Teološke zmote, vsebovane v delovnem dokumentu sinode o Amazoniji (15. 10. 2019)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 15. 10, 2019

Za bralce Časnika sem s sodelavci pripravil prevod izjave, ki sta jo kard. Raymond Leo Burke in škof Athanasius Schenider objavila nekaj tednov pred sinodo o Amazoniji, ki ravnokar poteka v Rimu. Gre za strnjen, a zelo natančen prikaz verskih zmot vsebovanih v delovnem dokumentu sinode, ki ne prinaša le zmotnih besedil iz dokumenta, pač pa tudi besedila cerkvenega učiteljstva, ki te zmote obsojajo. Slednje (zaradi stiske s časom) nismo uspeli v celoti navajati po uradnih slovenskih prevodih (tiste, ki smo jih prevedli sami so označeni z neposlovenjenim naslovom). 

Da so skrbi izražene v tej izjavi (ki jo objavljamo s skrajšanim uvodom in sklepom) v zvezi z aklamacijo poganizma na mestu, kaže tudi otvoritveni poganski ritual sinode, ki ga je papež obhajal s kardinali 4. oktobra v vatikanskih vrtovih. Ivo Kerže

Najina dolžnost je, da vernike seznaniva z nekaterimi od poglavitnih zmot, ki se širijo s pomočjo Instrumentum Laboris. Kot predpostavko je treba povedati, da je dokument dolg in ga zaznamuje jezik, ki ni jasen v svojem pomenu, še zlasti kar zadeva zaklad vere (depositum fidei). Med poglavitnimi zmotami še zlasti opažava naslednje:

1. Nakazani panteizem

Instrumentum Laboris zagovarja pogansko socializacijo »Matere Zemlje«, utemeljeno na kozmologiji amazonskih ljudstev, ki je implicitno panteistična.

‒ Staroselska ljudstva odkrivajo, kako so vsi deli »razsežnosti, ki konstitutivno obstajajo v odnosu in tvorijo življenjsko celoto« (št. 21) in zato živijo »v občestvu z naravo kot celoto« (št. 18) ter »v dialogu z duhovi« (št. 75).

‒ Njihovo življenje in »dobro življenje« zaznamuje »sozvočje odnosov« med »celotnim kozmosom – naravo, ljudmi, vrhovnim bitjem« in »različnimi duhovnimi silami« (št. 12 in 13), ki je zajeto v »mantri« papeža Frančiška: »vse je povezano« (št. 25).

‒ Verovanja in obredi »starešinskih zdravilcev« (št. 88 in 89) v zvezi z »božanstvom s številnimi imeni«, ki delujejo z naravo in v odnosu do nje (št. 25), »ustvarjajo sozvočje in ravnovesje med človeškimi bitji ter kozmosom« (št. 87).

‒ Zato moramo prisluhniti kriku »Matere Zemlje« (št. 146), zaustaviti njeno iztrebljanje (št. 17) in živeti zdravo v sožitju z njo (št. 85).

Cerkveno učiteljstvo zavrača takšen implicitni panteizem kot nezdružljiv s katoliško vero: »Toplina Matere Zemlje, katere božanstvo prežema vse stvarstvo, naj bi premostila prepad med stvarstvom in presežnim očetom – Bogom judovstva in krščanstva in odpravila potrebo, da bi nas takšno bitje sodilo. V takšni viziji zaprtega sveta, ki zajema ›Boga‹ in ostala duhovna bitja z nami vred, je moč prepoznati implicitni panteizem« (Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, Jezus Kristus, prinašalec žive vode, CD 104, str. 39).

V sledeči pritrditvi učiteljstvo Cerkve zavrača panteizem in relativizem, ko uči, da »težita k relativiziranju verske doktrine v prid nejasnega svetovnega nazora, izraženega kot sistem mitov in simbolov, preoblečenih v religiozni jezik. Še več, pogosto predlagata panteistično pojmovanje Boga, ki je nezdružljivo s Svetim pismom in krščansko tradicijo. Osebno odgovornost pred Bogom za naša dejanja nadomeščata z občutkom dolžnosti do kozmosa, s čimer sprevračata resnični pojem greha in potrebe po odrešenju preko Kristusa.« (Janez Pavel II., Address of His Holiness John Paul II to the Bishops of the United States of America in their »Ad Limina« Visit, 28. maja 1993).

2. Poganska vraževerja kot viri Božjega razodetja in alternativne poti za odrešenje

Instrumentum Laboris iz svojega nakazanega panteističnega pojmovanja črpa zmotni pojem Božjega razodetja, ko v bistvu zatrjuje, da se Bog v zgodovini še naprej samopriobčuje skozi vest ljudstev in skozi krik narave. V skladu s tem pogledom so poganska vraževerja amazonskih ljudstev izraz Božjega razodetja in si zaslužijo, da Cerkev do njih zavzame držo dialoga in sprejemanja:

‒ Amazonija je »teološko mesto«, kjer je živeta vera »ali izkušnja Boga v zgodovini«; je »poseben vir Božjega razodetja: epifanični kraji«, kjer »Božje ljubkovanje« postane »učlovečeno [ang.: incarnate] v zgodovini« (št. 19).

‒ Cerkev mora »odkriti učlovečeno in dejavno navzočnost Boga« v »duhovnosti prvotnih ljudstev« (št. 33), tako da v njih prepozna »druge možnosti/poti« (št. 39), kajti Duh Stvarnik »je stoletja negoval duhovnost teh ljudstev, celo pred oznanjevanjem evangelija« (št. 120), ko jih je učil »vere v Boga Očeta-Mater Stvarnika« in »živega odnosa z naravo ter ›Materjo Zemljo‹«, kot tudi »s predniki« (št. 121).

‒ Skozi dialog se mora Cerkev izogibati vsiljevanju »okamnelih doktrin« (št. 38), »obrazcev vere, izraženih z drugimi kulturnimi referenti« (št. 120), in »korporatističnih odnosov, ki pridržujejo odrešenje izključno za lastno vero,« (št. 39); na ta način bo Cerkev potovala »v iskanju svoje istovetnosti naproti edinosti v Svetem Duhu« (št. 40).

Cerkveno Učiteljstvo zavrača relativizacijo edinstvenosti Božjega razodetja, kot ga vsebujeta Sveto Pismo in Sveta Tradicija, ter uči: »Cerkev je sv. pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo Telo samo (…). Sveto pismo je obenem z izročilom vedno imela za vrhovno pravilo svoje vere; kajti od Boga je navdihnjeno in enkrat za vselej zapisano ter nespremenljivo podaja besedo Boga samega tako, da v besedah prerokov in apostolov odmeva glas Svetega Duha. Kakor krščansko vernost sámo takó mora tudi vse krščansko oznanjevanje nahranjati in usmerjati sv. pismo.« (Drugi vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija O Božjem razodetju, št. 21., Ljubljana 2004, str. 378-379)

Cerkveno učiteljstvo zatrjuje, da obstaja en edini Odrešenik, Jezus Kristus, Cerkev pa je Njegovo edino Skrivnostno Telo in Nevesta: »V zvezi z edinstvenostjo in vesoljnostjo zveličavnega sredništva Jezusa Kristusa je treba edinstvenost Cerkve, ki jo je On ustanovil, trdno verovati kot resnico katoliške vere. Prav kakor obstaja en Kristus, tako obstaja eno Kristusovo Telo, ena sama Kristusova Cerkev: ›ena sama katoliška in apostolska Cerkev‹. Nadalje, Gospodovi obljubi, da ne bo zapustil Svoje Cerkve (prim. Mt 16,18; 28,20) in da jo bo vodil s Svojim Duhom (prim. Jn 16,13), pomenita, sledeč katoliški veri, da edinstvenost in edinost Cerkve – tako kot vse, kar pripada njeni neokrnjenosti – nikoli ne bosta umanjkali« (Kongregacija za nauk vere, Izjava Dominus Jesus, št. 16).

3. Medkulturni dialog namesto evangelizacije

Instrumentum Laboris vsebuje zmotno teorijo, da so staroselci že prejeli božje razodetje in da bi morala katoliška Cerkev v Amazoniji doživeti »misijonarsko ter pastoralno spreobrnjenje«, namesto da uvaja doktrino in prakso vesoljne resnice in dobrote. Instrumentum Laboris prav tako trdi, da se mora Cerkev obogatiti s simboli in z obredi staroselcev:

‒ »Odprta Cerkev« se izogne tveganju, da bi »predlagala rešitev z univerzalno vrednostjo« ali uporabila »od vseh varovani monolitni korpus doktrine« (št. 110), in daje prednost medkulturnosti, tj. »vzajemni obogatitvi kultur v dialogu,« kajti »dejavni subjekti inkulturacije so staroselska ljudstva sama« (št. 122).

‒ Še več, Cerkev prepoznava »staroselsko duhovnost kot vir bogastva za krščansko izkušnjo« in se loteva »kateheze, ki privzema jezik ter pomen pripovedi kultur staroselcev in potomcev Afričanov« (št. 123).

‒ Z vzajemno podelitvijo »svojih izkušenj Boga« verniki napravljajo iz »svoje različnosti spodbudo za rast in poglobitev svoje lastne vere« (št. 136).

Cerkveno Učiteljstvo zavrača pojmovanje, da je misijonarska dejavnost zgolj medkulturna obogatitev, ko uči: »Posebne pobude, s katerimi od Cerkve poslani glasniki evangelija odhajajo po vsem svetu in izvršujejo nalogo, da oznanjajo evangelij ter zasajajo Cerkev med narodi ali skupnostmi, ki še ne verujejo v Kristusa, se v splošnem imenujejo ›misijoni‹.. (…) Glavno sredstvo za to zasajanje je oznanjevanje evangelija Jezusa Kristusa« (Drugi vatikanski koncil, Odlok O misijonski dejavnosti, št. 6, Ljubljana 2004, str. 457-458).

»Z inkulturacijo Cerkev stori, da se Evangelij učloveči [incarnate] v različnih kulturah in istočasno uvede ljudstva z njihovimi kulturami vred v svojo lastno skupnost. Njim prenaša svoje lastne vrednote, istočasno pa jemlje dobre sestavine, ki že obstajajo v njih, in jih od znotraj prenavlja. Skozi inkulturacijo Cerkev s svoje strani postaja razumljivejše znamenje tega, kar je, in učinkovitejše orodje misijona« (Papež Janez Pavel II., Okrožnica Redemptoris Missio, št. 52).

4. Zmotno pojmovanje zakramentalnega posvečenja, ki predpostavlja, da bi bogoslužni strežniki obeh spolov izvajali celo šamanske obrede

V imenu inkulturacije vere in z izgovorom, da primanjkuje duhovnikov, ki bi pogosto obhajali Evharistijo, Instrumentum Laboris podpira prikrojevanje katoliških posvečenih služb podedovanim običajem staroselskih ljudstev, s čimer naj bi podeljevali uradne službe ženskam in posvečevali poročene voditelje skupnosti kot drugorazredne duhovnike, prikrajšane za del svojih službenih pooblastil, vendar pa bi smeli izvajati šamanske obrede:

‒ Ker »klerikalizem ni sprejet v nobeni od svojih preoblek« (št. 127), »se zahteva sprememba v kriterijih za izbiro in pripravo služabnikov, pooblaščenih za obhajanje Evharistije« (št. 126), s preučevanjem možnosti duhovniškega posvečenja »za starejše, po možnosti staroselske ljudi, ki so spoštovani in sprejeti v svoji skupnosti, četudi imajo obstoječo in stabilno družino« (št. 129), ki kažejo »drugo pot, kako biti cerkev (…) brez cenzure ali dogmatizma ali obrednih disciplin« (št. 138).

‒ Ker v kulturah Amazonije »oblast kroži«, bi bilo primerno »ponovno premisliti pojmovanje, da mora izvrševanje pristojnosti (moč oblasti) biti povezano na vseh področjih (zakramentalnem, sodnem, upravnem) in na stalen način z zakramentom Svetega reda« (št. 127);

‒ Cerkev mora »ugotoviti, katero vrsto uradne službe je mogoče podeliti ženskam« (št. 129);

‒ Priznanje bi moralo biti dano »staroselskim ritualom in obredom«, ki »ustvarjajo harmonijo ter ravnovesje med človeškimi bitji in kozmosom« (št. 87), kot tudi »tradicionalnim sestavinam, ki so del procesov zdravljenja,« te izvajajo »starešinski zdravilci« (št. 88), katerih »obredi, simboli in slogi obhajanja« bi morali biti vključeni v »liturgične ter zakramentalne obrede« (št. 126).

Cerkveno učiteljstvo zavrača takšne prakse in njihova nakazana stališča, ko uči: »Službeno duhovništvo se bistveno razlikuje od skupnega duhovništva vernikov, ker podeljuje sveto oblast za služenje vernikom. Posvečeni nositelji cerkvene službe izvršujejo svojo službo pri Božjem ljudstvu s poučevanjem (munus docendi), z bogočastjem (munus liturgicum) in z dušnopastirskim vodenjem (munus regendi)« (Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1592).

»Kristus, edini Sin Očetov, je po moči učlovečenja samega postal Srednik med nebesi in zemljo, med Očetom in človeškim rodom. Povsem v skladu s tem poslanstvom je Kristus skozi vse Svoje življenje ostal v stanju celibata, ki je izražal Njegovo popolno predanost služenju Bogu in ljudem. Ta globoka povezanost med Kristusovim celibatom in duhovništvom se odraža v tistih, ki imajo srečo, da so udeleženi v dostojanstvu in poslanstvu Srednika ter večnega Duhovnika; ta udeleženost je tem popolnejša, čim bolj je posvečeni služabnik prost vezi mesa in krvi (…) Posvečeni celibat svetih služabnikov učinkovito izraža deviško ljubezen Kristusa do Cerkve in deviško ter nadnaravno rodovitnost tega zakona, po kateri so Božji otroci rojeni ›ne iz krvi ne iz volje mesa.‹« (Papež Pavel VI., Okrožnica Sacerdotalis Caelibatus, št. 21.)

»Volja Cerkve najde svoj najvišji razlog v povezavi med celibatom in svetim posvečenjem, ki upodobi duhovnika po Jezusu Kristusu, glavi in ženinu Cerkve. Cerkev kot nevesta Jezusa Kristusa želi, da jo duhovnik ljubi na popoln in izključen način, na katerega jo je ljubil Jezus Kristus, njena glava in ženin. Duhovniški celibat je torej dar sebe v Kristusu in z Njim Njegovi Cerkvi ter izraža duhovnikovo služenje Cerkvi v Gospodu in z Njim.« (Papež Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Pastores dabo vobis, št. 29.)

»Duhovniško posvečenje, ki predaja naprej službo učenja, posvečevanja in vodenja vernih, ki jo je Kristus zaupal Svojim Apostolom, je bila v katoliški Cerkvi vse od začetka vselej pridržana zgolj moškim. (…) Dejstvo, da Preblažena Devica Marija, Mati Božja in Mati Cerkve, ni prejela niti poslanstva, lastnega Apostolom, niti službenega duhovništva, jasno kaže, da nepripustitev žensk h duhovniškemu posvečenju ne more pomeniti, da imajo ženske manjše dostojanstvo, niti ni mogoče tega razlagati kot diskriminacijo zoper nje. (…) Da bi bil odstranjen vsak dvom, kar zadeva to zelo pomembno stvar, ki se nanaša na samo božjo ustanovitev Cerkve, v skladu s svojo službo potrjevanja bratov (prim. Lk 22,32) razglašam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, da bi podeljevala duhovniško posvečenje ženskam, in da morajo to sodbo upoštevati vsi verniki Cerkve kot dokončno.« (Papež Janez Pavel II., Apostolsko pismo Ordinatio Sacerdotalis, št. 1, 3 in 4.)

5. »Celostna ekologija«, ki omalovažuje človeško dostojanstvo

V skladu s svojimi implicitnimi panteističnimi pogledi Instrumentum Laboris relativizira krščansko antropologijo, ki prepoznava človeško osebo kot ustvarjeno po Božji podobi in zato vrhunec snovnega stvarstva (1Mz 1,26–31), namesto tega pa ima človeka zgolj za člen v ekološki verigi narave in družbenoekonomski razvoj vidi kot agresijo na »Mater Zemljo«.

‒ »Temeljni vidik korenine človekovega greha je v ločevanju človeka od narave in da se je ne  prepozna kot del človeškega ter  v izkoriščanju narave brez omejitev« (št. 99).

‒ »Nova paradigma celostne ekologije« (št. 56) bi morala temeljiti na »modrosti staroselskih ljudstev« in njihovem vsakdanjem življenju, ki »nas učita, da prepoznavamo same sebe kot del bioma« (št. 102), »del ekosistemov« (št. 48), »del narave« (št. 17).

Cerkveno Učiteljstvo zavrača naslednji mnenji: da ljudje nimajo edinstvenega dostojanstva nad ostalim snovnim stvarstvom in da je tehnološki napredek vezan na greh, ko uči:

»Ljudem Bog celo podeljuje, da morejo imeti svoboden delež pri njegovi previdnosti, ko jim zaupa odgovornost, da si ›podvržejo‹ zemljo in ji gospodujejo. Bog tako daje ljudem, da so razumni in svobodni vzroki za dopolnjevanje dela stvarjenja, da dovršujejo v stvarstvu harmonijo v svoj blagor in v blagor svojih bližnjih« (Katekizem Katoliške Cerkve, št. 307.)

6. Plemenski kolektivizem, ki spodkopava osebno edinstvenost in svobodo

Kot trdi Instrumentum Laboris, celostno »ekološko spreobrnjenje« vključuje prevzem kolektivnega družbenega modela staroselskih ljudstev, kjer sta posameznikova osebnost in svoboda spodkopani:

‒ »Pojem ›sumak kawsay‹ [›dobro življenje‹] je bil izoblikovan v okviru podedovane modrosti staroselskih ljudstev in narodov. To je preizkušena, starejša in resničnejša beseda, ki predlaga skupnostni življenjski slog, kjer vsi ČUTIJO, MISLIJO in DELUJEJO enako, kakor spletena nit, ki vzdržuje, ovija in varuje, kakor pončo različnih barv« (»Krik Sumak Kawsay v Amazoniji«, omenjen v opombi 5 pri št. 12);

‒ »Življenje v Amazoniji je vključeno in združeno z ozemljem; med deli ni nobene ločitve ali delitve. Ta enotnost vključuje celoten obstoj: delo, počitek, človeške odnose, obrede in praznovanja. Vse je skupno; zasebni prostori, tako značilni za moderniteto, so minimalni. Življenje teče po skupnostni poti, kjer se naloge in odgovornosti dodeljujejo in delijo v skupno dobro. Nobenega mesta ni za predstavo o posamezniku, ločenem od skupnosti ali njenega ozemlja« (št. 24).

Cerkveno Učiteljstvo zavrača takšna mnenja, ko uči: »Človeško osebo moramo vedno pojmovati v njeni neponovljivi in neodtujljivi edinstvenosti. Človek namreč biva predvsem kot subjektivnost, kot središče zavesti in svobode, katerega enkratno z ničimer primerljivo življenje pripoveduje, da ga noa noben način ni mogoče skrčiti, zapreti v sheme mišljenja ali v kakšne bolj ali manj ideološke sisteme moči.« (Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij Družbenega Nauka Cerkve, št. 131, Ljubljana 2007, str. 111).

»Človek po pravici ceni svobodo in jo strastno išče: upravičeno hoče in po svoji svobodni pobudi tudi mora oblikovati in voditi svoje osebno in družbeno življenje ter zanj prevzemati osebno odgovornost (Veritatis Splendor, 34). Svoboda namreč človeku omogoča, da primerno spreminja stanje stvari, ki je zunaj njega; pa ne samo to: s pomočjo odločitev, ki se skladajo z resničnim dobrim, določa tudi rast njegovega ‘biti oseba’ (Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1733). Tako človek ustvarja samega sebe, je oče svojega lastnega bitja (Gregor iz Nise, De Vita Moysis), zida družbeni red (Centesimus Annus, 13)« (Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, št. 135, n. d., str. 113).

Zaključek

Implicitne in izrecne teološke zmote ter krivoverstva v Instrumentum Laboris skorajšnjega posebnega zasedanja škofovske sinode za Panamazonijo so skrb zbujajoča pojavna oblika zmede, zmote in razdora, ki pestijo Cerkev v današnjem času. Nihče se ne more opravičiti od tega, da bi bil poučen o resnosti položaja, in od ustreznega ukrepanja iz ljubezni do Kristusa in do Njegovega življenja z nami v Cerkvi. Predvsem pa morajo vsi udje Kristusovega Skrivnostnega Telesa pred takšno grožnjo njegovi celovitosti moliti ter se postiti za večno dobro njegovih udov, ki tvegajo, da se pohujšajo, to je, da jih to besedilo za škofovsko sinodo zavede v zmedo, zmoto in razdeljenost.

Kardinal Raymond Leo Burke in škof Athanasius Schneider