Josef Seifert in Amoris laetitia (19. 9. 2017)

Prvotno objavljeno 19. 9. 2017

19. septembra 2016 so štirje kardinali poslali papežu Frančišku pismo z znamenitimi dubia, t.j. vprašanji o pravovernosti papeške posinodalne spodbude Amoris laetitia (AL). Papež do sedaj, eno leto potem, ni odgovoril nanje in se ni niti hotel sestati z omenjenimi kardinali, čeprav so ga ti že dlje časa prosili za avdienco. V tem času sta dva izmed kardinalov (Joachim Meisner in Carlo Caffarra) že umrla – z bolečino v srcu zaradi stanja v Cerkvi, ki se je vzpostavilo z AL. Tik pred smrtjo kardinala Caffarre (6. septembra) je v javnost prispela še žalostna novica, da je nadškof v Granadi prepovedal poučevati na tamkajšnji katoliškem inštitutu enemu izmed osrednjih katoliških filozofov današnjega časa Josefu Seifertu, in sicer zaradi članka/odprtega pisma, ki ga je le-ta poslal papežu glede AL, v katerem spoštljivo in pronicljivo ugotavlja najbolj problematično mesto posinodalne spodbude, točko 303. Naj bralec sam presodi po članku, koliko je bila prepoved granadskega nadškofa upravičena, oz. koliko prej pričuje o zaskrbljujočem stanju duha v Cerkvi, ki se je razprlo z AL.

Josef Seifert

Ali gola logika grozi z uničenjem celotnega moralnega nauka katoliške Cerkve?

POVZETEK:
Naslovno vprašanje tega članka je namenjeno papežu Frančišku in vsem katoliškim kardinalom, škofom, filozofom in teologom. Članek se nanaša na pomislek glede gole logične posledice trditev iz Amoris laetitia, in se sklene s pozivom papežu Frančišku, da naj prekliče vsaj eno izmed trditev v AL, če je treba na naslov tega članka odgovoriti trdilno, in če torej iz omenjene trditve čista logika, izhajajoč iz očitnih predpostavk, lahko izvaja uničenje celotnega katoliškega moralnega nauka. Članek pušča, v sokratskem slogu, da papež sam in ostali bralci odgovore na vprašanje in ravnajo v skladu s tem odgovorom.

Amoris laetitia je nedvomno povzročila mnogo negotovosti in spodbudila nasprotujoče si razlage po celotnem katoliškem svetu. Ne nameravam predstaviti tu celotne kontroverze, niti ponoviti – ali dalje razviti – stališča, ki sem ga že zavzel glede te teme v prejšnjih člankih (prim. J. Seifert, Amoris laetitia. Joy, Sadness and Hopes), kar bom morda še storil v odgovor na nekatere kritične pripombe, ki sem jih prejel od mojega prijatelja Buttiglioneja, s katerim se sicer strinjam o vseh ostalih filozofskih temah in še o marsičem drugem.

Najti je namreč v AL trditev, ki nima nobenega opravka s pravicami subjektivne vesti, na osnovi katerih želi Rocco Buttiglione (mišljen je tu Buttiglionejev članek, ki je omeval tudi pri nas, op. I. K.) dokazati polno sozvočje med učiteljstvom sv. Janeza Pavla II. in papeža Frančiška, in sicer zoper stališča Roberta Spaemanna in drugih, ki pa opažajo med njima jasen prelom. Buttiglione ugotavlja glede njunega nasprotnega učenja o zakramentalni disciplini, da papež Janez Pavel II. ima prav, če gledamo na čovekova dejanja iz vidika njihove objektivne vsebine, medtem ko ima papež Frančišek ravno tako prav, če na osnovi temeljitega razločevanja pripišemo pravo vlogo subjektivnim dejavnikom teh dejanj in pomanjkanju pogojev za smrtni greh pri njih (t.j. pomanjkljivemu védenju in šibkosti svobodne privolitve).

Trditev v AL, ki jo želim na tem mestu proučiti, se namreč sploh ne sklicuje na subjektivno vest, pač pa zagovarja obstoj popolnoma objektivne Božje volje za nas, da storimo v določenih situacijah dejanja, ki so notranje zla, in ki jih je Cerkev tudi vedno imela za taka. Glede na to, da Bog gotovo ne more imeti pomanjkljivega etičnega vedenja, »zmotne vesti«, ali šibkosti svobodne privolitve, omenjeno besedilo ne more »braniti pravic človeške subjektivnosti«, kot trdi Buttiglione, pač pa se zdi, da jasno zagovarja, da so taka notranje neurejena dejanja in objektivno veliki grehi, lahko dovoljeni ali celo ukazani od Boga samega. Če AL to res zagovarja, potem ves alarm glede neposrednih trditev v AL, ki govore o spremembah v zakramentalni disciplini (glede tega, da bi se  po primernem razločevanju lahko dopuščalo dostop k zakramentom sv. spovedi in Sv. Evharistije ter posledično tudi sv. krsta in sv. birme prešuštnikom, aktivnim homoseksualcem in drugim parom, ki živijo v podobnih situacijah, brez njihove pripravljenosti, da bi spremenili svoje življenje v smislu popolne spolne vzdržnosti, kar je papež Janez Pavel II. zahteval v Familiaris consortio od parov v takih »neregularnih situacijah«), se nanaša, če se metaforično izrazim, le na vrh ledene gore, na komaj opazen začetek plazu, ali na prvih nekaj stavb, uničenih od moralno-teološke bombe, ki grozi celotni moralni zgradbi 10-ih zapovedi in katoliškega moralnega nauka.

Vendar v tem članku ne bom zagovarjal, da je temu res tako. To bom popolnoma prepustil papežu in  slehernemu bralcu, da odgovori na vprašanje ali obstaja v Amoris laetitia vsaj ena trditev, ki vsebuje logično posledico, da uniči celoten moralni nauk Cerkve. Obenem pa moram priznati, da kar sem prebral o komisiji, ki se je sestala, da bi »ponovno preučila« Humanae vitae (t.j. okrožnico, ki je podobno kot kasnejša Veritatis splendor, zaključila enkrat za vselej desetletja moralno-teoloških debat), je naredilo zame naslovno vprašanje tega zapisa za skrajno pereče.

Preberimo torej odločilno besedilo (AL 303), ki je bilo aplicirano iz strani papeža Frančiška na primere prešuštnikov oz. »neregularnih parov«, ki se odločijo, da ne bodo sledili navodilom posinodalne spodbude Familiaris consortio sv. Janeza Pavla II. Slednji reče tem parom, da se naj povsem razidejo, ali pa da se odrečejo spolnim odnosom. Papež Frančišek ne glede na to trdi:

»Vest zmore več kot to, da le ugotovi, da neka situacija ne ustreza objektivno splošnim zahtevam evangelija; lahko tudi ugotovi z iskrenostjo in poštenostjo, kar je za enkrat najbolj velikodušen možen odgovor Bogu, in z določeno moralno gotovostjo spozna, da je to tisto, kar Bog sam zahteva sredi konkretne zapletenosti omejitev posameznika, kljub temu, da to še ni popolno uresničenje objektivnega ideala.« (AL 303)

Iz predhodnega, kakor tudi iz nadaljnjega sobesedila je jasno, da se taka »Božja volja« nanaša na vztrajanje v načinu življenja, ki predstavlja objektivno velik greh. Vzemimo npr. sledeči odlomek:

»V takih situacijah, veliko ljudi, ki pozna in sprejema možnost, ki jo ponuja Cerkev,  da živijo ‘kot bratje in sestre’, opozarjajo, da ob pomanjkanju določenih oblik intimnosti, ‘se pogosto zgodi, da je načeta zvestoba in pri tem trpi dobrobit otrok’.« (AL 298, opomba 329).

V Gaudium et spes (t. 51), od koder je vzet zadnji navedek znotraj navedka, je misel vzeta kot neveljaven ugovor zoper moralno zahtevo, da se nikoli ne sme prešuštvovati ali uporabljati kontracepcije. V AL pa je razumljen v zgoraj razloženem smislu, t.j. kot opravičilo, ki je celo prepoznano kot hoteno od Boga, da se dalje živi v objektivno velikem grehu.

Drugače povedano, ob evfemistični opredelitvi stanja objektivno velikega greha za »ne še popolnoma uresničen objektivni ideal«, AL trdi, da nekdo lahko spozna z »določeno moralno gotovostjo«, da Bog od njega zahteva, da nadaljuje z izvajanjem notranje zlih dejanj kot so prešuštvo in aktivna homoseksualnost. Sprašujem: ali se lahko logika izogne, da izhajajoč iz te trditve zastavi sledeča vprašanja: če je le en primer notranje zlega dejanja lahko dovoljen ali celo hoten od Boga, ali se to ne prenese po nujnosti tudi na vsa ostala dejanja, ki jih imamo za »notranje zla«?  Če je res, da Bog lahko hoče, da prešuštni par živi v prešuštvu, ali ni tako, da se tudi zapoved ne bi smela glasiti »Ne prešuštvuj!«, pač pa »Če v tvojem primeru prešuštvo ni manjše zlo, potem ne prešuštvuj! Sicer pa, kar prešuštvuj naprej!«?

Ali ne bi posledično moralo pasti tudi ostalih 9 zapovedi, Humanae vitae, Evangelium vitae, kakor tudi vsi sedanji in prihodnji cerkveni dokumenti, dogme in koncili, ki uče obstoj notranje zlih dejanj? Ali ne bi to pomenilo, da ni več notranje zlo uporabljati kontracepcijo in ali se posledično Humanae vitae ne bi motila, ko nedvoumno trdi, da se nikoli ne more zgoditi, da bi bila kontracepcija upravičena v kakršnikoli situaciji, kaj šele, da bi bila ukazana od Boga?

Ali ne bi iz tega moralo slediti, da mora nova, od papeža Frančiška ustanovljena komisija o Humanae vitae, če začnemo z njo, zaključiti, da je uporaba kontracepcije v določenih primerih lahko dobra in celo obvezna in od Boga hotena? Ali ne bi moralo dalje iz tega slediti, da so lahko tudi splavi upravičeni kot nekaj »kar Bog sam zahteva sredi konkretne zapletenosti omejitev posameznika, kljub temu, da to še ni popolno  uresničenje objektivnega ideala«, kakor je dejal mons. Fisichella, nekdanji predsednik Papeške akademije za življenje?

Ali ne bi moralo dalje iz tega slediti po goli logiki, da evtanazija, samomor ali sodelovanje pri njem, laži, kraje, preganjanja, zanikanja ali tajitve Kristusa, kakor recimo Petrovo, pa tudi umor so pod določenimi pogoji in po ustreznem »razločevanju« hvalevredni zaradi kompleksnosti konkretne situacije (ali zaradi pomanjkanja etičnega védenja ali moči volje)? Vzemimo primer Sicilijanca, ki se čuti zavezanega, da pobije vse nedolžne družinske člane neke družine, katere poglavar je pomoril člana njegove družine in čigar brat bo pomoril štiri družine, če ne bo omenjeni Sicilijanec pobil ene v celoti. Ali ni potem tako, da lahko Bog zahteva od tega Sicilijanca, da izpelje svoj množični umor, kajti njegovo dejanje je, v danih okoliščinah, »tisto, kar Bog sam zahteva sredi konkretne zapletenosti omejitev posameznika, kljub temu, da to še ni popolno  uresničenje objektivnega ideala«? Ali ni gola logika tista, ki zahteva, da potegnemo to posledico iz omenjene izjave papeža Frančiška?

Kakorkoli, če je naslovno vprašanje tako, da je treba nanj odgovoriti trdilno, kakor mislim tudi sam, potem gole logične posledice omenjene trditve iz Amoris laetitia uničijo celotno moralno učenje Cerkve. Ali ni torej potrebno, da to trditev zavrne in obsodi sam papež Frančišek, ki je prav gotovo zgrožen pred omenjenimi posledicami, ki jih, če naj na naslovno vprašanje odgovorimo trdilno, železna in hladna logika ne more ne potegniti iz papeževe trditve?

Zato pa želim prositi našega vrhovnega duhovnega očeta, »sladkega Kristusa na zemlji« (kakor je sv. Katarina Sienska poimenovala enega izmed papežev, pod katerega vlado je živela in katerega je ostro kritizirala), če se papež Frančišek strinja s to logično posledico in odgovori trdilno na naslovno vprašanje tega zapisa, da prekliče omenjeno trditev. Če namreč njene posledice vodijo z železno nujnostjo nič manj kot k popolnemu uničenju moralnih naukov katoliške Cerkve, je mar mogoče, da bi »sladki Kristus na zemlji« ne preklical ene izmed svojih lastnih trditev? Če zgornja teza vodi z neizbežno logično posledičnostjo k zanikanju, da obstajajo notranja moralno napačna dejanja, ki so taka v vseh okoliščinah in situacijah, in če ta trditev bi zato porušila po Familiaris consortio in Veritatis splendor, tudi Humanae vitae in celo vrsto slovesnih učenj Cerkve, naj bi ne bila preklicana? Mar ne obstajajo očitno taka dejanja, ki so vedno notranje zla, kakor obstajajo po drugi strani dejanja, ki so vedno notranje dobra, upravičena in od Boga hotena? (Prim.: Janez Pavel II, Veritatis Splendor. Prim. tudi Josef Seifert, “The Splendor of Truth and Intrinsically Immoral Acts: A Philosophical Defense of the Rejection of Proportionalism and Consequentialism in ‘Veritatis Splendor’”, v: Studia Philosophiae Christianae UKSW 51 (2015) 2, 27-67; “The Splendor of Truth and Intrinsically Immoral Acts II: A Philosophical Defense of the Rejection of Proportionalism and Consequentialism in ‘Veritatis Splendor’.” In: Studia Philosophiae Christianae UKSW 51 (2015) 3, 7-37.) Mar ne bi moral vsak kardinal, škof, vsak duhovnik, menih ali povsečena devica ter vsak laik v Cerkvi pristopiti z najbolj živim zanimanjem k temu vprašanju in sopodpisati gorečo prošnjo nepomembnega laika, preprostega profesorja filozofije, ki med drugimi predmeti poučuje tudi logiko?