Roška II ali zakaj sem šel na Dob (22. 6. 2014)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 22. 6. 2014

 Nimam se za »privrženca stranke SDS in njenega vodje« kot so mediji generično označili udeležence petkovega protestnega shoda na Dobu. Če sem (enkrat doslej) volil zanjo, je to le zato, ker sta se obe katoliški stranki izneverili enemu izmed (zlasti za naše razmere) konstitutivnih meril katoliške politike. Pa sem vseeno bil na Dobu in skandiral: Jan-ša, Jan-ša, Jan-ša. Nekoliko nenavadno, kajne? To se je pa zgodilo iz istega razloga, zaradi katerega je pred 25 leti množica na Roški cesti prav tako skandirala isto ime. Tudi tisto niso bili »privrženci stranke SDS in njenega vodje«, ker takrat strank pač še ni bilo. Le kaj je zgnalo skupaj ti dve množici, petkovo in tisto izpred 25 let, množico ljudi različnih političnih in nazorskih opcij, različnih starosti, različnih krajev? Očitno nekaj precej globljega od tega, kar so uspeli ali hoteli detektirati mediji.

Metapolitičnost dogodka

Lahko bi razlog enostavno prepoznali v tem, da je Janeza Janšo doletelo sedaj nekaj, kar je preprosto »žalitev za človeške možgane«, kot je eden izmed govorcev učinkovito ponazoril. Mislil je seveda na pravno grotesknost sodbe, od katere se je menda vsa pravna stroka ogradila. Sodba zoper Janeza Janšo, taka kot je, je nekaj kar je v tako ostrem nasprotju z racionalno naravo človeka, v čemer temelji njegovo dostojanstvo, da avtomatično izgubi (tako kot pred 25 leti) sleherni parcialni, strankarski značaj in zadobi občečloveške poteze. Postane nekaj, s čimer se lahko in se je tudi prisiljen vsakdo identificirati, saj kot je srhljivo povzel najmočnejši slogan shoda: »Danes Janez Janša, jutri ti«.

Skratka, komunistom je uspelo tokrat, kot že pred 25 leti zliti osebo Janeza Janše ne le z evangeljskim zlatim pravilom, ali, če hočete, s kantovskim kategoričnim imperativom, ki pravi, da je treba z drugim ravnati tako kot s sabo, pač pa tudi s, za človeka veliko vplivnejšim, strahom zase. S tem so iz dogodka na Dobu (kot iz onega na Roški) sami naredili Dogodek, t.j. nekaj, kar presega vse politične koordinate in ki vse bolj postavlja Janeza Janšo na metapolitično pozicijo vodje naroda.

Metafizičnost dogodka

Seveda vsebuje tak razvoj dogodkov svojo notranjo logiko. Že sv. Avguštin je pisal o tem, da je zgodovina spopad dveh držav: Božje (civitas Dei) in zemeljske (civitas terrena). »Država« je tu za sv. Avguština metafora za sklop različnih osebnih, družbenih in političnih ravnanj, ki jih usmerja dvoje različnih miselnosti ali natančneje, dvoje ljubezni: Božja država temelji na človekovi ljubezni do Boga, zemeljska država pa na človekovi ljubezni do sebe. Na eni strani imamo torej državo ljudi, ki preraščajo svoj egoizem v smeri absolutnih in občih vrednot (povzetih v Bogu), na drugi pa ljudi, ki tičijo v svojem egoizmu in partikularnih interesih na škodo drugih ljudi.

Sv. Avguštin dalje pravi, da sta ti dve državi v glavnem med seboj prepleteni in pomešani in se bosta jasno razločili šele na sodni dan: »perplexae quippe sunt istae civitates in hoc saeculo invicemque permixtae, donec ultimo iudicio dirimantur« (De civ. I, 35). V normalnih razmerah se dobro in zlo ne grupirata monolitno, na t.i. »manihejski« način. Vendar v zgodovini se vedno znova pojavljajo situacije, v katerih se zemeljska država tako organizira, poveže in konsolidira v svojem besnem boju zoper Boga, da se taka kar jasna razločitev sama od sebe pojavi. Taka razločitev je denimo prerokovana za čas ob bližajoči se Sodbi (Raz 20, 7-9). Takih razločitev je bilo v 20. stoletju kar nekaj, pa tudi sicer v zgodovini: vedno se kažejo skozi takšno ali drugačno agresijo iz strani predstavnikov »zemeljske države« na predstavnike »Božje države«; skozi takšno ali drugačno mučeništvo slednjih, kjer se prav mučeništvo pokaže kot razpoznavni znak te razločitve.

Zdi se mi, da je sedanje dogajanje ob Janezu Janši, tako kot pred 25. leti, prav tako razpoznavno znamenje.

Zanimivo je tudi, da se je shod na Dobu zgodil na krajih, ki jih je orosila mučeniška kri bl. Alojzija Grozdeta (in verjetno tolikih drugih neznanih mučencev za vero). Prepričan sem, da je dogodek v veliki meri zrasel iz nje.