Prvono objavljeno na Casnik.si, 19. 6. 2010
Evharistični kongres je za nami. Največjo zgoščenost je najbrž
dosegel v trenutku razglasitve Lojzeta Grozdeta za blaženega. Latinske
besede tozadevnega papeževega dekreta so padale v nenavadno napeto
tišino celjskega stadiona. Pravilno in enakomerno jih je izrekal
kardinal državni tajnik Tarcisio Bertone: »…Auctoritate Nostra
Apostolica facultatem facimus ut Venerabilis Servus Dei Aloysius Grozde
Beati nomine in posterum appelletur…«. To ni bila tista kot struna
napeta, a votla tišina, ki zajame stadion pred streljanjem kake »usodne«
enajstmetrovke. Čutiti je bilo namreč, da se prav v tem kapljanju
natančno odmerjenih besed sproža nekaj globokega, neznanskega, nekaj
bistveno novega. To je bila rodovitna, polna tišina, podobna oni, v
kateri zadoni vsakokratni »habemus papam«, naznanjajoč, da je nova roka
prijela za krmilo Petrove barke.
Kaj je bilo torej tisto novo, pred čemer nam je minulo nedeljo za hip
zastal dih? Ni šlo »le« za novega blaženega Slovenca, h kateremu se
bomo lahko zatekali za učinkovito priprošnjo, pa čeprav je šlo seveda
tudi za to in čeprav je to za slovenske razmere (to je drugi Slovenec po
zaporedju, ki je razglašen za nebeščana) že po sebi veličasten dogodek.
Ni šlo niti »le« za prvega slovenskega mučenca, pa čeprav je to zaradi
kronološke danosti še veličastnejši dogodek od prej navedenega. Šlo je
za nekaj, kar še presega omenjene superlative. Šlo je namreč za tisto,
kar je kardinal Franc Rode (Družina, 13. 6. 2010) zelo ustrezno
poimenoval kot »tragično zmago« slovenskega katolištva. Šlo je za
vstajenje katoliške Slovenije, potem ko je pol stoletja njeno telo
mesaril komunizem (ne pozabimo, da tragična kulisa celjskega dogodka so
bila morišča vezana na Teharje s Hudo Jamo na čelu). Pravzaprav ni šlo v
tem smislu niti le za vstajenje katoliške Slovenije, pač pa za
vstajenje Slovenije kot take, da se izvije iz totalitarnega primeža, ki
je presekal njeno zgodovinsko izročilo in s tem njen razvoj ter tako
popačil njen obraz vse do neprepoznavnosti.
Seveda ni šlo (še) za dokončno vrnitev Slovenije k sebi, a šlo je za
bistven, prelomen korak v to smer. Da Slovenija po evharističnem
kongresu in Grozdetovi beatifikaciji ni kot soglasna celota prav nič
bolj željna prevzeti svoje predrevolucijske dediščine, je jasno iz
strupenih reakcij (zlasti na Grozdetovo beatifikacijo), ki smo jih lahko
v zadnjem času zaznali v nekaterih medijih, zlasti v tistih, ki skrbno
goje revolucijsko dediščino. Te odzive smo tudi dodobra pretresli (ob
članku o Grozdetu, ki ga je spisal J. Bartolj) v najdaljšem forumskem
soočanju našega spletnega magazina doslej.
Ne, nismo bili priča enoglasni aklamaciji Grozdeta iz strani vesoljne
Slovenije. Nihče take aklamacije najbrž niti ni pričakoval. Novo, ki je
vstopilo v naš narodni prostor s tem velikim dogodkom, se je nanašalo
na ožje okolje Cerkve na Slovenskem. Za ta cerkveni prostor pa si upam
na tem mestu trditi, da je Grozdetova beatifikacija dejansko pomenila
trenutek, v katerem je Slovenija vstala od mrtvih; trenutek, v katerem
je prevzem slovenske (predrevolucijske) dediščine postal neodložljiv
imperativ.
Znano je namreč, da v Cerkvi na Slovenskem že dlje teče neformalna,
plaha debata o tem, kaj početi z dediščino tistega, čemur se običajno
reče »predvojni katolicizem« in je zadnja točka razvoja slovenske
zgodovine preden je vanj nasilno vstopila boljševiška diktatura. Ta
debata je tiha in plaha zato, ker so instrumenti omenjene diktature
(zopet neformalno) še vedno na delu in zato je v tako obvladovanem
javnem prostoru tvegano postavljati pod vprašaj »dosežke« boljševizma na
Slovenskem. Poleg tega ima človek občutek, da se ta znotraj cerkvena
debata (zopet, najbrž, iz strahu pred omenjenimi instancami rdeče
tiranije) kaj rada preveša v všečno plat, ki nad predvojnim katolištvom
zamahne z roko, uporabljajoč pri tem misli, ki so v najboljšem primeru
sposojene pri Kocbeku, včasih pa tudi pri Frančku Sajetu. V tem smislu
smo lahko brali v času priprave na kongres, ko se še ni vedelo ali bo
združen z beatifikacijo, nenavadno izjavo pristojnih, ki je »ogorčeni«
javnosti zagotavljala, da ima evharistični kongres 2010 s tistim iz leta
1935 »skupno le ime«. Da torej Cerkev na Slovenskem s svojo
predrevolucijsko dediščino, katere ključen izraz je bil ravno
evharistični kongres 1935, noče imeti v vsebinskem smislu nič skupnega.
No, če je bilo táko (v katoliških vrstah kar popularno) stališče v
času do Grozdetove beatifikacije možno, je postalo od beatifikacije
dalje, že v čisto formalnem smislu, nemogoče. A ne le zato, ker med
kongresoma ni več skupno le ime, pač pa tudi blaženi mučenec Lojze
Grozde, saj je iz enega kongresa rasel, na drugem pa prejel venec
nadnaravne zmage. Veliko bolj ključno je, da ta beatifikacija hkrati s
samim Grozdetovim likom tu valorizira kontekst, v katerem se je
osebnostno izoblikoval, to pa je ravno kontekst predrevolucijskega
katolištva in prav posebej Katoliške akcije kot njegovega
najznačilnejšega (in prav zato v našem para-boljševiškem medijskem
okviru zlasti osovraženega) izraza. Bl. Lojze Grozde se je namreč od
glave do peta duhovno formiral v Tomčevih Mladcih Kristusa Kralja, t.j. v
dijaški veji slovenske Katoliške akcije.
Omenjena tiha debata znotraj naše krajevne Cerkve o predrevolucijski
dediščini bi se, skratka, lahko nadaljevala v nedogled in bi se najbrž
vedno bolj nagibala po vetru politične korektnosti, toda, kot smo
videli, jo je presekala »moč od zgoraj« (Lk 24, 48) v obliki
beatifikacijskega dekreta iz Rima. Tudi tokrat je obveljal Avguštinov
rek: Roma locuta, causa finita (Serm. 131, 10). Cerkev na Slovenskem ima
od sedaj naprej odprto le eno pot: tisto, ki jo vrača k sebi, k tistemu
drevesu, katere nedvoumen sad je bl. Grozde. To je pot, ki vodi k
prevzemu nasilno prekinjene predvojne dediščine.
Tistim, ki so se ob tej beatifikaciji (in njenih posledicah) zbali,
da bo prispevala k še večji razklanosti našega naroda pa je treba reči,
da je najbrž vsakemu jasno kam pelje popuščanje zaradi ljubega miru: v
še večji prepir. Mir je le tam, kjer vlada jasnost. Mir je tam kjer
vlada Mahničev odločni aut-aut, katerega najzvestejši duhovni sin je bil
ravno bl. Lojze Grozde.
Ni komentarjev:
Objavite komentar