Prvotno objavljeno na Časnik.si, 18. 10. 2016
Zadnje čase se vse bolj ukvarjam z vprašanji v zvezi z liturgijo.
Morda me bo kdo vprašal (in marsikdo me dejansko vpraša): zakaj le? Ali
ni liturgija le nekakšen bolj ali manj poljuben okrasek h krščanski
eksistenci? No, temu pač ni tako. Že iz davnih časov velja latinska
maksima, ki jo je v 5. stoletju zapisal sv. Prosper iz Akvitanije: Lex orandi – lex credendi. Nekateri k temu dodajajo še (sicer samoumeven): – lex vivendi.
Način kako moliš, kako častiš Boga je tisti, ki določa način kako
veruješ in način kako veruješ je dalje tisti, ki določa kako živiš.
Maksima je poudarjena tudi v Katekizmu katoliške Cerkve (§ 1124).
Človek kot čutno-duhovno bitje
V ozadju tega vodila je temeljna antropološka resnica, da smo ljudje
pač čutno-duhovna bitja. Imamo sicer nesmrtno dušo, a le ta je tako
bistveno povezana s telesom, da vse naše znanje in doživljanje izhaja iz
čutov, kot je učil že Aristotel in za njim sv. Tomaž Akvinski. Zato pa
so vsebine naših misli (mednje pa spadajo tudi vsebine verovanja) tesno
prepletene s tem, kar se daje našemu čutnemu dojemanju. V tem dejstvu
tiči možnost medijske in siceršnje manipulacije, ki so ga na široko
izkoriščali totalitarni sistemi, pa ga izkorišča tudi sleherna sodobna
reklama: človek bo začel verjeti v najbolj neverjetne vsebine, če ga boš
obdal z materialnim okoljem, v katerem bodo te (lažne, zle) vsebine
pozitivno prikazane v takšnem ali drugačnem znakovnem zapisu (plakatu,
spomeniku, govoru, himni itd.). Človek bo npr. začel verjeti, da sta
Stalin ali Hitler dobra človeka, če bosta prikazana z dobrodušnim
nasmeškom ali pa z dojenčkom v naročju. Kar pa velja za manipulacijo in
torej za zlorabo te tesne povezave našega uma s čuti, velja tudi za
sleherno udejstvovanje, ki nas želi voditi k dobremu. Zato je ta
ugotovitev prav posebej pomembna za Cerkev. Ker hoče le-Ta človeka
pripeljati k Bogu, je zanjo ključno, da obdaja človeka z materialnim
okoljem kipov, fresk, slik, pesmi, obokov in gest, ki bodo kot pozitivno
prikazovali to kar je res dobro in resnično.
Liturgija in sovražniki Cerkve
Da so se tega zavedali tudi sovražniki katoliške vere je znano že iz
časov zgodnjega razsvetljenstva. Škot David Hume, ta empiristični
nihilist iz 18. stoletja, je takole pisal o katoliškem bogoslužju v 2.
delu 5. poglavja svojega Raziskovanju človeškega razuma: »Pristaši tega praznoverja [tako Hume označuje katoličane, op. I.K.]
navadno navajajo kot opravičilo za glumaštvo, ki jim ga očitajo,
trditev, da čutijo, kako zunanje kretnje, poze in delovanja dobro
učinkujejo na oživljanje njihove pobožnosti in pospešujejo njihovo
gorečnost, ki bi se sicer zmanjšala, če bi bila usmerjena na povsem
oddaljene in nematerialne predmete«. Da ne bo pomote, Hume tu ne
navaja mnenja katoličanov, kot da bi se z njim ne strinjal, pač pa ravno
kot podkrepitev njegovih lastnih pogledov o vplivu čutnosti na
prepričanja ljudi, saj v istem odstavku malo nižje lapidarno ugotavlja: »Čutni
predmeti imajo na domišljijo vselej večji vpliv od kateregakoli drugega
predmeta; in ta vpliv redno prenesejo na ideje, s katerimi so povezani
in jih predstavljajo«.
A ta ideja je seveda starejša od Huma. Najdemo jo že pri Luthru, in
sicer v njegovi tezi, ki se jo v zbiti obliki povzema z latinskimi
besedami: »Tolle Missam, tolle Ecclesiam«. Izrekel jo je posebej jasno v svojem zapisu zoper Henrika VIII. iz leta 1522:
»Če bomo premagali mašo, bomo premagali celotno papeštvo. Ker na maši
kakor na skali je zgrajeno celotno papeštvo s svojimi samostani,
škofijami, kolegiji, oltarji, mašniki, nauki in je naslonjeno nanjo z
vso svojo težo«. S »papeštvom« je tu mišljena seveda (katoliška) Cerkev.
Zlorabe v liturgiji na Slovenskem
Skratka, že od pamtiveka, se sovražniki Cerkve zavedajo, da je prva
in najpomembnejša tarča napada ravno katoliška liturgija. To se je prav
nazorno kazalo v napadu na Sv. Mašo v vseh (proti-katoliških)
revolucijah od francoske (ki je postavila pocestnico na oltar v Notre
Dame de Paris) naprej. Zato pa je treba imeti jasno pred seboj, da
moramo kot katoličani prav posebej bedeti na pravilnostjo liturgije.
Kolikor bomo popuščali tu (lex orandi), toliko bomo popuščali v našem
verovanju (lex credendi) in toliko tudi v našem življenju (lex vivendi) –
tudi političnem življenju, ki vem da predstavlja za bralce Časnika
posebej odlikovano skrb (kar se mene tiče me bolj skrbi kako bo z našim
večnim življenjem). Cerkev je namreč edini možni subjekt
protirevolucije, ker je revolucija po svojem bistvu protikrščanska. A
Cerkev ne bo lahko odigrala to svojo temeljno politično vlogo le v
toliki meri, kolikor bo njena liturgija poškodovana.
V ta namen bi rad predstavil tukaj v sintetični obliki nekaj zlorab
liturgije, ki jih že dlje časa opažam po naših Cerkvah. Ne mislim tu na
odklone od liturgičnih norm, ki so veljale pred kake pol stoletja (pa
tudi o tem bi se bilo potrebno zamisliti, kot nas opozarja sedanji – a bojim se, da prav kmalu nekdanji – prefekt kongregacije za bogočastje kard. Robert Sarah, pač pa na odklone od veljavnih liturgičnih norm, pri čemer bom izhajal iz Navodila o Zakramentu odrešenja iz leta 2004 (CD 108), iz Splošne ureditve rimskega misala iz leta 2002 (CD 94) in iz Izrednega pastirskega pisma slovenskih škofov
iz dne 9. februarja 2003 (vse dokumente najdete na povezavah). Vse to
počnem v upanju, da bi se pristojni zamislili in uskladili liturgično
prakso z normo. Pri vsem tem bi uvodoma rad spomnil, da točki 183 in 184
omenjenega Navodila nalagata vsem vernikom pravico in dolžnost, da
prispevajo k odpravi zlorab na liturgičnem področju. Na tej osnovi
utemeljujem pravico, da pišem o teh problemih, ki za marsikoga v Cerkvi
(kot sem sam izkusil) nikakor ni samoumevna.
Glede patene
Patena je kovinski krožniček (morda se ga še spomnite), s katerim je
ministrant spremljal potovanje Sv. Hostije iz mašnikovih rok k verniku
pri obhajanju, z namenom, da ne bi Sveto Rešnje Telo padlo pomotoma na
tla ali bi na tla padel kak njegov drobec. Pri tem je treba imeti pred
očmi, da Katekizem katoliške Cerkve uči, da vsak drobec hostije
vsebuje celotnega Jezusa, našega Gospoda (§ 1377). Uporaba patene torej
preprečuje malomarno, nespoštljivo ravnanje z Bogom samim, kateremu
seveda dolgujemo maksimalno češčenje. Problem drobcev je celo hujši, saj
brez patene drobci Sv. Hostije padejo na tla, po katerih duhovnik,
strežniki ali verniki hodijo in jih zato lahko pohodijo, kar predstavlja
objektivno bogoskrunsko dejanje. A kot verjetno vsi dobro vemo, je pri
nas uporaba patene skoraj povsem izginila. Manj znano pa je, da Navodilo
o Zakramentu odrešenja narekuje njegovo obvezno uporabo: »Obvezno
je ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov, da bi se tako
izognili, da bi sveta hostija ali kak delček padel na tla«
(Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 93). Razkorak med normo in
prakso je tako evidenten, da verjetno ni potrebno dodajati besed. Na
potezi so župniki in škofje, da razkorak odpravijo in s tem odpravijo ne
le nepravilnost, pač pa tudi latentno sporočilo, ki izhaja iz neuporabe
patene: če nam je namreč vseeno za padec Sv. Hostije ali njenih
drobcev, je namreč naša vera v resnično prisotnost Jezusa Hostiji
nezanemarljivo načeta.
Glede mašnikovega sedeža
V marsikateri cerkvi ste morda zasledili nenavadno postavitev
mašnikovega sedeža in sicer središčno za oltarjem in tik pred
tabernakljem in sicer s hrbtiščem obrnjenim proti le-temu. Marsikomu se
je to morda zdelo nekoliko bizarno, marsikdo pa je to morda sprejel kot
eno od tolikih možnih postavitev. Malokdo pa ve, da Splošna ureditev rimskega misala tako postavitev izrecno prepoveduje: »Sedež
za mašnika mora označevati njegovo službo, po kateri predseduje svetemu
zboru ter vodi molitev. Zato je zanj najbolj prikladno mesto na vrhu
prezbiterija in sicer tako, da je obrnjen k ljudem, razen če to ni
mogoče zaradi sloga stavbe ali drugih okoliščin, npr. zaradi prevelike
razdalje, ki otežuje stik med mašnikom in zbranimi verniki ali če je
tabernakelj v sredi za oltarjem. Izogibati se je treba vsakega videza
prestola.« (Splošna ureditev rimskega misala, CD 94, § 310). Vidimo, skratka, da »če je tabernakelj v sredi za oltarjem« (kar je običajen položaj v večini naših cerkva), sredinska postavitev sedeža za oltarjem »ni mogoča«.
Temeljni razlog je podoben onemu iz prejšnje točke: češčenje Svetega
Rešnjega Telesa. Če Mu mašnik sede kaže hrbet, Mu očitno ne izkazuje
kakšne posebne časti. Zopet so na potezi župniki in škofje, da zlorabo
odpravijo.
Glede klečanja pri povzdigovanju
V marsikateri cerkvi pri nas je opaziti, da klopi niso opremljene s
klečalnimi deskami. To seveda onemogoča ali hudo otežuje klečanje pri
povzdigovanju. Marsikdo si pri tem najbrž misli, da je posledično
klečanje pri Sv. Maši zastarelo dejanje, ki ga Cerkev danes več ne
zahteva. Toda že omenjena Splošna ureditev rimskega misala narekuje
vernikom sledeče: »Klečijo pa naj pri spremenjenju, razen če jih
ovira bolezen, tesen prostor, veliko število navzočih ali iz drugih
pametnih razlogov. Tisti, ki pri spremenjenju ne klečijo, pa naj se
globoko priklonijo, ko mašnik poklekne po spremenjenju.« (Splošna
ureditev rimskega misala, CD 94, § 43). Isto potrjuje Izredno pastirsko
pismo slovenskih škofov iz dne 9. februarja 2003: »Med evharistično
molitvijo stojimo ali klečimo do vzklika ‘skrivnost vere’. Klečijo
tisti, ki so v klopeh. Po ‘skrivnost vere’ do ‘očenaša’ tisti, ki so v
klopeh, klečijo ali sedijo; tisti, ki imajo stole, sedijo.«
Odsotnost klečalnih desk pa je problematilna, ker zopet odvrača od drže
češčenja Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu. Zopet so zato na potezi naši
dušni pastirji, da poskrbijo, da se klopi opremijo s klečalnimi deskami,
kjer le-teh ni.
Glede izrednih delivcev Sv. Evharistije
Opaziti je po nekaterih naših cerkvah sistematično uporabo laiških,
izrednih delivcev Sv. Evharistije. Marsikdo si zopet misli, da s tem ni
nič narobe. Pa temu ni tako. Že omenjeno Navodilo pravi takole: »Izredni
delivec obhajila sme obhajati samo tedaj, ko ni duhovnika ali diakona,
ko je duhovnik zadržan zaradi bolezni, starosti ali drugega resnega
razloga ali tedaj, ko je število vernikov, ki pristopajo k obhajilu,
tako veliko, da bi se obhajanje maše zavleklo. To je treba razumeti v
smislu, da je omenjeni razlog povsem nezadosten glede na pojmovanje, ki
ga imajo krajevne navade in kultura« (Navodilo o zakramentu
odrešenja, CD 108, § 158). Zadnji stavek je v slovenskem prevodu težko
umljiv, zato navajam umljivejši uradni angleški prevod: »This,
however, is to be understood in such a way that a brief prolongation,
considering the circumstances and culture of the place, is not at all a
sufficient reason.« Obhajanje je namreč duhovniška funkcija, ki je
laik ne sme redno opravljati: če jo redno opravlja se zabrisuje razlika
med duhovnikom in laikom ter s tem posredno relativizira objektivni, od
Jezusa postavljeni pomen zakramentov, češ da to itak lahko vsak počne.
Zopet torej nova naloga za naše pastirje duš.
Glede ministriranja deklic
Podoben je problem ministriranja deklic, ki se je v zadnjem času zelo
razširilo. Vemo, da v zadnjih desetletjih Cerkev to dopušča, a ne
priporoča, kot je razvidno iz tozadevnega besedila iz Navodila: »Hvalevredna
je navada, da pri bogoslužju sodelujejo dečki in mladinci, navadno jih
imenujemo »ministranti«, ki služijo pri oltarju kot mašni strežniki
(akoliti) in so se na to nalogo po svojih sposobnostih ustrezno
pripravili. Ne smemo pozabiti, da je iz njihovih vrst v preteklosti
izšlo znatno število duhovnikov. Zanje je treba ustanoviti in podpirati
tudi z udeležbo in pomočjo njihovih staršev razna združenja, s katerimi
je mogoče učinkovito poskrbeti za pastoralo ministrantov. Ko takšna
združenja dobijo mednarodni značaj, je naloga Kongregacije za bogoslužje
in disciplino zakramentov pripraviti, pregledati in potrditi njihova
pravila. V službo oltarja je mogoče po sodbi krajevnega škofa in
upoštevajoč veljavne določbe sprejeti tudi deklice in žene« (Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 47). Kot vidimo je priporočeno le ministriranje dečkov (»hvalevredna navada«, »zanje je treba ustanoviti in podpirati«) in sicer zaradi daljne uvajalne naloge te službe v duhovniški poklic (»iz njihovih vrst je v preteklosti izšlo znatno število duhovnikov«).
Dopuščeno je sicer tudi ministriranje deklic, vendar ni priporočeno,
ker deklice ne morejo postati duhovniki. Poleg tega je obče znano
dejstvo po celem svetu, da prisotnost deklic pri ministriranju ima za
učinek, da dečki gredo stran, ker v tej razvojni stopnji je njihovo
sodelovanje zelo težavno (ker so deklice bolj »pridne« in se fantje
hitro čutijo odveč). Torej je verjetno treba besedilo Navodila
razumeti takole: deklice lahko ministrirajo v primeru, ko dečkov ni na
voljo. Toda v kateri naši župniji ni na voljo dečkov? Morda je to
aktualno v kakšnem daljnem misijonskem področju. Zato je tu zopet nova
naloga za naše dušne pastirje, da naredijo pogumno potezo in pokažejo
deklicam primernejše načine sodelovanja pri Sv. Maši (npr. v pevskem
zboru, v pomoči pri zakristanski službi itd.). Zlasti polagam škofom v
premislek to točko glede na borno stanje naših duhovnih poklicev (letos
jih menda v prvem letniku bogoslovja ni več kot za prste ene roke).
Prepoved ministriranja deklic in prenovljena gorečnost za pastoralo
ministrantov (dečkov) bi gotovo pripomogla k izboljšanju trenda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar