Kardinal Müller: Nauk Cerkve je jasen (4. 3. 2014)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 4. 3. 2014

Odlomek iz intervjuja s kardinalom Gerhardom Ludwigom Müllerjem, prefektom Kongregacije za nauk vere v La Stampa.

 

Jeseni bo v Rimu potekala izredna sinoda o družinski pastorali. Čeprav je papež Frančišek jasno povedal, da je nauk Cerkve nespremenljiv in jasen, naloga sinode pa naj bi bila le poiskati nove in boljše načine evangelizacije ter krepitve družinskega življenja, se v medijih neprenehoma ponavljajo razne špekulacije (ki delujejo kot pritiski!), da naj bi Cerkev spremenila svoj nauk glede družine.

O neupravičenosti takšnih pričakovanj in zahtev se je pred kratkim (25. februarja 2014) v intervjuju za italijanski časopis La Stampa do konca jasno izrazil prefekt Kongregacije za nauk vere, kardinal Gerhard Ludwig Müller. Velja opozoriti, da je ta intervju izšel potem, ko je kardinal Maradiaga spodbudil Müllerja, naj postane »malce bolj fleksibilen« glede teh vprašanj, kar je bilo že objavljeno v Časniku.

Lahko pride do tega, da bo Cerkev ponovno poročenim katoličanom dovolila pristop k svetemu obhajilu?

 
Ločitev ni pot Cerkve, saj Cerkev zagovarja nerazvezljivost zakona. Jaz sam sem o tem veliko napisal, kongregacija je o tem izdala številne dokumente, prav tako pa tudi II. vatikanski koncil. Nauk Cerkve glede tega je zelo jasen.

Vi torej izključujete možnost, da bi ponovno poročeni katoličani lahko pristopili k svetemu obhajilu?

 
Ne gre tu za moje mnenje. To je učenje Cerkve, ki je izražena tudi v Katekizmu, v tridentinskem in vatikanskem koncilu. Pastorala ne more imeti drugačne usmeritve kot nauk. Doktrina in pastorala sta eno in isto. Jezus Kristus kot pastir in Jezus Kristus kot učitelj s svojo besedo nista dve različni osebi.

Papež Frančišek je večkrat govoril o pastorali družine, ki naj bo inteligentna, kreativna in polna ljubezni; se lahko tukaj odprejo kakšne nove poti?

 
Nove poti da, a ne v nasprotju z Jezusovo voljo. Božje usmiljenje ne stoji v nasprotju z Božjo pravičnostjo. Poroka je zakrament, ki utemelji neločljivo vez med zakoncema. Nove poti, o katerih govorite, morajo služiti temu, da poglobijo razumevanje nauka. Veliko jih je, ki nauka ne poznajo in mislijo, da je poroka le nekakšno slavje, ki se obhaja v cerkvi, toda zakonca obljubita, da bosta živela skupaj na integralen način, v telesu, v spolu, v duši, v veri, v Božji milosti. Zakoncem, ki se nahajajo v težkem položaju seveda moramo pomagati, toda če je zakon pač nerazvezljiv, ga ne moremo razvezati. Tu ni možna nobena sprememba, kajti dogma Cerkve ni ena izmed teorij kake skupine teologov, temveč je to nauk Cerkve, nič drugega kot beseda Jezusa Kristusa, ki je zelo jasna. Jaz ne morem spremeniti nauka Cerkve.

Pa vendar je vprašalnik o pogledih katoličanov na družinsko pastoralo in Cerkveni nauk razkril, da številni katoličani, predvsem v zahodnem svetu, ne upoštevajo oz. priznavajo nauka Cerkve glede kontracepcije, zakonskega življenja…

 
Žalostno je, da ne poznajo nauka Cerkve. Seveda pa ne smemo okrniti razodetja in Jezusove besede zato, ker veliko katoličanov ne pozna resnice. Veliko katoličanov, denimo, ne hodi redno k nedeljski maši, ker ne vedo, kakšno vrednost ima za njihovo življenje. A ne moremo iz tega izpeljati, da je zaradi tega maša kaj manj pomembna! Seveda ne vedo niti, da je to njihova dolžnost. Paradoksalno bi bilo, če bi Cerkev rekla: ker resnice ne poznajo vsi, resnica odslej ni več obvezujoča.

Lahko pri tej temi pride do razkola med kardinali?

 
Ne, nauk Cerkve je zelo jasen. Seveda se moramo truditi za čim boljšo zakonsko pastoralo, a ne le za ločene in ponovno poročene, pač pa za tiste, ki živijo v zakonu. Ne smemo se osredotočati le na vprašanje, ali smejo ponovno poročeni k obhajilu ali ne. Pravi problemi in rane so ločitev, otroci, ki nimajo več svojih staršev in morajo živeti z ljudmi, ki niso njihovi starši: to so pravi problemi.