Prvotno objavljeno na Casnik.si, 22. 12. 2012
Letošnji slovenski advent je čas pričakovanja tudi v političnem
smislu. Čakamo na to ali bo novoizvoljenemu predsedniku države uspelo
združiti reformno gibanje, ki mu stoji na čelu vlada, in protestno, ki
mu stojijo na čelu stare partijske strukture. Na potezi je torej Borut
Pahor, da opravi sintezo: najbrž tako, da protestirajočim ljudskim
množicam nekako dopove, da so reforme pač nujne, obenem pa da kaže
stopiti vanje kar se da solidarno, t.j. tako, da razporedimo kolikor
možno enakomerno težo sprememb med državljani Slovenije. Pri tem se
nakazuje vloga katoličanov v tem procesu in sicer da v moči izročila, ki
nas veže na čas Kreka in njegovih zadrug, poskusimo odvrniti ljudi od
nerganja in malodušnosti ter sprožiti val solidarnostne samoaktivacije
državljanov v smislu postavljanja novih, zdravih temeljev našemu
gospodarstvu.
Krek in načelnost
V luči takega prevzema krekovskega izročila bi seveda bilo še kako
dobrodošlo, če bi se naše cerkveno vodstvo otreslo onega značilnega
nelagodja glede vsega, kar se je v Cerkvi dogajalo pred koncilom. Težko
bo namreč navduševati ljudi za današnjemu času na kožo pisan a obenem
značilno katoliški pogled na družbo, kakršnega najdemo pri Kreku in
kakršnega je Pij XI. dokončno izoblikoval v okrožnici Quadragesimo anno iz leta 1931, obenem pa vztrajno zatrjevati stališča pokoncilskih teologov a la
Karl Rahner ali Bernhard Häring, po katerih so norme katoliškega
družbeno-moralnega nauka le zelo okviren, nepopoln in včasih celo zmoten
smerokaz za konkretno ravnanje in da mora zato katoličan presojati
njihovo udejanjenje oz. neudejanjenje s svojo vestjo. S tako miselnostjo
ne bomo nikoli mogli priti zopet na raven Kreka, ki je bil, kot vemo,
Mahničev učenec. Le v moči mahničevske navezanosti na katoliško načelo
je lahko Krek postavil politično gibanje proti tedaj prevladujočemu
liberalnemu toku. Če bi prepuščal presojo svoji »vesti« v smislu
kakršnegakoli odmikanja od načela bi to lahko pomenilo le eno:
popuščanje prevladujočim silam.
Rahnerjeva »transcendentalna izkušnja«
A poglejmo si natančneje od kod izvira omenjeni nauk o nebogljenosti
norme v okviru konkretnega udejanjenja, ki je še danes popularen v naših
teoloških vodah (in kateremu je deloma nasedal tudi podpisani). Najbolj
nazorno in dosledno ga je najbrž razvil slavni koncilski teolog Karl
Rahner (1900-1984), ki je pod vplivom sugestivnega a zmotnega
kantovsko-heideggrovskega branja besedil sv. Tomaža Akvinskega prišel do
prepričanja, da je človek po svoji naravi notranje združen z Bogom.
Temu notranjemu izkušanju Boga pravi Rahner »transcendentalna izkušnja«.
Človekova izkušnja Boga ni teološko sporna po sebi, saj vemo, da se Bog
daje izkušati ljudem na različne načine. Nesprejemljivo pri Rahnerjevi
zamisli pa je to, da je po njegovem taka izkušnja del človekove narave
in da torej sploh ni človeka, ki bi ne izkušal Boga. Kako pa je potem z
grešniki, ki se odvrnejo od Boga in zato niso deležni njegove milosti?
Iz teh pogledov razvije Rahner svoj znameniti nauk o »anonimnih kristjanih«,
na osnovi katerega je Cerkev po koncilu tako optimistično stopila v
dialog s svetom. Če je namreč človek po naravi deležen Božje milosti je
torej tudi po naravi in nujno kristjan, pa čeprav sam za to ne ve in
tudi če sam to noče biti (ker želi npr. biti ateist). Posledica tega
nauka na ravni etike pa je lahko samo ta, da spoštovanje moralnih načel,
očitno ne more biti dojeto kot pogoj moje združenosti z Bogom in z
njegovo milostjo, saj je tako stanje združenosti moje naravno stanje, ki
sem ga deležen torej tudi tedaj, ko se načel ne držim. Sklep je torej,
da upoštevanje moralnih norm v konkretnosti ni pomembno, pomembna je le
moja vest, ki je za Rahnerja istovetna s »transcendentalno izkušnjo«.
Zdravo bi bilo, da se petdeset let po koncilu, končno otresemo teh
bizarnih naukov, ki mejijo na panteizem. Sploh pa sedaj v času krize, ko
nas sama konkretna situacija kliče k prevzemu predkoncilske dediščine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar