Bankrot neke teologije (28. 8. 2013)

Prvotno objavljeno na Časnik.si, 28. 8. 2013 

Vsestransko razgiban čas, v katerem trenutno živimo, ima to slabost, da odvrača našo pozornost od razumevanja tektonskih premikov, ki se le na površini prevajajo v kaotično dogajanje, a so v svojem globokem bistvu enakomerni in pregledni. Eden izmed takih tektonskih premikov, ki se kaže v sedanjem slovenskem dogajanju in ki nas zadeva zlasti kot katoličane, pa tudi kot državljane, je kriza, v katero zahaja določen tip neke zmotne, a zelo priljubljene teologije, ki je tako značilen za pokoncilsko obdobje. Mislim tu zlasti na določen tip moralne teologije, ki bi jo smeli imenovati situacijska in ki jo je jasno obsodil že Pij XII. leta 1952, nato pa še Janez Pavel II. v svoji znameniti okrožnici Sijaj resnice (§ 75 sl.) leta 1993.

Situacijska moralka

Osnovna trditev te teologije je, da se človek v svojih dejanjih ne sme ravnati brezpogojno po posameznih moralnih predpisih, pač pa, da mora odločati o njihovem upoštevanju oz. neupoštevanju glede na konkretno situacijo, v kateri se znajde in glede na temeljno (a zelo abstraktno in izmuzljivo) moralno normo ljubezni, ki mu je edino brezpogojno merilo odločanja v dani situaciji. V skladu s tem tipom moralne teologije je torej povsem sprejemljivo, da se požvižgamo na kako Božjo ali cerkveno ali pa tudi naravno zapoved, če se pač v konkretni situaciji izkaže, da je v nasprotju z ljubeznijo. In o tem ali se to izkaže ali ne, pazite, odločam jaz, ker sem le jaz subjekt, ki se nahaja v točno tej situaciji. Jasno je, da se taka moralna teologija kaj hitro izkaže za nemoralno, saj lahko vodi le v moralni relativizem.

Odstop nadškofov

V tej luči je lažje razbrati globlji smisel glavnega dogodka letošnjega poletja, t.j. odstop ljubljanskega in mariborskega nadškofa. Kot smo bili namreč nedavno poučeni se zdi, da je bil eden izmed glavnih razlogov vatikanskega predloga za ta dva odstopa v nespoštovanju nekaterih nedvoumnih določil Zakonika cerkvenega prava iz strani obeh nadškofov. Eden ni upošteval jasnih restrikcij, ki jih ta zakonik določa glede poslovanja s cerkvenim premoženjem, drugi pa ni uporabil institucij (zlasti cerkvenega sodišča), ki jo zakonik predvideva za kaznovanje takih prestopkov. Oba sta torej ravnala (prav gotovo nehote in v dobri veri, a vendarle) v skladu z omenjeno situacijsko moralko, po kateri se lahko v imenu nekih ohlapno določenih dobrih namenov požvižgamo na konkretne norme. V tem ključu se je treba tudi vprašati, ali ni tudi demonizacija nekaterih vatikanskih dejavnikov, ki naj bi sprožili omenjeni odstop nadškofov, prej samoobrambni krik omenjenega propadajočega teološkega modela, kot pa kaj drugega.

Teologija telesa in njeni zeloti

Ozrimo se sedaj še na drugi simptom iste problematike. V Cerkvi na Slovenskem, a tudi drugod po svetu, je namreč v porastu propagiranje t.i. teologije telesa, ki naj bi jo bojda započel sam bl. Janez Pavel II. Naše katoliško časopisje in založbe so je polne. Ni verjetno naključje, da prihajajo najhujši napadi na Vatikan glede odstopa nadškofov prav iz vrst slovenskih zagovornikov te teologije. Teologija telesa je namreč modernizirana varianta omenjene situacijske moralke. Če namreč skrčimo vsebino teologije telesa na njeno oprijemljivo jedro, najdemo tu nauk o naravnih metodah urejanja rojstev, ki ga pa teologija telesa (ali recimo kar njen glavni predstavnik Christopher West) dojema precej drugače od učiteljstva Cerkve. Na to me je opozoril angleški članek o junaškem (raje kot odgovornem) starševstvu, ki ga priporočam prav vsakemu v branje. Osnovna poanta članka je, da učiteljstvo Cerkve ni nikoli trdilo, kar trdi teologija telesa, t.j. da so naravne metode po sebi dobre, torej v vsakem primeru priporočene, pač pa da jih smeta zakonca uporabiti le pod določenimi resnimi in objektivno preverljivi pogoji (zdravstvenimi, ekonomskimi itd.), ne pa zato, ker subjektivno »ne čutita«, da bi zdaj imela še enega otroka (prim. KKC, § 2368). Imamo torej tukaj znova primer situacijske moralke na delu, kjer konkretne cerkvene, a tudi Božje (»Pojdita in množita se!«) zapovedi, dane zakoncem, niso pomembne. Pomembno je kaj zakonca subjektivno in situacijsko »čutita«. Bankrot te teologije se kaže v katastrofalni demografski sliki Zahoda, h kateri zadnje čase pridno prispevajo tudi katoliški zakonci, katere teologija telesa mehča in redno tudi omehča za kontracepcijo.

Rovte 2013

Nazadnje in čisto na kratko bi omenil še eno dogajanje, v katerem se kaže bankrot situacijske moralke. Gre za bankrot t.i. spravne miselnosti, o kateri sem na tem mestu že pisal. Le-ta je vseskozi temeljila na nepomembnosti tega, kako idejo ali načelo kdo zagovarja, češ da so pomembni le posamezni ljudje v svojih konkretnih situacijah, ne pa nazori in iz njih izhajajoče norme, katerim se podrejajo. Če nekdo zagovarja komunizem, je po tej miselnosti lahko prav tako dober človek kot nekdo, ki zagovarja antikomunizem. No, ta miselnost je v bistvu situacijska, saj zavrača absolutni in objektivni pomen norme in nazora (kot skupka norm) v imenu neke ohlapne ljubezni do posameznikove subjektivitete. Bankrot te teologije v njeni politični izvedbi, se je menda dovolj jasno nakazal v dogajanju okrog Janševe prvostopenjske obsodbe, ko se je pokazalo, da po dvajsetih letih gojenja spravne miselnosti v pomladnem taboru, komunisti še vedno ostajajo komunisti. Nedvoumni in deklarativni konec te miselnosti pa se je zgodil v nedavni proslavi v Rovtah, od katere najbrž res ni več poti nazaj.