Prvotno objavljeno na Časnik.si, 12. 1. 2019
Glede na to, da so ob mojem zadnjem besedilu
o vzrokih duhovniških (škofovskih, kardinalskih …) spolnih škandalov
nastala resna vprašanja o tem, koliko Benedikt XVI. v svojih besedilih
potrjuje vzročno povezanost med 2. vatikanskim koncilom in drastičnim
porastom teh zlorab od 60-ih do 80-ih let prejšnjega stoletja, se mi zdi
potrebno spregovoriti natančneje in obsežneje o tem pomembnem vidiku.
Pastirsko pismo irskim katoličanom – kako ga brati?
V omenjenem članku sem se opiral na 4. točko Benediktovega Pastirskega pisma irskim katoličanom,
kjer papež med vzroki, ki so prispevali k razmahu spolnih zlorab na
Irskem (a tudi širše) navaja ozračje, ki ga je vzpostavil koncil. V
točki so omenjeni tudi drugi dejavniki, kot so splošni vpad verskega
življenja in nekaznovanje krivcev iz strani cerkvenih oblasti. Sam sem
bral točko kot, da omenjeni dejavniki (in zlasti nekaznovanje) ne
izvirajo le iz splošne sekularizacije družbe v 60-ih (ki ga sicer papež
tudi tu navaja), pač pa na posebej odločilen način iz ozračja, ki ga je
vzpostavil koncil, in sicer, če uporabim papež terminologijo, iz
njegovih »napačnih interpretacij«. Eden izmed bralcev mi je omenil, da
polagam pri svojem branju preveč teže stavku o napačnih interpretacijah
koncila (petemu po zaporedju v točki), medtem ko bi bilo treba po
njegovem brati celotno točko v luči prvega stavka, ki pa izpostavlja
splošne družbene spremembe iz 60-ih in z njimi povezano sekularizacijo.
Po tem predlaganem branju 4. točke je napačna interpretacija koncila
omenjena samo kot postranski primer tega, kako je v Cerkev vdirala
miselnost sveta in jo popačila, ni pa iz strani papeža postavljene
vzročne relacije med napačno interpretacijo koncila in spolnimi
zlorabami, oz. je napačna interpretacija koncila omenjena le kot eden
izmed možnih delnih vzrokov zlorab.
Kaj reči o tem? Da bi papež ne videl nobene, niti zgolj možne,
vzročne povezave med spolnimi zlorabami in napačno recepcijo koncila, se
mi ne zdi mogoče. Zakaj bi potem razlago koncila sploh vpletal med
dejavnike spolnih zlorab? Kar pa zadeva drugo predlagano branje: da bi
razlaga koncila bila v tem odlomku dojeta le kot možen delni in ne kdo
ve kako pomemben vzrok zlorab, je glede na besedilo te točke pastirskega
pisma sicer dopustno branje, ni pa dopustno, če se ozremo na širše
sobesedilo Ratzingerjevega ocenjevanja koncila in njegovega odnosa do
duhovniških spolnih zlorab, o katerem bi na tem mestu rad spregovoril
podrobneje.
Duhovniške spolne zlorabe in konsekvencializem
V knjigi Luč sveta (Družina, 2011), v kateri je objavljen
intervju, ki ga je imel papež Benedikt z novinarjem Petrom Seewaldom
leta 2010, odgovarja papež na vprašanje o vzrokih porasta duhovniških
spolnih zlorab rekoč, da je »seveda k temu prispevalo duhovno stanje sedemdesetih let, ki si je utiralo pot že v petdesetih letih«. K temu pa takoj pristavi: »Predvsem pa so [intelektualci tistega časa, op. I.K.] zastopali tezo, da ne obstaja nekaj kar je slabo samo v sebi. Ta teza je prodrla v katoliško teologijo«.
Gre seveda za t.i. konsekvencializem in proporcionalizem, ki je
omiljena oblika prejšnjega, tj. obliko situacijske etike, značilne za
celo vrsto pokoncilskih moralnih teologov in ki je bila obsojena v
okrožnici Veritatis splendor (t. 75). Potem pristavi:
»Seveda je pedofilija najprej bolj bolezen posameznikov, a da se
je nato mogla tako uveljaviti in se tako razbohotiti, je bilo povezano
tudi z duhovnim stanjem, po katerem so v Cerkvi postale vprašljive
osnove moralne teologije, dobrega in zla« (str. 49).
Vidimo torej, da papež ne vidi vzroka porasta duhovniških spolnih zlorab le v tedanji splošni spremembi družbene klime, temveč »predvsem«
(sic!) v pokoncilski dekadenci moralne teologije, ki se ji reče
konsekvencializem ali proporcionalizem, tj. nauk, po katerem ni nobeno
dejanje dobro ali zlo v sebi, ampak le glede na to, koliko so dobre ali
zle njegove predvidljive posledice.
Konsekvencializem in »duh 2. vatikanskega koncila«
Katero pa je bilo duhovno stanje, o katerem govori v zgornjem besedilu papež, »po katerem so v Cerkvi postale vprašljive osnove moralne teologije«? V knjigi-intervjuju Poročilo o verskem stanju
(Edizioni paoline, 1985), ki jo je napisal tedaj kardinal Ratzinger z
Messorijem, beremo, da sta konsekvencializem in proporcionalizem obliki
moralne teologije, ki sta se, skupaj s skrajnim personalizmom, začeli
razvijati »takoj po koncilu« (str. 89-91). Ta časovna
okoliščina sicer po sebi ne kaže na vzročno relacijo med
konsekvencializmom in koncilom je pa močan indic v tej smeri, zlasti še
če pomislimo na to, kako papež v svoji avtobiografiji Iz mojega življenja (Novi svet, 2005) označi ozračje, ki ga je vzpostavil koncil in kakor ga je sam, kot pomemben akter koncila, izkusil leta 1964:
»Trenutno se je koncil nadaljeval.
Živel in delal sem razpet med Münstrom in Rimom. (…) Vsakokrat ko sem se
vračal iz Rima, sem našel bolj razburkano vzdušje v Cerkvi in med
teologi. Očitno se je vedno bolj izoblikoval vtis, da v Cerkvi
pravzaprav ni nič trdno in da je vse podvrženo spremembam. Koncil se je
zdel vedno bolj kot velik cerkveni parlament, ki bi mogel vse spremeniti
in na svoj način vse postaviti na novo. Povsem razločno je bilo
naraščanje zagrenjenosti proti Rimu in proti kuriji, ki sta se zdela
dejanski sovražnik vsega novega in tistega, kar je kazalo naprej« (str. 91)
K temu doda še tole daljnosežnejšo oceno:
»Toda tu je šlo za nekaj bolj
globokosežnega. Če morejo škofje v Rimu spremeniti Cerkev, še več, vero
(tako se je namreč zdelo), zakaj pravzaprav samo škofje? Na vse načine
jo je mogoče spreminjati. Tako se je vsaj zdelo o vsem, kar smo doslej
mislili; zdelo se je, da vera ni več odtegnjena človeški moči odločanja,
ampak da jo le-to po vsem videzu celo določa« (str. 92).
Tukaj torej vidimo, da po papeževem mnenju ima pretres moralne
teologije, ki mu pravimo konsekvencializem in proporcionalizem, svoje
dovolj jasne izvore v tem temeljnem efektu koncila, po katerem se je
zdelo, kot pravi zgoraj papež, da »v Cerkvi ni nič trdno in da je vse podvrženo spremembam« – vključno z nauki same vere, vključno z osnovami moralne teologije.
Še več, samo dejstvo, da se je po (in kot vidimo že ob) koncilu
zdelo, da je vse, kar verujemo, podvrženo človeški moči in od nje
odvisno, se prav tako jasno zrcali v proporcionalističnem in
konsekvencialističnem pojmovanju dobrega in zlega, za katerega papež v Poročilu o verskem stanju pravi, da je rezultat posameznikovega izračuna dobrih in zlih konsekvenc in torej zopet odvisen od človeka.
Vzročna povezava?
Seveda je možno k temu mojemu ugotavljanju poreči, da iz tega, da
papež ugotavlja časovno korelacijo med koncem koncila in vzponom
omenjenih dekadentnih moralnih teologij ter iz same podobne zasnovanosti
učinkov koncila na javnost in temi teologijami, ni mogoče zaključiti,
da papež ugotavlja pomembno vzročno povezavo med obojim, kot mi bodo
verjetno kakšni bralci očitali. Tu se seveda zastavlja vprašanje, ali so
take tako visoke zahteve za dokaz vzročnih povezav smiselne. Po isti
logiki bi namreč lahko sklepali npr. da ne vemo, ali je Hitler povzročil
masovno pobijanje Judov v plinskih celicah, ker nimamo nobenega pisnega
ali ustnega poročila, ki nesporno priča, da bi ga on zaukazal ali da bi
zanj sploh vedel …
Vendar med Benediktovimi besedili je najti tudi taka, ki bi morala po moji oceni zadovoljiti take zahtevnejše bralce.
Od razpada liturgije do spolnih zlorab
V mislih imam zlasti besedilo, ki ga najdemo v že omenjeni
Ratzingerjevi avtobiografiji, kjer avtor na str. 106 pravi čisto jasno
in izrecno: »Prepričan sem, da kriza Cerkve, ki jo danes doživljamo,
v glavnem počiva na razpadu liturgije, ki je včasih pojmovana celo kot
‘etsi Deus non daretur’: da torej v njej sploh nič več ni odvisno od
tega, ali Bog je in ali nas nagovarja in uslišuje.«
Tukaj imamo torej povsem jasno vzročno povezavo med sodobno krizo
Cerkve (besedilo je iz leta 1997, a je bilo znova od papeža dopolnjeno
in s tem potrjeno leta 2005) in razpadom liturgije. Da je bila leta 1997
mišljena s sodobno krizo Cerkve tudi omenjena kriza moralne teologije
najbrž ne bo nihče osporaval, saj to krizo kot pomembno omenja Ratzinger
že v omenjenem intervjuju z Messorijem iz leta 1984. Leta 2005 je pa
bila gotovo s tem že mišljena tudi neposredno kriza v zvezi s spolnimi
zlorabami (bostonska afera je namreč iz leta 2002), čeprav že v zgodnjih
90-ih je bilo veliko govora v ameriški javnosti o duhovniških spolnih
zlorabah.
Kaj je torej mišljeno v tem ključnem odlomku z »razpadom liturgije«? To pojasni Ratzinger nekoliko vrstic višje:
»Revizija misala, kakršne so bile
pogoste in ki bi tokrat smela biti odločnejša kakor doslej, predvsem
zaradi uvedbe materinega jezika, je bila smiselna in jo je koncil po
pravici naročil. Toda zgodilo se je več: staro zgradbo so porušili in
zgradili novo, seveda v glavnem iz materiala dotedanje in tudi tako, da
so uporabili stare gradbene načrte. Sploh ni nobenega dvoma, da je novi
misal prinesel resnično izboljšavo in obogatitev, toda da so ga kot
novogradnjo postavili proti odrasli zgodovini, jo prepovedali in s tem
prikazali liturgijo ne več kot živo rast, ampak kot proizvod učenega
dela in pravne pristojnosti, to nam je izredno škodovalo. Kajti zdaj je
moral nastati vtis, da je liturgija ‘narejena’, da liturgija ni nič
vnaprej danega, ampak nekaj, kar je odvisno od našega odločanja. (…)
Toda kjer je liturgija zgolj doma narejena , tam ravno nič več ne daje
tistega, kar naj bi bil pravzaprav njen dar: srečanje s skrivnostjo, ki
ni naš proizvod, ampak naš izvor in studenec našega življenja«.
Z »razpadom liturgije«, na katerem po Ratzingerju v glavnem temelji kriza sodobne Cerkve, je torej mišljena de facto
prepoved tradicionalne latinske maše in zapoved nove oblike maše pod
Pavlom VI. leta 1970. Razpad liturgije je torej v tem, da je nastal s
tem vtis preloma tradicije, v smislu, da to kar je bilo resnično in
sveto prej, ni več resnično in sveto sedaj, in to le zato ker smo MI
tako rekli: liturgija zato izpade kot zgolj človeški proizvod. V opombi k
temu poglavju dostavi papež: »Instituciji, ki tako ravna s svojo zgodovino in z njej pripadajočimi ljudmi, se ni treba čuditi nad negativnimi učinki« (str. 174).
Kaj pa koncil?
Kaj pa ima z razpadom liturgije opraviti koncil? Razpad liturgije na
»predkoncilsko« in »pokoncilsko«, o kateri govori Ratzinger kot o
glavnem vzroku sodobne krize v Cerkvi ima v resnici, kot sam papež
prizna v ravnokar omenjeni opombi, svoj globlji vzrok v generalni
heremenevtiki koncila kot preloma, o kateri je govoril tudi v znanem božičnem nagovoru kuriji leta 2005. V omenjeni opombi to pove takole:
»Kar je Cerkvi globoko škodovalo in
ji še vedno škoduje, je jarek, ki je bil izkopan med ‘predkoncilskim’ in
‘pokoncilskim’, kakor da bi šlo za dve Cerkvi in dve liturgiji, kakor
da bi bilo takrat najsvetejše sedaj najbolj prepovedano in najslabše« (str. 174).
Gre torej ravno za tisti učinek koncila, ki ga je Ratzinger izkušal
pri svojem vračanju iz Rima v Münster leta 1964: ta učinek je v vtisu,
da koncil postavlja Cerkev in njen nauk na novo, s tem pa nastaja dalje
vtis, da je oboje relativno in odvisno od človeka ter nima opravka z
Absolutnim, z Bogom. To je tista diktatura relativizma, ki se je vsilila
v Cerkev in pred katero je Ratzinger posvaril v znameniti pridigi pred
konklavom, ki ga je izvolil za papeža. Ta diktatura je bila učinek
koncila. Zato pa Ratzinger že v omenjenem intervjuju z Messorijem
izrecno pravi, da so vidni sadovi koncila izrazito negativni:
»Rezultati, ki so sledili koncilu se
zdijo kruto nasprotni pričakovanjem vseh, začenši s pričakovanji papeža
Janeza XXIII. in potem Pavla VI. Kristjani so znova postali manjšina,
bolj kot so to kdajkoli bili vse od antičnih časov. (…) Koncilska papeža
in koncilski očetje so pričakovali novo katoliško edinost, pa je
nastopilo nestrinjanje, ki – po besedah Pavla VI. – se zdi, da je
prehajalo od samokritike do samouničenja. Pričakovali so novo
navdušenje, pa smo pristali vse prepogosto v razpoloženje naveličanosti
in izgube poguma. Pričakovali so skok v naprej, pa smo se znašli v
postopnem procesu dekadence, ki se je razvijal v glavnem pod predznakom
sklicevanja na nek domneven ‘duh koncila’ in je tako diskreditiral sam
koncil« (str. 27).
Verjetno bi danes, 34 let po tem intervjuju, po vseh spolnih
škandalih, ki so sledili in po nadaljnjem generalnem padanju številk vse
od krsta do mašniškega posvečenja, papež Benedikt moral to ostro
negativno oceno le potrditi in jo pravzaprav še krepko zaostriti.
Moj »ceterum censeo«
Ali so ti negativni rezultati koncila rezultati napačnega razumevanja
koncila, ali pa rezultat koncilskih besedil samih? Ratzinger seveda
vseskozi trdi prvo. Sam sem pred časom podal argumente,
zlasti v navezavi na koncilsko izjavo o verski svobodi, ki vodijo do
drugačnega zaključka. Prav gotovo pa se lahko vsi strinjamo, da
koncilska besedila, ki naj bi pojasnjevala nauk, ne pa ga meglila, niso
izpolnila te temeljne zahteve in da (glede na to, da nimajo dokončne dogmatične teže – prim. Koncilski odloki,
Družina 2004, str. 37) jih bo treba čimprej revidirati, če nočemo, da
se bodo zanamci spominjali nadaljnje zgodovine Cerkve po imenih novih
McCarrickov.
To je bilo rečeno iz vidika vesoljne Cerkve, na katero imamo
posamezniki seveda le manjši in zelo posreden vpliv. Na ravni življenja
vsakega izmed nas pa to pomeni, da moramo postaviti našo zaverovanost v
koncil in njegove sadove pod resen vprašaj, začenši vsaj s tistim, kar
je celo po papežu Benediktu vir vseh težav: pokoncilski razpad
liturgije. Konkretno to pomeni, da je vsak izmed nas poklican, da
odpravi pri sebi odpor in strah, ki ga čuti pred »predkoncilsko«
pobožnostjo in zlasti pred tradicionalno latinsko mašo in se zlasti
slednje skuša kdaj pa kdaj udeležiti in prepoznati njeno duhovno
bogastvo. Bogu hvala je ta možnost dopuščena (v sicer zelo skopi obliki)
tudi v Sloveniji .
Dopustiti si moramo takšen »eksperiment tradicije« vsaj v meri, kot nam
ga predlaga papež Benedikt, če nočemo dalje toniti v duhovno temo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar