Kaj se dogaja v Rimu? (17. 10. 2014)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 17. 10. 2014

Ne vem, če je pri nas kdo opazil, da se v Rimu, v okviru škofovske sinode o družini (5.-19. oktober 2014), dogaja teološki spopad brez primere v zadnjih desetletjih med modernistično in pravoverno strujo v katoliški Cerkvi. Primerljiv je verjetno le dogajanju okrog 2. vatikanskega koncila ali okrog okrožnice Humanae vitae Pavla VI.

Napovedana bitka

Da bo do spopada prišlo, se je vedelo že vsaj od začetka letošnjega leta, ko sta dala to jasno vedeti kardinala Walter Kasper in Gerhard Müller preko raznih intervjujev in izjav. Iz izjav prvega je bilo namreč očitno, da namerava z vso resnostjo uveljaviti na sinodi svoje predloge o spremembi cerkvene pastoralne prakse (in nauka) glede »koruznikov«, ločenih, ločenih in ponovno poročenih ter homoseksualcev. Iz Müllerjevih izjav pa je bilo jasno, da misli z vso resnostjo tem namenom nasprotovati, ker nasprotujejo nauku vere. Vse od začetka je bilo čutiti, da ima Kasperjeva stran podporo pri samem papežu Frančišku (ki je Kasperja v enem izmed prvih angelusov označil kot teologa, ki mu je posebej pri srcu) in v »progresistično« čutečem delu episkopata. Vendar v času priprav na sinodo je postajalo vse bolj jasno, da ima tudi Müllerjeva stran za sabo kar nekaj močnih podpornikov. Njihovi glavni predstavniki (med katerimi je kar nekaj kardinalov) so tik pred sinodo izdali knjigo z naslovom Ostajati v Kristusovi resnici. Poroka in obhajilo v katoliški Cerkvi, s katero so opozorili na težo teoloških argumentov, ki stojijo za njihovimi stališči.

V igri so »pridobitve« 2. vatikanskega koncila

Vendar je jasno, kot je omenil v sredinem intervjuju avstralski kardinal George Pell, da so teme v zvezi z zakonom in družino v resnici le »vrh ledene gore«. Za kakšno goro v resnici gre, pa je najbrž jasno vsakomur, ki je vsaj približno sledil diskusiji v Cerkvi v zadnjih desetletjih, ki se je odprla prav posebej v pontifikatu Benedikta XVI.: gre za vprašanje vrednotenja rezultatov 2. vatikanskega koncila, ki ob pogledu že na številčno stanje katolištva, kot vemo, niso najbolj spodbudni. Papež Ratzinger je skušal razumeti koncil v okviru hermenevtike kontinuitete z dotedanjim naukom in ne v okviru hermenevtike preloma z njim, ki je bila (in je še) močno prisotna v Cerkvi. S tem je skušal usmeriti Cerkev k ponovnemu ovrednotenju teološkega in liturgičnega bogastva predkoncilskega časa. Zastopniki takega teološkega pogleda, ki je bil obenem v veliki meri lasten že teologiji Janeza Pavla II. (npr. v Veritatis splendor), so škofje in kardinali, ki na sinodi zastopajo Müllerjevo stran. Papež Bergoglio pa, kot vse kaže, želi s podporo Kasperjevi strani do konca izpeljati program koncila v smislu hermenevtike preloma. Gre za smer, kakršna je v Cerkev vstopila na začetku 20. stoletja s t.i. modernistično teologijo, kateri je bilo zlasti lastna težnja po odpravi za katoliški nauk značilnih normativnih elementov (zapovedi) v imenu posameznikove svobode religioznega čustvovanja.

Relatio post disceptationem

Vendar do pravega bojnega trka na sinodi je prišlo šele ta ponedeljek, ko je generalni sekretariat sinode izdal Relatio post disceptationem, t.j. povzetek pogovorov iz prvega tedna sinode. Posebno dramatično je bilo na sredinem briefingu’, ko je južnoafriški kardinal Wilfrid Fox Napier moral pred novinarji priznati, da povzetek v Relatio niti približno ne odslikava dejanskega stanja razgovorov na sinodi. »Bojim se, da to, kar je izšlo v ponedeljek, ne ustreza resničnosti«, je povedal kardinal. Pa to ni bil le vtis kardinala Napiera. Izkazalo se je, da je bilo 41 od 191 sinodalnih očetov močno kritičnih do omenjene Relatio. Že imenovani kardinal Pell jo je označil kot »tendenčno in nepopolno« (???). Kardinal Müller jo je opredelil kot »nedostojno, sramotno; popolnoma zmotno«. Kardinal Burke je pozval papeža, naj poseže v obrambo nauka vere, ki ga Relatio spodkopava. Relatio je namreč preprosto predstavila Kasperjeva stališča, kot da so sinodalni očetje o njih že dosegli konsenz.

Relatio kot manipulacija

Nastal je torej ne le vtis, da imamo tu opraviti z dvema nasprotujočima teološkima smerema v episkopatu (kar je bilo, kot rečeno, že zdavnaj jasno), pač pa da ena izmed teh smeri obvladuje generalni sekretariat sinode do te mere, da lahko po mili volji manipulira oblikovanje temeljnih dokumentov sinode. Stvar je postala še dodatno nerodna, ko se je glavni poročevalec kardinal Peter Erdő ob novinarskem vprašanju o posebej spornih členih (§ 50 in 52) o sprejemanju (ne le homoseksualcev, ampak tudi) homoseksualnosti v Cerkvi, kar obrnil na nadškofa Bruna Forteja in mu rekel: »Ti si to napisal, torej ti odgovarjaj«. Naj omenim, da je bil nadškof Forte imenovan v generalni sekretariat sinode kot specialni sekretar iz strani samega papeža Frančiška. Sicer je nadškof Forte eden izmed najbolj znanih italijanskih teologov izrazito modernističnega kova, učenec in dolgoletni prijatelj pokojnega kardinala Carla Maria Martinija – ‘ljubljenca italijanske masonerije‘. Za njegovo teologijo je značilen prevzem Bultmannovega koncepta demitologizacije, ki zreducira večino verskih resnic na subjektivne predstave vernikov in s tem odvzame veri sleherni objektivni, obče zavezujoči, normativni temelj. Očitno je postalo, skratka, da ni vodstvo sinode v rokah ljudi, ki služijo argumentirani razpravi med sinodalnimi očeti in jo korektno povzemajo, pač pa da so v vodstvu ljudje, ki se poslužujejo sinode kot krinke za plasiranje svojih vprašljivih pogledov med prioritetne smernice Cerkve za prihodnost.

Kasper, rasizem in argument moči

Da ljudem Kasperjeve usmeritve ne gre za moč argumenta, pač pa za argument moči, je dokazal Kasper sam, ko je v nedavnem intervjuju rekel, da ne glede na iztek razprav v sinodi se on zanaša na to, da ima njegova smer večino, in da ga pri vsem tem podpira sam papež. V isti sapi je prav demokratično dodal (kar je mimogrede značilno za progresistični diskurz), da bi sinoda ne smela prisluhniti afriškim škofom (ki so znani nasprotniki Kasperjevih pogledov), ker da prihajajo iz zaostalih okolij in zato njihovo mnenje ni merodajno.

Relatio in njena medializacija

K razboritemu razpoloženju v Rimu je poskrbela tudi nenavadna okoliščina, da je Relatio prispela prej v medije kot pa k sinodalnim očetom. Pri tem zopet nastaja vtis, da se želi ustvarjati poleg realne sinode še medijska sinoda in sicer pod taktirko tistih (v tem primeru je to očitno del generalnega sekretariata), ki vedo, da realna sinoda ne bo sprejela njihovih predlogov. Podobno so počeli progresisti v času drugega vatikanskega koncila. V zadnji instanci pa v ljudeh ostane vtis medijske sinode ne pa realne. Tako je progresističen cilj modifikacije nauka dosežen: ljudje začnejo verjeti, da Cerkev uči to, kar progresisti učijo. Realni nauk Cerkve je v zavesti ljudi izbrisan. Medijska novost glede na čas 2. vatikanskega koncila pa je vendarle v tem, da je nastalo določeno število katoliških medijev (zlasti v ZDA), ki so izraz odpora do tega na vse strani počasi prodirajočega modernizma. Situacija je nova tudi v tem, da za razliko od 2. vatikanskega koncila, kjer so modernisti naskakovali status quo in so ga konzervativci branili, je sedaj situacija obrnjena, saj kasperjanci s svojimi predlogi žele le kodificirati stanje družbe, v katerem smo. To pa je sociološko vzeto njihova najšibkejša točka, saj vsak zgodovinski status quo prej ali slej razpade v svojo negacijo.