Prvotno objavljeno na Časnik.si, 1. 4. 2017
Nedavno sem na tukajšnjem spletnem magazinu omenil, da imam občutek,
da gre ta pontifikat h koncu. Naj kar takoj povem, da je to moje
prepričanje v temelju nadnaravnega značaja: ne morem si namreč
predstavljati, da bi 100. obletnica Marijinih prikazovanj v Fatimi (kjer
je Sveta Devica obljubila zmago Njenega Brezmadežnega Srca) minila, ne
da bi se odpravila zmeda, ki se je razvila v tem pontifikatu (zlasti
okrog posinodalne spodbude Amoris laetitia). To po mojem lahko
pomeni le dvoje: ali da se bo ta pontifikat letos preprosto nehal (z
odstopom), ali pa da ne bo več tak kot je zdaj, tako da bo pokazal
pravovernejše lice.
Vse manj podpore celo med zavezniki
Poleg tega razmisleka, vezanega na nadnaravne dejavnike, me pa k temu
nagibajo tudi dogodki iz naravnega reda. Med njimi bi najprej omenil nedavno novico,
ki je pricurljala iz Vatikana, da naj bi kar nekaj pomembnih
kardinalov, ki je odločilno podprlo Bergoglia v zadnjem konklave,
slednjega sedaj prosilo naj odstopi, zaradi resne nevarnosti formalne
shizme okrog posinodalne spodbude Amoris laetitia, o kateri se že piše tudi v sekularnem tisku.
Novica se mi zdi verodostojna, saj si sicer težko razlagam, zakaj je
ožji svet kardinalov okrog papeža sredi februarja javno in deklarativno
izjavil, da podpira smer, v katero papež Frančišek vodi Cerkev. Take
izjave poznamo iz sveta politike: običajno so potrebne, ko je podpora
vladi vprašljiva. Ni torej nemogoče, gled ena klimo v kardinalskem
zboru, da bi se papež, ki bo kmalu 80 let star, odločil, da bo odstopil.
Konec koncev je tudi sam omenil leta 2015, da ima občutek, da bo njegov pontifikat kratek (4 do 5 let).
Težave iz Amerike
Naslednja novica, ki mi daje misliti v tej smeri se nanaša na pismo,
ki so ga nekateri ameriški katoliški razumniki naslovili na Trumpovo
administracijo naj preišče delovanje ameriških služb v Vatikanu v času
odstopa Benedikta XVI. in temu sledečega konklava. Pismo izhaja iz podatkov,
ki vzbujajo sum, da niti Benediktov odstop niti konklave nista potekala
tako, kot bi po kanonskem pravu morala. Omenjeno je npr. nenavadno
dejstvo, da so mednarodne denarne transakcije z Vatikanom prenehale
zadnjih nekaj dni pred Benediktovim odstopom in da so bile ponovno
omogočene dan po njegovem odstopu, 12. februarja 2013. Omenjeni so še
drugi podatki: da je bil konklave bil monitoriran iz strani ameriških
tajnih služb; da je bilo iz e-pošte vodstva volilnega štaba Hillary
Clinton jasno razbrati, da je hierarhija demokratske stranke načrtovala
nekakšen preobrat v Cerkvi; da se je tedanji ameriški podpredsednik John
Biden tajno srečal s papežem Benediktom 3. junija 2011… Glede na to, da
Trumpova administracija ima najbrž interes razčistiti nepravilnosti pri
prejšnji administraciji, je možno, da bi se pričujoči pontifikat znašel
zaradi tovrstnih razkritij v slepi ulici.
Burke ne popušča
Končno mi dajejo misliti v omenjeni smeri tudi zadnje izjave kardinala Burka, ki zagotavlja, da sicer še vedno upa, da bo papež preklical dvoumnosti, ki se nahajajo v posinodalni spodbudi Amoris laetitia,
vendar pa, da, če do tega ne bo prišlo, bodo kardinali prisiljeni
formalno korigirati dokument. Poudaril je, da so priprave za tako
eventuelno formalno korekcijo že v teku, kar gotovo samo še dodatno
priliva olja k omenjenemu nezadovoljstvu kardinalskega zbora s tem
pontifikatom. Izraz te zagate so verjetno tudi izjave, ki jih je papež nedavno dal čilskim škofom glede Amoris laetitia, ki se zde bližje pravoverni poziciji okrog vprašanja deljenja Sv. Obhajila ločenim in ponovno poročenim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar