalizacije nauka in posledične discipline, to pa zato, ker je
možno razumeti koncilsko besedo v liberalnem, tj. v modernističnem
smislu, kot sem na to opozoril v prejšnjem članku. Sam sicer menim, kot
že rečeno v prejšnjem članku, da ni mogoče brati npr. koncilske izjave o
verski svobodi drugače kot v modernističnem smislu, vendar ne glede na
to, vidimo, da papež prizna, da je v koncilski besedi navzoča vsaj neka
latentna dvoumnost, zaradi katere v celi vrsti primerov ni bila ustrezno
razumljena iz strani cerkvenih oblasti. V tem smislu torej vidimo, da
tudi papež Benedikt, tako kot jaz, potrjuje vzročno povezavo med
koncilom in porastom spolnih zlorab. Razlika je torej le v tem, da on
vidi vzrok v nerazumljenosti (in torej dvoumnosti) koncilskih besedil,
jaz pa v nedvoumni prisotnosti modernističnih elementov v besedilih.
Strinjava se torej, da je vzrok v neki inherentni lastnosti samih
koncilskih besedil.
Sullinsova raziskava o spolnih zlorabah
Kot smo lahko prebrali v, za slovenski katoliški tisk nenavadno, pogumnem članku na zadnji strani novembrske številke Časa, je v ZDA izšla nova raziskava (TUKAJ)
o duhovniških spolnih zlorabah, ki je imela za cilj preveriti razmerje
med porastom teh zlorab in porastom homoseksualnosti v duhovniških
vrstah. Raziskava je pokazala, da je korelacija med tema dvema pojavoma
zelo močna in da je nemogoče še utemeljeno zagovarjati stališče, da ni
neposredni vzrok zlorab v homoseksualnosti, ampak v čem drugem (npr. v
»klerikalizmu« kot menita sedanji papež in čikaški kardinal Cupich). To
je bilo lahko že okvirno jasno vsakemu, ki je na osnovi predhodnih
raziskav vedel, da so tarče duhovniških spolnih zlorab v približno 80 %
dečki in odraščajoči moški. Vendar Paul Sullins je preveril korelacijo
med obema pojavoma tudi v časovni dimenziji (po štiriletjih od leta 1950
do leta 1999) in pokazal na močno korelacijo (0.90) med porastom
homoseksualne populacije v kleru (v 1950-ih letih je bilo homoseksualcev
v kleru dvakrat več kot v splošni populaciji, v 1980-ih pa osemkrat
več) in porastom spolnih zlorab v istem časovnem intervalu (str. 28).
Sullins pri tem opozarja tudi na hkraten porast »homoseksualne
subkulture« (tj. homoseksualnosti naklonjenega ozračja) v semeniščih, ki
je pomemben, ker pojasnjuje porast homoseksualne populacije v
semeniščih, saj je ta populacija našla tam naklonjeno okolje. Korelacija
med prisotnostjo homoseksualne subkulture v semeniščih in spolnimi
zlorabami je še močnejša (0.96). Za hipotezo o vplivu koncila na porast
spolnih zlorab, ki jo zagovarjam, je prav ta Sullinsova tabela najbolj
zanimiva, ker kaže, da je v štiriletjih pred koncem koncila (1950-1964)
bila prisotnost homoseksualne subkulture v semeniščih nihajoča in ne
rastoča ter krepko pod 5 %, že v četrtletju ob koncu koncila (1965-1969)
pa se je povzpela na 7 % ter vztrajno rasla do vrednosti krepko nad 15 %
v 1980-ih in začetku 1990-ih ter se potem v letih 1995-1999 nekoliko
spustila, in sicer na približno 12 % (str. 29).
Semenišča in avtomati za kokakolo
Sullins pri tem omenja hipotezo, ki jo je leta 1990 formuliral v svoji knjigi A Secret World (TUKAJ)
psiholog A. W. Richard Sipe, eden vodilnih raziskovalcev duhovniških
spolnih zlorab in duhovniškega celibata nasploh. Hipoteza pravi, da je
bilo popuščanje discipline v semeniščih, ki se je zgodilo v poznih 60-ih
in zgodnjih 70-ih tisto, ki je povzročilo porast semeniške
homoseksualne subkulture. Sipe (sam bivši benediktinec) opisuje ta
preobrat takole: »V zgodnjih 60-ih (govorimo torej o času pred zaključkom koncila, op. I. K.)
je bila struktura urnika v semenišču taka, da je bil vsak drobec dneva
vnaprej določen in je bila večina dejavnosti nadzorovana. Tako je ostalo
malo priložnosti za resnega in vestnega semeniščnika, da bi zapadel v
težave s spolnostjo« (str. 109).
Sipe v tem smislu navaja poročilo psihiatrične ekipe, ki je leta 1966
prišla reševati problem, ki se je pojavil v nekem semenišču:
»Vsi semeniščniki so oblečeni
v talarje, veliko jih še vedno nosi koretlje in birete. Tisti, za
katere mislimo, da so diakoni in subdiakoni, ponosno nosijo s seboj
brevirje. Bilo je poldne in ta velika skupina se je premikala urejeno in
mirno po obokanem hodniku od kapele v obednico« (str. 109). Zanimivo
je, da poročilo uporablja besede »še vedno nosi koretlje …«
Leto 1966 je leto po koncu koncila, ko je postalo jasno, da omenjeni
elementi pobožnosti, reda in discipline bodo kmalu stvar preteklosti.
No, problem, zaradi katerega je omenjena skupina psihiatrov bila
povabljena v semenišče, je bil na prvi pogled dokaj nedolžen.
Semeniščniki so namreč postavili vodstvu odločno zahtevo, po namestitvi
avtomata za kokakolo na enega izmed hodnikov. Rektorjev (moder) odgovor
je bil: »Če jim bomo sedaj dovolili avtomat za kokakolo, bomo kmalu zatem našli ženske v njihovih sobah« (str. 109).
Rektor se je motil edino o spolu »spolnega objekta«, ki se bo znašel v
semeniških sobah. Rektor, kot komentira Sipe, je dobro poznal
strukturo semeniškega življenja, kjer je, kakor v umetnini, vse stalo na
svojem mestu in kjer bi skoraj vsak premik porušil celoto:
»Čas, ki je v urniku določen
za zbujanje in spanje, za obede, molitve, učenje, reguliran čas za
sprostitev, časi za tišino, vse je bilo načrtovano tako, da je iz fanta
izoblikovalo discpliniranega moškega, in iz vsakega moškega celibaterja.
(…) Teorija je bila, da če se je kdo držal horariuma in se ni prepuščal
posebnim prijateljstvom do sosemeniščnikov, bo naravno postal
celibater« (str. 110).
Potem pa je vstopil (sklepam, da po nasvetu omenjene skupine
psihiatrov) avtomat za kokakolo v semenišče – realen stroj, pa obenem
znamenje in prispodoba »aggiornamenta«, koncilskega odpiranja svetu, o
katerem sem že govoril v septembrskem članku, ko sem omenil podobno
odpiranje svetu (kjer so prav tako imeli prste vmes psihiatri in
psihologi) pri kalifornijskih sestrah IHM. Permisivni koncilski pristop
je imel tu podoben efekt kot na kalifornijske sestre:
»Odvetniku, ki je leta 1985
zapisoval pričevanje nekoga, ki je poznal notranje razmere, je bilo
rečeno: ‘Vsakdo v gejevski skupnosti ve, da si lahko tam poišče koga za
hitro spolnost kadarkoli podnevi in ponoči’« (str. 110).
Problem preteklosti?
Vidimo, skratka, še enkrat in še iz dveh različnih perspektiv, kako
je drugi vatikanski koncil s svojim odpiranjem svetu, s svojim
modernističnim rahljanjem, podvoumljanjem in maličenjem nauka in
discipline pripeljal Cerkev v današnje stanje, kjer so glavna tema
spolne zlorabe iz strani klera na praktično vseh ravneh. Pri tem je v
Sullinsovi raziskavi še en pomemben podatek, ki ne sme iti mimo naših
ušes. Kot je verjetno znano, cerkveni dostojanstveniki, ki so skušali
minimalizirati pomen škandala McCarrick (med njimi sta izstopala zlasti
kard. Wuerl in kard. Cupich), so vztrajno poudarjali, da je problem
spolnih zlorab stvar preteklosti, saj da so številke glede tega po
vpeljavi protiukrepov zajetih v Dallasovi resoluciji leta 2002
drastično padle in vztrajno padajo. A resnica zgleda, da je drugačna.
Sullins namreč opozarja pri tem na dvoje. Najprej, kot je bilo že znano,
da je treba pri poročanju o spolnih zlorabah upoštevati precejšen
časovni zamik: žrtve v povprečju poročajo o teh zlorabah približno 25
let kasneje (str. 13). Številke, ki se danes zdijo nižje, se bodo čez 25
let pokazale za precej višje. Sullins obenem opozori, in to je nov
podatek, da se od leta 2010 pojavlja trend porasta zlorab (str. 17-18),
ki ga avtor povezuje z neupoštevanjem določil Dallasove resolucije, tj. z držo neukrepanja iz strani cerkvenih oblasti podobno tisti, o kateri je govoril Benedikt XVI. v Pismu irskim katoličanom in torej zopet z duhom (in črko) koncilskega mehčanja nauka in discipline.
Če so torej vse te trditve pravilne, lahko že napovemo, da bo
Frančiškov pontifikat, ki mehčanje nauka in discipline (od zloglasnih
trditev v apostolski spodbudi Radost ljubezni preko
spreminjanja katekizemskega nauka o smrtni kazni in izjav o zajcih, vse
do nič manj zloglasnega blagoslavljanja režima na Kitajskem) stopnjuje
na n-to potenco, imel za rezultat vsaj tak porast v zlorabah, kot ga je
imel koncil, če se ne bo kaj vmes spremenilo.
Tudi februarska sinoda, na kateri je na sporedu reševanje tega
problema, ne vzbuja veliko upanja. Zadostujeta dva podatka: a) trajala
bo dva dni (nasproti ravnokar minuli sinodi o mladih, ki je trajala cel
mesec in je obrodila zelo meglene rezultate); b) v štiričlansko vodstvo
sinode je bil imenovan ravno omenjeni kard. Blaise Cupich, ki se je posebej odlikoval v minimaliziranju problema spolnih zlorab kard. McCarricka, češ da ima papež pomembnejše stvari, s katerimi se mora ukvarjati, in sicer z globalnim ogrevanjem in migranti … (TUKAJ)
Ni komentarjev:
Objavite komentar