Roma locuta, causa finita (19. 6. 2010)

Prvono objavljeno na Casnik.si, 19. 6. 2010

Evharistični kongres je za nami. Največjo zgoščenost je najbrž dosegel v trenutku razglasitve Lojzeta Grozdeta za blaženega. Latinske besede tozadevnega papeževega dekreta so padale v nenavadno napeto tišino celjskega stadiona. Pravilno in enakomerno jih je izrekal kardinal državni tajnik Tarcisio Bertone: »…Auctoritate Nostra Apostolica facultatem facimus ut Venerabilis Servus Dei Aloysius Grozde Beati nomine in posterum appelletur…«. To ni bila tista kot struna napeta, a votla tišina, ki zajame stadion pred streljanjem kake »usodne« enajstmetrovke. Čutiti je bilo namreč, da se prav v tem kapljanju natančno odmerjenih besed sproža nekaj globokega, neznanskega, nekaj bistveno novega. To je bila rodovitna, polna tišina, podobna oni, v kateri zadoni vsakokratni »habemus papam«, naznanjajoč, da je nova roka prijela za krmilo Petrove barke.

Kaj je bilo torej tisto novo, pred čemer nam je minulo nedeljo za hip zastal dih? Ni šlo »le« za novega blaženega Slovenca, h kateremu se bomo lahko zatekali za učinkovito priprošnjo, pa čeprav je šlo seveda tudi za to in čeprav je to za slovenske razmere (to je drugi Slovenec po zaporedju, ki je razglašen za nebeščana) že po sebi veličasten dogodek. Ni šlo niti »le« za prvega slovenskega mučenca, pa čeprav je to zaradi kronološke danosti še veličastnejši dogodek od prej navedenega. Šlo je za nekaj, kar še presega omenjene superlative. Šlo je namreč za tisto, kar je kardinal Franc Rode (Družina, 13. 6. 2010) zelo ustrezno poimenoval kot »tragično zmago« slovenskega katolištva. Šlo je za vstajenje katoliške Slovenije, potem ko je pol stoletja njeno telo mesaril komunizem (ne pozabimo, da tragična kulisa celjskega dogodka so bila morišča vezana na Teharje s Hudo Jamo na čelu). Pravzaprav ni šlo v tem smislu niti le za vstajenje katoliške Slovenije, pač pa za vstajenje Slovenije kot take, da se izvije iz totalitarnega primeža, ki je presekal njeno zgodovinsko izročilo in s tem njen razvoj ter tako popačil njen obraz vse do neprepoznavnosti. 

Seveda ni šlo (še) za dokončno vrnitev Slovenije k sebi, a šlo je za bistven, prelomen korak v to smer. Da Slovenija po evharističnem kongresu in Grozdetovi beatifikaciji ni kot soglasna celota prav nič bolj željna prevzeti svoje predrevolucijske dediščine, je jasno iz strupenih reakcij (zlasti na Grozdetovo beatifikacijo), ki smo jih lahko v zadnjem času zaznali v nekaterih medijih, zlasti v tistih, ki skrbno goje revolucijsko dediščino. Te odzive smo tudi dodobra pretresli (ob članku o Grozdetu, ki ga je spisal J. Bartolj) v najdaljšem forumskem soočanju našega spletnega magazina doslej.

Ne, nismo bili priča enoglasni aklamaciji Grozdeta iz strani vesoljne Slovenije. Nihče take aklamacije najbrž niti ni pričakoval. Novo, ki je vstopilo v naš narodni prostor s tem velikim dogodkom, se je nanašalo na ožje okolje Cerkve na Slovenskem. Za ta cerkveni prostor pa si upam na tem mestu trditi, da je Grozdetova beatifikacija dejansko pomenila trenutek, v katerem je Slovenija vstala od mrtvih; trenutek, v katerem je prevzem slovenske (predrevolucijske) dediščine postal neodložljiv imperativ.

Znano je namreč, da v Cerkvi na Slovenskem že dlje teče neformalna, plaha debata o tem, kaj početi z dediščino tistega, čemur se običajno reče »predvojni katolicizem« in je zadnja točka razvoja slovenske zgodovine preden je vanj nasilno vstopila boljševiška diktatura. Ta debata je tiha in plaha zato, ker so instrumenti omenjene diktature (zopet neformalno) še vedno na delu in zato je v tako obvladovanem javnem prostoru tvegano postavljati pod vprašaj »dosežke« boljševizma na Slovenskem. Poleg tega ima človek občutek, da se ta znotraj cerkvena debata (zopet, najbrž, iz strahu pred omenjenimi instancami rdeče tiranije) kaj rada preveša v všečno plat, ki nad predvojnim katolištvom zamahne z roko, uporabljajoč pri tem misli, ki so v najboljšem primeru sposojene pri Kocbeku, včasih pa tudi pri Frančku Sajetu. V tem smislu smo lahko brali v času priprave na kongres, ko se še ni vedelo ali bo združen z beatifikacijo, nenavadno izjavo pristojnih, ki je »ogorčeni« javnosti zagotavljala, da ima evharistični kongres 2010 s tistim iz leta 1935 »skupno le ime«. Da torej Cerkev na Slovenskem s svojo predrevolucijsko dediščino, katere ključen izraz je bil ravno evharistični kongres 1935, noče imeti v vsebinskem smislu nič skupnega.

No, če je bilo táko (v katoliških vrstah kar popularno) stališče v času do Grozdetove beatifikacije možno, je postalo od beatifikacije dalje, že v čisto formalnem smislu, nemogoče. A ne le zato, ker med kongresoma ni več skupno le ime, pač pa tudi blaženi mučenec Lojze Grozde, saj je iz enega kongresa rasel, na drugem pa prejel venec nadnaravne zmage. Veliko bolj ključno je, da ta beatifikacija hkrati s samim Grozdetovim likom tu valorizira kontekst, v katerem se je osebnostno izoblikoval, to pa je ravno kontekst predrevolucijskega katolištva in prav posebej Katoliške akcije kot njegovega najznačilnejšega (in prav zato v našem para-boljševiškem medijskem okviru zlasti osovraženega) izraza. Bl. Lojze Grozde se je namreč od glave do peta duhovno formiral v Tomčevih Mladcih Kristusa Kralja, t.j. v dijaški veji slovenske Katoliške akcije.

Omenjena tiha debata znotraj naše krajevne Cerkve o predrevolucijski dediščini bi se, skratka, lahko nadaljevala v nedogled in bi se najbrž vedno bolj nagibala po vetru politične korektnosti, toda, kot smo videli, jo je presekala »moč od zgoraj« (Lk 24, 48) v obliki beatifikacijskega dekreta iz Rima. Tudi tokrat je obveljal Avguštinov rek: Roma locuta, causa finita (Serm. 131, 10). Cerkev na Slovenskem ima od sedaj naprej odprto le eno pot: tisto, ki jo vrača k sebi, k tistemu drevesu, katere nedvoumen sad je bl. Grozde. To je pot, ki vodi k prevzemu nasilno prekinjene predvojne dediščine.

Tistim, ki so se ob tej beatifikaciji (in njenih posledicah) zbali, da bo prispevala k še večji razklanosti našega naroda pa je treba reči, da je najbrž vsakemu jasno kam pelje popuščanje zaradi ljubega miru: v še večji prepir. Mir je le tam, kjer vlada jasnost. Mir je tam kjer vlada Mahničev odločni aut-aut, katerega najzvestejši duhovni sin je bil ravno bl. Lojze Grozde.