Marijina zmaga (27. 3. 2012)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 27. 3. 2012

Nedeljska zmaga na referendumu je bila velika zmaga. Znova se je težko ogniti vtisu, ki nas je preveval že v času preobrata po decemberskih volitvah, ko smo, po vrsti težko razumljivih političnih zdrsov levice, dobili desnosredinsko vlado. Nenavadno neučakanost levice pri zganjanju povolilnega triumfalizma je bilo težko dojeti  brez posega nadnaravnega vzroka. Tokrat smo bili priča podobno težko razumljivim zdrsom zagovornikov zakonika v času same kampanje  (npr. Ciciban, Victorji) in pravzaprav že pri samem oblikovanju zakona (npr. člen o CSD).

Boj Davida z Goljatom

Kljub tem zdrsom pa je treba imeti pred očmi še nekaj in sicer, da je bil medijsko-politični kontekst zagovornikom zakonika brezmejno naklonjen. Če izvzamemo katoliški prostor, so bili namreč vsi mediji izrazito profilirani v smer sprejemanja zakonika. Ključne trditve zagovornikov zakonika so se tako imele možnost usidrati v dušah uporabnikov široko branih tiskovin, spletnih portalov ter popularnih radijskih postaj in TV-kanalov. Po temeljnem načelu agitpropa, ki pravi, da tisočkrat ponovljena laž postane resnica, bi se reklo, da bi morali zagovorniki zakonika zmagati  s široko prednostjo. Pa niso.

Obenem je stran, ki je nasprotovala zakoniku stala še pred drugo težko oviro. Bilo je kar nekaj političnih strank, ki se je jasno in odločno postavilo v bran zakonika, na nasprotni strani pa ni bilo slišati kakega posebej glasnega pozicioniranja. Najbrž je bilo to tako iz podobnih taktičnih razlogov, zaradi katerih je bila Cerkev prisiljena k molku, da se ne bi referendum sprevrgel v glasovanje za ali proti Cerkvi. Vsekakor pa tako pomanjkanje družbeno-politične podpore bi po naravni logiki zopet moralo imeti en sam možen iztek: poraz nasprotnikov zakonika. Pa ni bilo tako.

Še ena okoliščina je tu, mimo katere ni mogoče iti. Referendum je potekal hkrati z nadomestnimi volitvami za ljubljanskega župana, ki so pripeljale na volišča večinoma zagovornike zakonika, saj je bil favorit teh volitev glasen zagovornik zakonika.

Ob tem tudi ni mogoče mimo dejstva, da so vse ankete kazale na poraz nasprotnikov zakonika. Seveda bo kdo lahko rekel, da so zagovornike zakonika take ankete uspavale, da niso šli oddati svojega glasu, je pa obenem res, da so ankete prav tako kazale na Jankovićevo zmago v Ljubljani, kjer očitno tega uspavalnega efekta niso imele.

Skratka, kot je že Aleš Primc poudaril pred referendumom, je šlo za boj Davida proti Goljatu. Za boj dečka proti poklicnemu vojaku. Za boj frače proti popolni bojni opremi. Po vseh naravnih kazalcih bi morali, kljub prej omenjenim zdrsom, zagovorniki protinaravnega zakonika bitko gladko zmagati. Ne pozabimo, da smo pred zmago na referendumu takole na glas ali po tiho mislili vsi, ki smo kolikor toliko sledili kampanji. Vsako minimaliziranje teh dejstev je preprosto sprenevedanje.

Sodobni slovenski Lepanto

Kako to, da je kljub vsem naštetim dejavnikom prišlo do pozitivnega preobrata? Vzrok je, kot rečeno, lahko le nadnaraven. Najprej je treba tu omeniti, da se je v tej kampanji prvič, kar pomnim, zavestno, sistematično in veliko molilo za uspeh. Tu se je treba zlasti zahvaliti duhovnim gibanjem, ki so se, zopet prvič, kar pomnim, močno angažirala. Ta zmaga je v veliki meri njihova zmaga. Dalje je potrebno omeniti celo vrsto okoliščin, ki kažejo na to, da je šlo tu za Božjo zmago, natančneje, za Marijino zmago. Najprej je tu »naključje«, da je referendum padel ravno na 25. marec, Marijin praznik. Obenem ne pozabimo, da ravno vsakega 25. v mesecu Marija v Međugorju razodeva svoja sporočila. Brezmadežna (8. december) je bila prav tako pomembni datum v tem dogajanju, saj je ravno tedaj ustavno sodišče odpravilo blokado referenduma.

Lahko bi se kdo vprašal, od kod vsa ta pomoč nebes, ko je do sedaj v našem političnem dogajanju po letu ’91 ni bilo posebej opaziti? Ne pozabimo, da živimo v času po evharističnem kongresu in beatifikaciji bl. Alojzija Grozdeta, t.j. v času, ko se je milost nabrana v mučeniški krvi naših mučencev komunizma lahko sprostila, ker smo se ji odprli skozi priznanje njenega najvišjega predstavnika, bl. Grozdeta, sicer tudi vnetega častilca Marije in njenih (zlasti fatimskih) sporočil sodobnemu svetu.

Kaj se torej lahko naučimo iz te velike zmage nebes na političnem parketu? Kaj se lahko naučimo iz tega sodobnega slovenskega Lepanta? Prav gotovo, da je šlo tu za izrazit »primer dobre prakse«, ki kaže na to, kako lahko krščanska stran nadoknadi pomanjkanje medijske moči na svoji strani. Nadoknadi ga lahko učinkovito, kot vidimo, z molitvijo in žrtvijo za plemenit politični namen. Intenzivno in sistematično molitveno akcijo ter tozadevno pomoč duhovnih gibanj bo zato potrebno vračunati v vsa naša bodoča družbeno-politična prizadevanja. Posloviti se bo torej dokončno treba od tistega jožefinskega razsvetljenskega deizma, po katerem še vedno zaudarja v našem katoliškem prostoru, ki ne verjame v to, da se lahko Bog konkretno odzove na naše konkretne potrebe.