Prvotno objavljeno na Časnik.si, 26. 9. 2018
Verjetno ga ni vsaj približno informiranega katoličana, ki ne bi v
teh tednih tako ali drugače premleval o nedavnih odkritjih duhovniških
spolnih zlorab (tudi škofovskih, kardinalskih). Odkritja se kar vrstijo
(odstavitev bivšega kardinala McCarricka, poročilo pennsylvanijske
velike porote, Viganòjevo poročilo, poročilo o spolnih zlorabah Cerkve
na Nemškem) in mečejo novo luč na realnost, ki je sicer poznana že nekaj desetletij, a ne tako podrobno in ne v vseh svojih razsežnostih, ki očitno segajo vse do vrhov v Vatikanu.
Kaj je v ozadju krize: klerikalizem ali homoseksualizem?
Eno izmed glavnih vprašanj, ki se pri tem zastavljajo je vprašanje o
vzroku razmahnjenosti omenjenih spolnih zlorab iz strani duhovščine.
Čikaški kardinal Blase Cupich vidi vzrok v klerikalizmu, tj. v
netransparentnosti, ki izvira iz hierarhične narave Cerkve, v kateri
podrejeni težko vpliva na napačno ravnanje nadrejenega, s čimer je
povezano tudi vzajemno ščitenje duhovščine pred napadi javnosti (TUKAJ). Podobno je za njim trdil tudi sedanji papež.
Problem take razlage je v tem, da ne upošteva narave teh spolnih
zlorab, ki so v približno 80% homoseksualnega tipa, kot nam potrjuje
tako John Jay Report iz leta 2004 kot tudi letošnje pennsylvanijsko poročilo (podoben odstotek se kaže tudi pri duhovniških spolnih zlorabah na Slovenskem).
Problem je torej zlasti v homoseksualnosti v duhovniških vrstah, kjer
homoseksualnost nima kaj početi ne kot tendenca, še manj pa kot praksa,
še prav posebej po izrecnem navodilu papeža Benedikta XVI. iz leta 2005.
Gotovo ima »klerikalizem«, o katerem govorita kardinal Cupich in
sedanji papež svojo težo pri vsem tem, vendar kaj bi naj pomenila
»deklerikalizacija« Cerkve? Njena dehierarhizacija bi nas namreč
pripeljala v izgubo enotnosti in torej v razbitje, ki bi bilo analogno
položaju protestantskih ločin: to torej ni pot Cerkve. Po drugi strani
je pa jasno, da bi problem spolnih zlorab bi v najmanj 80-ih odstotkih
izginil, če bi pri izbiri in vzgoji duhovniških kandidatov odslovili
tiste s homoseksualnimi nagnjenji. Zakaj se tega ni storilo že v
preteklosti in ne stori niti sedaj, kljub jasnemu navodilu iz strani
prejšnjega papeža?
Doktrinarna narava krize
Kardinal Müller, bivši prefekt kongregacije za nauk vere (odstavljen
baje ravno zato, ker je želel dosledno izvajati cerkvena navodila v
zvezi s spolnimi zlorabami – TUKAJ),
je nedavno podal bistveno boljšo razlago tega pojava. Müller namreč
meni, da je treba v ozadju spolnih zlorab in homoseksualizirane
duhovščine iskati doktrinarni vzrok (TUKAJ). »Korenina
tega zla ni klerikalizem,« pravi Müller, »karkoli naj že to pomeni, pač
pa obrat proč od resnice in moralna razpuščenost.« K temu je še dodal, da »doktrinarna izprijenost vselej prinese za sabo moralno izprijenost in se v slednji razodeva«.
Če pogledamo, kako se je začela homoseksualizacija duhovščine v
zadnjih desetletjih, vidimo, da je razlaga kardinala Müllerja pravilna.
Upoštevati moramo namreč, da so ravno šestdeseta leta tisto desetletje,
ko se začne kazati izdaten (in rastoč) odstotek homoseksualcev v
duhovniških (in redovniških) vrstah, ki je od tedaj naprej rastel, oz.
ostal pri visokih številkah (TUKAJ). To je obenem čas, ko se začne izrazit porast spolnih zlorab, kakor potrjuje tako John Jay Report
kot tudi pennsylvanijsko poročilo. Hkrati pa je to, kot vemo, čas, v
katerem nastane v katoliški Cerkvi velika doktrinarna zmeda pod vplivom
dokumentov 2. vatikanskega koncila. Morda bo kdo rekel, da je to
ujemanje le naključno, zato pa si kot ilustrativen primer oglejmo
srhljivo zgodbo o razpadanju redovnih skupnosti v Kaliforniji v letih
1965-1970, da bi bolje razumeli to korelacijo.
»Aggiornamento« in redovne skupnosti
Odlok 2. vatikanskega koncila O času primerni prenovi redovniškega življenja (Perfectae cartatis)
iz leta 1965 je spodbudil redovne skupnosti, naj v duhu koncilskega
»aggiornamenta« in »dialoga s svetom« stopijo na pot prenove v smislu
vračanja »k splošnim virom krščanskega življenja in k prvotnemu duhu ustanov«, pri čemer ni nič narobe, a stavek se problematično nadaljuje takole: »kakor tudi njih prilagajanja spremenjenim časovnim razmeram« (t. 2). Pri tem je dokument posebej poudaril, da je »treba odpraviti zastarele predpise«
(t. 3). Lahko si predstavljamo kakšen odmev je imel ta dokument v
redovnih skupnostih, sploh če pomislimo na razmere tistega časa
(seksualne revolucije), ki se bi jim naj redovi prilagodili, pa tudi in
zlasti na kontekst ostalih dokumentov koncila (zlasti tistih o
ekumenizmu, o nekrščanskih verstvih, o misijonih in o verski svobodi).
Sprožil se je val raznovrstnega eksperimentiranja glede tega, kako
redovno življenje spraviti v sklad s trendi v svetu (kar je sicer ravno
antiteza redovnega življenja, katere bistvo je odmik od sveta). Vse to
je še dodatno spodbudil klic k eksperimentiranju v zadevnem motupropriju
Ecclesiae sanctae Pavla VI. iz leta 1966.
Kalifornijske nune leta 1966
Oglejmo si torej, kako je tako eksperimentiranje zgledalo v redovnih
skupnosti sester Brezmadežnega Srca Marijinega (IHM) v Kaliforniji leta
1966. Ta redovna skupnost je razumela smernice 2. vatikanskega koncila v
smislu spodbude k aplikaciji sodobnih psihoterapevtskih metod na svoje
članice, z namenom da bi se izboljšali rezultati reda, ki je deloval
zlasti na področju šolstva. Tako je red povabil znanega ameriškega
psihologa Carla Rogersa, ki naj bi s svojimi sodelavci uporabil metodo
skupinske terapije (encounter groups) na redovnicah (TUKAJ).
Ta metoda temelji na ozračju zaupnosti, naklonjenosti in posledične
sproščenosti, ki naj nastane v pogovorni skupini in za katero poskrbi
zlasti voditelj, pri čemer slednji ne sme usmerjati ugotovitev, do
katerih pridejo udeleženci, saj je ključno, da do njih pridejo sami (v
ozadju gre za tedaj moderen permisivistični koncept). Poskrbeti mora le
za generalno klimo naklonjenosti, ki omogoča, da se udeleženci znebijo
inhibicij in v taki sproščenosti sami pridejo do rešitev svojih osebnih
problemov. Sam Rogers je opozoril v prispevku The Group Comes of Age, da je nevarnost teh srečanj v tem, da generirajo vezi, ki zlahka prestopijo na raven seksualne privlačnosti (TUKAJ). In to se je zgodilo tudi sestram omenjene redovne skupnosti, kar je natančneje popisano v knjigi s povednim naslovom Lesbian Nuns: Breaking the Silence
iz leta 1985. Rezultat je bil, da je v letu in pol število redovnic
tega reda, ki se je izhodiščno vrtelo okrog 650, razpolovilo. Ene so
zašle v heteroseksualna razmerja (se poročale z duhovniki…), ene pa, kot
dovolj nazorno izrazi naslov navedene knjige, v homoseksualna: izmed
teh jih je veliko ostalo v skupnosti in to iz vse prej kot evangeljskih
vzgibov. Podobne »rezultate« je dosegel Rogers še na drugih redovih: pri
jezuitih, frančiškanih, sestrah Božje ljubezni (Sisters of Charity) in
še drugih.
V ozadju je 2. vatikanski koncil
Vidimo torej, kako so smernice 2. vatikanskega koncila, ki so
pozivale Cerkev k zbliževanju s svetom in njegovimi trendi prispevale k
homoseksualizaciji klera, ko so odprle pot osnovnemu freudovskemu
postulatu, da travme izvirajo iz inhibiranih podzavestnih spolnih
vzgibov in da je psihološko zdravje v tem, da se človek teh inhibicij
znebi. Toda ali ni povezava koncilskih smernic o redovnih skupnostih le
naključno povezana s prevzemom psihoterapevtskih metod? Ali ne bi
sestre IHM, ameriški jezuiti, frančiškani itd. lahko ubrali tudi kak
manj škodljiv tip »aggiornamenta«? Zakaj so izbrali ravno freudovsko
psihoterapijo? Kako to, da so se sestre IHM začele zanimati za Rogersa?
Odgovor je zopet v dokumentih 2. vatikanskega koncila, za katere je
značilno, da deloma, a dovolj razvidno, sprejmejo nauk modernizma in
(neo)modernizma, ki so ga papeži od sv. Pija X. do Pija XII. vztrajno
zavračali. To je razvidno na več ravneh. Najprej iz tega, da so bili
glavni izvedenci na koncilu ravno od Pija XII. obsojeni avtorji
neomodernizma, oz. nouvelle théologie, kot se ji je tudi reklo
(De Lubac, Rahner, Congar…), ki jih je za časa koncila sv. papež Janez
XXIII. rehabilitiral. Dalje je to razvidno iz tega, da se je takoj po
koncilu (leta 1967) umaknila Antimodernistična prisega, ki so jo morali do tedaj izreči vsi, ki so želeli v Cerkvi izvajati kakršnokoli obliko poučevanja.
Zlasti pa je to razvidno iz dokumenta o verski svobodi (Dignitatis humanae),
kjer koncil odločno zagovarja pravico do verske svobode kot naravno
pravico vsakega človeka (t. 2), kar je izrecno obsodil bl. papež Pij IX.
v okrožnici Quanta cura. Če bi to res bila naravna pravica, bi
namreč pomenilo, da ima vsaka vera (ne le katoliška, ki je edina prava
vera) pravico do obstoja. Ker pa zmota ne more imeti pravice do obstoja,
se s tem implicitno zatrjuje, da so vse vere (in ne le katoliška) na
nek način prave. To pa koncil utemelji tako, da reče, da je sicer res v
katoliški veri polnost resnice, ostale vere pa niso zaradi tega
neresnične, pač le v manjši meri deležijo na polnosti resnice, kakor
lahko npr. beremo v dokumentu o nekrščanskih verstvih (Nostra aetate,
t. 2). Po tej logiki musliman in katoličan molita k istemu enemu in
vsemogočnemu Bogu (t. 3), le da katoličan o njem ve še to, da je troedin
in učlovečen, pri čemer se pa pozablja, da musliman izrecno zanikuje v
Bogu sleherno mnoštvo in da bi se učlovečil, zato pa spada k njegovi
veri, da pravo vero zanikuje in torej ni le podstopnja prave vere, pač
pa njeno zanikanje). Zato pa je naročeno katoličanom, kot beremo v
dokumentu o misijonih (Ad gentes), naj imajo radi »narodna in verska izročila« sleherne družbe (tudi muslimanske, tudi hinduistične itd.), v kateri živijo in »naj odkrivajo v teh izročilih skrita semena Besede« (t. 11).
Modernizem
V kakšnem smislu se v teh besedilih skriva modernizem? V tem, da ta
besedila predpostavljajo, da je prava vera lastna slehernemu človeku,
saj je izraz njegove globoke, podzavestne usmerjenosti k Bogu (TUKAJ): to pa je ravno temeljni nauk modernizma, kot ga je opredelil sv. papež Pij X. v okrožnici Pascendi
iz leta 1907 (7. odstavek). Modernisti dalje menijo, da ta občečloveški
(po njihovem mnenju pravi) religiozni vzgib posamezna kultura potem
bolj ali manj uspešno ubeseduje v oblikah različnih religij (8.
odstavek). O tem podzavestnem religioznem vzgibu beremo še bolj izrecno v
koncilskem dokumentu o nekrščanskih verstvih, češ, da ga najdemo od
najstarejših časov »pri različnih narodih« (navedeni so potem hinduizem, budizem in »druge religije«): gre za zaznavanje in priznavanje Boga, ki »prežema njihovo življenje z globokim religioznim čutenjem« in ga potem »v zvezi z napredovanjem kulture« skušajo opredeliti »z natančnejšimi pojmi in v bolj pretanjeni govorici«
(t. 2). Pri tem naj poudarim, da ugotavljanje modernističnih tez v
ozadju dokumentov drugega vatikanskega koncila za katoličana ni
problematično, ker je sam papež Janez XXIII. v uvodnem nagovoru h
koncilu (TUKAJ)
trdil, da je ta koncil predvsem pastoralne narave in ne namerava
(seveda) zanikati prejšnjih dogmatičnih ugotovitev, ki jih je treba
ohraniti »v istem smislu in izrazu« (eodem tamen sensu eademque sententia)
kot so bile izhodiščno podane (t. 6.5), kar pomeni, da njegove trditve
nas ne zavezujejo, kolikor nasprotujejo predhodnim dogmatičnim trditvam
(npr. obsodbi modernizma v okrožnici Pascendi ali obsodbi verske svobode kot naravne pravice v okrožnici Quanta cura).
Drugi vatikanski koncil in psihoterapija
Vidimo, skratka, kako je koncil s svojim temeljnim modernističnim
podtonom lepo pripravil pot vdoru psihoterapije v omenjene redovne
skupnosti, saj če je v naši podzavesti (v podzavesti vseh ljudi) v
temelju na delu vzgib prave vere, potem je seveda naloga katoličana, če
želi poglobiti svojo vero, pač v tem, da to svojo podzavest še bolj
sprosti in ji sledi, kar ravno uči freudovska psihoterapija. In tako je
začela nastajati vse bolj dominantna »subkultura« lezbičnih nun in
gejevskih patrov in duhovnikov. Zajemala naj bi v zahodnem svetu že od
10 do 30 % klera, v Vatikanu pa od 30 do 50% kot poroča poljski
poznavalec Dariusz Oko (TUKAJ).
Pri tem »eksperimentiranju« je bilo treba seveda popolnoma odmisliti od
tega, da je naša narava (in z njo naša podzavest) ranjena od izvirnega
greha in je zato kaj slab kompas za orientacijo v življenju. Pri tem je
bilo treba tudi odmisliti od razodetih naukov, zapovedi in zakramentov,
ki smo jih prejeli od Boga, da bi našo naravo odrešil in zveličal. Božje
zapovedi so bile dojete v obzorju koncilskega modernizma in
psihoterapije kot vir inhibicij in travm, ki onemogočajo sprostitev naše
prave podzavestne »religioznosti«, kar vse najde svojo utemeljitev
denimo v Rahnerjevi teologiji (TUKAJ).
Kdor se je oklepal dogem, zapovedi in zakramentov, ker je želel biti
pravoveren, je bil posledično označen od pokoncilskega cerkvenega
establišmenta kot »rigiden«, notranje zablokiran, nevrotičen posameznik
(k čemur se običajno še doda modernistično interpretirana evangeljska
oznaka »farizeja«), ki mu je treba predlagati terapevtsko obravnavo, pri
čemer ne vem zakaj govorim v pretekliku, saj sam vem za veliko sodobnih
(tudi slovenskih) primerov takih »nasvetov«. Eden zadnjih je npr. že
omenjeni čikaški kardinal, ki je nedavno predlagal psihološko obravnavo
župniku, ki je v župniji dal zažgati LGBT-jevsko mavrično zastavo, ki je
dolgo časa (že pred njegovim prihodom) »krasila« prezbiterij župnijske
cerkve (TUKAJ).
Ekstenzivno uporabo psihoterapevtskih postopkov za izločanje
pravovernih kandidatov iz semenišč (in ohranjanje nepravovernih, med
katerimi izstopajo homoseksualci, za katere je zgolj moško okolje
semenišča seveda zanimivo) je temeljito dokumentiral Michael Rose v
svoji knjigi na to temo z naslovom Goodbye, Good Men iz leta
1992. Zanimivo (menda malce retorično) vprašanje je, če je v našem
bogoslovju in v noviciatih redovnih skupnosti kaj bistveno drugače od
tega, kar ugotavlja Rose. S tem je povezana tudi vsa duhovnost notranje
»sproščenosti«, ki se prodaja iz strani raznih duhovnih voditeljev na
duhovnih vajah kot prava katoliška duhovnost. Gre za duhovnost, ki
odmišlja, če že ne odvrača od vztrajne zvestobe zapovedim (označene kot
tenkovestne, farizejske, pobožnjakarske itd.) in od posledičnega
duhovnega boja s svetom, ki zapovedi zavrača, v imenu »notranjega miru«.
Poveden za to duhovnost je npr. že naslov knjige »Dar miru«
(Ognjišče 2004) bivšega čikaškega kardinala Josepha Bernardina (on je
namreč dal obesiti v omenjeno čikaško zakristijo LGBT-jevsko zastavo, in
sicer tako, da je zastirala razpelo), v kateri razvpit
homoseksualistični kardinal pojasnjuje, kako je s časom »notranje
pomiril« svojega duha pred obtožbami, da je spolno zlorabil mladeniča.
Jabolko, v katerega bo treba ugrizniti
Kakor torej kaže, ima kardinal Müller prav, ko pravi, da je treba
iskati vzrok homoseksualizacije duhovščine (in posledičnih spolnih
zlorab) na doktrinarni ravni. To pa dalje pomeni, da bodo morali
kardinal Müller in drugi kardinali priznati, da je napočil čas, ko bo
treba začeti preizpraševati doktrinarno vrednost dokumentov 2.
vatikanskega koncila, ki ga žal še vedno preveč katoličanov (vključno s
kardinalom) nima (zoper izrecne besede sv. Janeza XXIII.) za pretežno
pastoralnega, pač pa za dogmatski super-koncil, ki velja nad vsemi
ostalimi koncili in dogmami ter celo zoper nje. Dokler ne bo torej
Cerkev pripravljena vsaj na razpravo o vprašljivih sadovih naukov 2.
vatikanskega koncila, bomo obsojeni na to, da se bodo vedno znova
pojavljali (približno na 10 let kot kaže praksa) v javnosti škandali o
spolnih zlorabah v kleru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar