Modernizem na teološki fakulteti (7. 2. 2019)

Prvotno objavljeno na Časnik.si, 7. 2. 2019

Prijatelj, bralec mojih zadnjih člankov v Časniku, v katerih sem postavil duhovniške (isto)spolne škandale z vplivom besedil 2. vatikanskega koncila, mi je nedavno priznal, da je tudi po njegovem v današnji Cerkvi veliko modernizma, ampak ne zaradi koncila, temveč kljub njemu. Po njegovem namreč modernisti koncilskih besedil nočejo uporabljati, niti jih ne poznajo. Saj če bi jih poznali in uporabljali, bi jih ta besedila pripeljala nazaj k pravi veri. Oglejmo si, kako je s tem na tipičnem modernističnem besedilu, in sicer na članku p. Marija Osredkarja OFM v zadnji, januarski številki Časa. Obenem naj bo to priložnost, ob kateri se lahko naučimo prepoznavati modernistične tekste – tudi tam, kjer tega najbrž ne bi pričakovali – in ob kateri se naučimo ugotavljati, kaj je z njimi narobe.

Težave s spodnjo čeljustjo

Tema Osredkarjevega članka je vprašanje o tem, kako uskladiti trpljenje nedolžnih z Božjo dobroto. Vsekakor tema, ki je na mestu v katoliški družinski periodiki, čeprav bi menda odgovor na to vprašanje moral poznati vsak, ki je obiskoval verouk: Bog je ustvaril človeka svobodnega, zato je ta lahko grešil – trpljenje, pa je kazen za človekov izvirni greh in obenem, po odrešenju, prilika za pokoro ter zadoščevanje.  Pa me je vendar zanimalo, kako bo p. Osredkar izpeljal svoje razmišljanje, sploh glede na to, da vemo, kako v današnjih časih teologija v imenu enostranskega poudarka na Božji ljubezni in usmiljenju odriva na stran vidik Božje pravičnosti, greha in kazni. Toda priznati moram, da je bilo moje branje vse prej kot lagodno, saj sem od odstavka do odstavka z vse večjo težavo pospravljal na svoje mesto spodnjo čeljust.

Začnimo na primer s stavkom na začetku tretjega odstavka, kjer na vprašanje, ali je predstava, ki jo imajo džihadistični muslimani o Bogu, napačna, p. Osredkar pravi: »V skušnjavi smo, da bi na to vprašanje kar sami zase odgovorili pritrdilno in s tem potrdili, da je edini pravi Bog dober«.  Dobrohoten bralec bi rekel, da se je patru verjetno zatipkalo. Mar naš frančiškan misli, da Bog ni dober? Ali morda, da ne obstaja en edini pravi Bog? Ne. Nemogoče. Tu je nedvomno opravil svojo vlogo tiskarski škrat. Saj p. Osredkar, poleg tega da je redovnik, je tudi predstojnik katedre za osnovno bogoslovje na Teološki fakulteti, kakor stoji zapisano na koncu članka. Toda bolj, ko sem nadaljeval z branjem Osredkarjevega besedila, bolj sem videl, da ni šlo za pomoto, saj nas pisec kasneje informira, da Bog obstaja po nietzschejansko »zunaj kategorij dobrega in slabega« (15. odst.). To pa zato, ker je »Bog popolnoma drugačen« od vseh naših predstav, torej tudi od kategorij dobrega in zlega. Pri tem se sklicuje na drugega (dolgoletnega) teološkega profesorja in upokojenega nadškofa Antona Stresa, ki da je študentom to resnico »vedno znova polagal na srce in jih rotil naj si to spomnijo za vedno« (4. odst.). Po Osredkarjevem mnenju naj bi podobno menil tudi sam sv. Tomaž Akvinski (prav tam).

Zakaj torej sploh kristjani govorimo o dobrem Bogu? Po Osredkarju, skratka, ne zato, ker bi Bog res bil dober, pač pa zato, da bi mi postali dobri, ker tako prepričanje, taka predstava o Bogu je podlaga etike, »ki edina omogoča preživetje človeštva«. Krščanstvo postane tako po Osredkarjevem mnenju nekakšna kantovska funkcionalistična fantazma, ki sama po sebi ne vsebuje nobene resnice, a se je moramo držati, če hočemo živeti na svetu v znosnih razmerah, ali kot reče bolj prijetno avtor: »da bi postali dobri ljudje«. Krščanstvo je torej zanj nekakšen koristen opij za ljudstvo.

Modernizem v članku

Toda poglejmo, kako Osredkar utemelji svoja nenavadna stališča. Tu bomo videli, da naletimo na čisti modernizem, zlasti v obliki kot ga prinašajo koncilska besedila. Kakor sem že opozoril v enem od mojih prejšnjih člankov, je za modernista, kot ga definira sv. Pij X. v okrožnici Pascendi, značilno mnenje, da je prava vera lastna slehernemu človeku, saj da je izraz njegove globoke, podzavestne usmerjenosti k Bogu (Pascendi, 7. odst.). Modernisti dalje menijo, da ta občečloveški (po njihovem mnenju pravi) religiozni vzgib posamezna kultura potem bolj ali manj uspešno ubeseduje v oblikah različnih religij (Pascendi, 8. odst.). O tem podzavestnem religioznem vzgibu beremo še bolj izrecno v koncilskem dokumentu o nekrščanskih verstvih, češ, da ga najdemo od najstarejših časov »pri različnih narodih« (navedeni so potem hinduizem, budizem in »druge religije«): gre za zaznavanje in priznavanje Boga, ki »prežema njihovo življenje z globokim religioznim čutenjem« in ga potem »v zvezi z napredovanjem kulture« skušajo opredeliti »z natančnejšimi pojmi in v bolj pretanjeni govorici« (t. 2).

V Osredkarjevem članku najdemo ta ista stališča, le da v še bolj radikalizirani obliki. Zanj je celo sleherna podoba Boga, ki si jo ustvari neko obdobje ali neka kultura že kar razodetje Boga samega. Citiram: »Prepoznavanje Boga bomo imenovali razodetje, katerega sprejemanje bomo imeli za izraz vere. Ko trdimo, da se religija spreminja, mislimo, da se spreminjajo izrazi vere. In ker se izrazi odnosa do Boga spreminjajo se spreminja tudi podoba Boga. Bog se danes razodeva na drugačen način, kot se je pred tisočletjem. Obleka resnice se prilagaja ‘času’« (predzadnji odst.). Skratka, p. Osredkar tu ne trdi, da se spreminja le »obleka resnice«, torej način, kako jo izrazimo, pač pa resnica sama, saj zanj spada k »obleki resnice« o Bogu tudi to, kot smo videli, da je Bog dober. V bistvu za Osredkarja  resnice sploh ni, pač pa obstajajo le njene obleke, le videzi (ali interpretacije kot bi rekel Nietzsche) in ti videzi, ta mnenja so zanj Božje razodetje. To je hujše kot relativizem. To je z nadnaravnim obstretom obsijan relativizem. To je skrajno izpeljani modernizem.

Agnosticizem Osredkarjevega članka

Korenina tega Osredkarjevega (oprostite, ampak tu si moram dovoliti izraz) blasfemnega razmišljanja pa se nahaja tam, kjer se tudi po sv. Piju X. nahaja korenina modernizma: v agnosticizmu kantovskega (ali že prej nominalističnega) porekla (Pascendi, 6. odst.), tj. v zmotnem mnenju, da stvarnosti (zlasti pa Boga) ni mogoče nikakor spoznati. Osredkar jasno izpove to svoje prepričanje, da stvarnosti ne moremo spoznati v 7. odstavku, v katerem ugotavlja da so pojmi (reče jim tudi podobe), s katerimi spoznavamo stvarnost, naši subjektivni konstrukti in zato pribije čisto po kantovsko: »Poznamo torej podobo zunanjega sveta, ne poznamo pa zunanjega sveta samega na sebi«. Za Osredkarja, tako kot že za Kanta je stvarnost, skratka, das Ding an sich, brezimni X, o katerem ne moremo izvedeti prav ničesar. Zanimivo bi ga bilo vprašati (tako kot Kanta) glede tega X-a, kako to, da o njem ve to, da o njem nič ne ve – očitno torej nekaj o njem ve: protislovje tega stališča (ki ga najdemo že pri antičnih sofistih) je, kot vidimo, neizbežno. Toda tudi o tem protislovju se zdi, da p. Osredkar ničesar ne ve. Ker pa meni, da o stvarnosti ni mogoče spoznati ničesar, še toliko bolj meni, seveda, da ne moremo izvedeti ničesar o samem vrhu stvarnosti, o Bogu. Zato pa je za Osredkarja Bog, povsem zunanji vsem našim pojmom in torej tudi, kot smo že prebrali, »zunaj kategorij dobrega in zlega«. Glede Boga bi bilo sicer dobro pristaviti, kaj sv. Tomaž Akvinski, ki ga navaja v svojo podporo Osredkar, v resnici trdi o razmerju med našimi pojmi in Bogom: res je, da je za sv. Tomaža Bog popolnejši od pojmov, s katerimi ga lahko mi opisujemo, vendar ne zato, ker bi bil popolnoma tuj tem pojmom, pač pa, ker so v njem ti pojmi (kot so dobrota, védenje, ljubezen…) uresničeni na absolutno popoln način, ker je on absolutni vzrok teh pojmov, v vzroku pa mora biti vsebovano vsaj vse to, kar najdemo v učinku, ker vse kar je v učinku prihaja iz vzroka (prim. S. th., I, q. 13, a. 2).

Modernizem pri nas se ni začel s p. Osredkarjem

Tukaj se lahko zastavi vprašanje: kako smo prišli v Cerkvi na Slovenskem do situacije, ko je nek tako skrajni modernist, kot je to p. Mari Osredkar, predavatelj, še več predstojnik katedre za osnovno bogoslovje na Teološki fakulteti? No, del odgovora najdemo že v povedni referenci, ki jo navaja v članku. Mislim tu na profesorja Antona Stresa. Moram reči, da imam do nekdanjega dolgoletnega predavatelja filozofije na Teološki fakulteti nekakšen temeljni rešpekt in tudi občutek lojalnosti, saj me je ravno on (ne da bi za to vedel) s svojimi predavanji daljnega študijskega leta 1995-1996 navdušil za filozofijo. Z velikim zanimanjem in pripadnostjo sem še dolga leta za tem bral njegova dela, zlasti njegovo temeljno delo iz teodiceje Človek in njegov Bog (Celje 1994). Poglabljal sem se z leti v vire transcedentalistične naravne teologije, ki jo tam razvija, in se tako poglobil zlasti v Josepha Maréchala, pa tudi v njegovega nadaljevalca Karla Rahnerja.

Pred kakimi petimi leti pa sem na svoje veliko presenečenje ugotovil, da Maréchal, Rahner in celotna t. i. »Maréchal Schule« je daleč od tega, da bi predstavljala nekakšno neproblematično varianto tomizma, saj je od glave do peta prežeta z modernizmom zlasti v obliki, v kateri ga je obsodil papež Pij XII. v okrožnici Humani generis leta 1950. Gre namreč za zmoto, ki uči, da je človek po svoji naravi usmerjen k nadnaravnemu cilju, tj. k Bogu, da torej po svoji naravi hrepeni po njem. To pa pomeni, da sploh ne bi bil človek (bi izgubil naravo, definicijo človeka), če bi nehal hrepeneti po Bogu. To pa dalje pomeni, da milost nadnaravnega življenja, ni nekaj, kar bi Bog svobodno podaril človeku, pač pa nekaj, kar mu pripada po naravi, že po tem, da je človek. Posledično noben človek se ne more od Boga odvrniti in morajo biti vsi zveličani (kar je bistvo Rahnerjeve teze o anonimnih kristjanih). Poglejmo si enega izmed odlomkov, kjer Stres to v omenjenem delu izrecno trdi: »Zavestna in osebna religioznost potemtakem ni nič drugega kot zavestno priznavanje tistega razmerja, v katerem človek že vseskozi je in je zaradi tega razmerja – in samo zaradi njega – človek« (str. 282). Človek je, skratka, definiran po svojem odnosu z Bogom in se Mu zato ne more izneveriti, ker ne more nehati biti človek. Sedaj pa si še oglejmo obsodbo tega modernističnega nauka iz strani Pija XII. v Humani generis, ko omenja papež teologe, ki »maličijo pojmovanje zastojnskosti nadnaravnega reda, ko trdijo, da Bog ne more ustvariti umnih bitij, ne da bi jih usmeril in poklical k blaženemu zrenju« (30. odst.). Blaženo zrenje Božjega bistva je drugo ime za nebesa, saj v tem zrenju sestoji blaženost nebeščanov. Gre skratka za preoblikovanje modernističnega nauka, ki ga je obsodil sv. Pij X. v okrožnici Pascendi, ko je označil kot značilno modernistično prepričanje tisto, ki pravi, da je da je prava vera lastna slehernemu človeku, saj da je izraz njegove globoke, podzavestne usmerjenosti k Bogu (Pascendi, 7. odst.). Mimogrede: kako je to povezano s prej omenjenim agnosticizmom? Če stvarnosti ni mogoče spoznati, tudi Boga ni mogoče spoznati kot stvarno, objektivno obstoječega (prim. Človek in njegov Bog, str. 164, 203). Možno ga je pa po modernističnem nauku spoznati subjektivno, in sicer kot je na delu v naši subjektivnosti, tj. v našem hrepenenju po Njem.

Osredkarjev članek in 2. vatikanski koncil

Kaj torej poreči o tezi prijatelja, da se sedanji modernisti ne sklicujejo na koncil, saj bi se sicer morali počasi spreobrniti? P. Osredkar pač citira v članku koncilsko dogmatično konstitucijo Dei Verbum, a citira nek njen del, iz katerega ne sledijo njegove psevdokrščanske trditve; le-teh v tem članku ne podpira z odlomki iz koncila. Vendar, kot smo videli, bi jih lahko. In on to ve. In tu je problem s koncilom: da omogoča hereziji, da se širi med nami, ker najde v koncilu svoje kritje;  omogoča namreč ljudem kot je p. Osredkar, da mirno predavajo na teološki fakulteti in uničujejo vero naših bogoslovcev. Potem se pa seveda čudimo zakaj je vedno manj krstov, vedno manj porok, vedno manj mašniških posvečenj… Kako bo duhovnik s polnim srcem in z vso svojo energijo opravljal delo oznanjevanja in deljenja zakramentov, če mu na teološki fakulteti razni Osredkarji do neprepoznavnosti maličijo vero? In znova: ali se lahko čudimo spolnim škandalom med duhovščino, če je bila ta duhovščina vzgojena v nietzschejanskem prepričanju, da je Bog v resnici »onstran dobrega in zla«?