Kriza tega pontifikata (1. 4. 2017)

Prvotno objavljeno na Časnik.si, 1. 4. 2017

Nedavno sem na tukajšnjem spletnem magazinu omenil, da imam občutek, da gre ta pontifikat h koncu. Naj kar takoj povem, da je to moje prepričanje v temelju nadnaravnega značaja: ne morem si namreč predstavljati, da bi 100. obletnica Marijinih prikazovanj v Fatimi (kjer je Sveta Devica obljubila zmago Njenega Brezmadežnega Srca) minila, ne da bi se odpravila zmeda, ki se je razvila v tem pontifikatu (zlasti okrog posinodalne spodbude Amoris laetitia). To po mojem lahko pomeni le dvoje: ali da se bo ta pontifikat letos preprosto nehal (z odstopom), ali pa da ne bo več tak kot je zdaj, tako da bo pokazal pravovernejše lice.

Vse manj podpore celo med zavezniki

Poleg tega razmisleka, vezanega na nadnaravne dejavnike, me pa k temu nagibajo tudi dogodki iz naravnega reda. Med njimi bi najprej omenil nedavno novico, ki je pricurljala iz Vatikana, da naj bi kar nekaj pomembnih kardinalov, ki je odločilno podprlo Bergoglia v zadnjem konklave, slednjega sedaj prosilo naj odstopi, zaradi resne nevarnosti formalne shizme okrog posinodalne spodbude Amoris laetitia, o kateri se že piše tudi v sekularnem tisku. Novica se mi zdi verodostojna, saj si sicer težko razlagam, zakaj je ožji svet kardinalov okrog papeža sredi februarja javno in deklarativno izjavil, da podpira smer, v katero papež Frančišek vodi Cerkev. Take izjave poznamo iz sveta politike: običajno so potrebne, ko je podpora vladi vprašljiva. Ni torej nemogoče, gled ena klimo v kardinalskem zboru, da bi se papež, ki bo kmalu 80 let star, odločil, da bo odstopil. Konec koncev je tudi sam omenil leta 2015, da ima občutek, da bo njegov pontifikat kratek (4 do 5 let).

Težave iz Amerike

Naslednja novica, ki mi daje misliti v tej smeri se nanaša na pismo, ki so ga nekateri ameriški katoliški razumniki naslovili na Trumpovo administracijo naj preišče delovanje ameriških služb v Vatikanu v času odstopa Benedikta XVI. in temu sledečega konklava. Pismo izhaja iz podatkov, ki vzbujajo sum, da niti Benediktov odstop niti konklave nista potekala tako, kot bi po kanonskem pravu morala. Omenjeno je npr. nenavadno dejstvo, da so mednarodne denarne transakcije z Vatikanom prenehale zadnjih nekaj dni pred Benediktovim odstopom in da so bile ponovno omogočene dan po njegovem odstopu, 12. februarja 2013. Omenjeni so še drugi podatki: da je bil konklave bil monitoriran iz strani ameriških tajnih služb; da je bilo iz e-pošte vodstva volilnega štaba Hillary Clinton jasno razbrati, da je hierarhija demokratske stranke načrtovala nekakšen preobrat v Cerkvi; da se je tedanji ameriški podpredsednik John Biden tajno srečal s papežem Benediktom 3. junija 2011… Glede na to, da Trumpova administracija ima najbrž interes razčistiti nepravilnosti pri prejšnji administraciji, je možno, da bi se pričujoči pontifikat znašel zaradi tovrstnih razkritij v slepi ulici.

Burke ne popušča

Končno mi dajejo misliti v omenjeni smeri tudi zadnje izjave kardinala Burka, ki zagotavlja, da sicer še vedno upa, da bo papež preklical dvoumnosti, ki se nahajajo v posinodalni spodbudi Amoris laetitia, vendar pa, da, če do tega ne bo prišlo, bodo kardinali prisiljeni formalno korigirati dokument. Poudaril je, da so priprave za tako eventuelno formalno korekcijo že v teku, kar gotovo samo še dodatno priliva olja k omenjenemu nezadovoljstvu kardinalskega zbora s tem pontifikatom. Izraz te zagate so verjetno tudi izjave, ki jih je papež nedavno dal čilskim škofom glede Amoris laetitia, ki se zde bližje pravoverni poziciji okrog vprašanja deljenja Sv. Obhajila ločenim in ponovno poročenim.