»Katoliškemu« praznovanju 500-letnice reformacije na rob (9. 2. 2017)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 9. 2. 2017

Kot se je izjasnilo že veliko uglednih katoliških glasov, kot so Messori, kardinal Koch, kardinal Müller, 500-letnica reformacije pač za katoličane ne more biti razlog za praznovanje. Kljub temu pa je slišati marsikje v Cerkvi drugačne (mestoma kar bizarne) akcente, tudi v slovenskih logih. Nekateri menijo npr., da je nastopil čas, ko »smo pustili prepire in polemike za seboj; da spadamo k enemu Kristusovemu telesu. Zavedamo se, da so prepiri iz 16. stoletja pretežno končani; da takratne razlike niso več vzrok za razdeljenost; da so mnoga skupna stališča že dosežena, obstoječe razlike pa so večkrat stvar teoloških pogledov«, kot je za Radio Ognjišče povedal dr. Bogdan Dolenc, tajnik Slovenskega ekumenskega sveta.

Skupna izjava

Ekumenski entuziasti utemeljujejo svoje navdušeno pozdravljanje obletnice na Skupni izjavi glede nauka o opravičenju, ki so jo v Augsburgu 31. oktobra 1999 podpisali predstavniki Papeškega sveta za edinost kristjanov in predstavniki Svetovne luteranske zveze. Ključna ugotovitev tega dokumenta je ravno, »da obstaja med katoličani in luterani soglasje v temeljnih resnicah v nauku o opravičenju«, kakor povzema augsburško izjavo dokument Od konflikta k skupnosti (t.. 25), ki določa glavne smernice obeleževanja 500. obletnice reformacije v (katoliški) Cerkvi.

V Skupni izjavi namreč lahko preberemo, da »ob temeljnih resnicah nauka o opravičenju, kakor se zrcalijo v pričujoči izjavi, se vidi, da obstaja soglasje med luterani in katoličani. /…/ Prav v luči tega soglasja so sprejemljive razlike, ki so opazne v govorici, v teološkem pristopu in v posebnih poudarkih, ki jih predstavi pričujoča izjava /…/ Prav zaradi tega so različno naglašeni luteranski in katoliški pogledi na verovanje v opravičenje odprti drug do drugega in ne prizadenejo soglasja na področju temeljnih resnic« (t. 40). Teološki spor, ki je bil osnova luteranskemu razkolu, je skratka zveden na vprašanje razlik v jeziku ali teoloških poudarkih in ne v vsebini. Povsem dosledno s prebranim Skupna izjava  nadaljuje takole: »V izjavi se pokažejo doktrinalne obsodbe 16. stoletja, kolikor se odražajo v učenju o opravičenju, v novi luči: učenje luteranskih Cerkva ni več v obsodbi tridentinskega cerkvenega zbora, obsodbe v veroizpovedih luteranske vere pa se več ne nanašajo na učenje rimskokatoliške Cerkve« (t. 41). Te in podobne ugotovitve iz dokumenta so, skratka, magna charta navdušencev nad 500. obletnico luteranskega razkola.

Uradni odgovor katoliške Cerkve

Vprašljivost njihovih stališč pa se pokaže takoj, ko odpremo Skupni izjavi posvečeno stran na Wikipediji (v angleščini), ki nas pouči, da je bila izjava deležna Uradnega odgovora katoliške Cerkve. Le-ta je izšel 1. novembra 1999, torej že dan po podpisu Skupne izjave v Augsburgu. Ta Uradni odgovor, ki ga je pripravila Kongregacija za nauk vere skupaj s Papeškim svetom za edinost kristjanov (!), postavlja domnevne »dosežke« Skupne izjave v precej drugačno luč. Pri tem naj takoj spomnimo, da zato, ker je Uradni odgovor pripravila Kongregacija za nauk vere, je ta dokument izraz učiteljstva Cerkve, česar pa ne moremo reči za Skupno izjavo, ki ima le status nezavezujočega prispevka k ekumenizmu.

V uvodnem delu Uradnega odgovora lahko preberemo namreč, da Skupna izjava »pravilno ugotavlja, da obstaja ‘soglasje okrog osnovnih resnic nauka o opravičenju’«, ne pa o »vseh temeljnih resnicah glede opravičenja«. Pod točko 1 dalje ugotavlja, da »največje težave, ki onemogočajo priznanje popolnega soglasja med strankama glede nauka o opravičenju se nanašajo na razdelek 4.4 [Skupne izjave, op. I.K.] z naslovom Opravičeni kot grešnik.«

Simul iustus et peccator

Za kaj gre v tem razdelku Skupne izjave? Luteranski nauk predpostavlja (zaradi antihumanističnih posledic nominalizma, iz katerih Luter intelektualno izvira), da po izvirnem grehu postane grešnost del človekove narave (tj. človekove definicije) in zato ni na noben način več mogoče izbrisati grešnosti iz človeka, tudi ne na osnovi delovanja Božje (zakramentalne) milosti. Edino, kar milost Božja lahko stori, je, da človeka opraviči zgolj zunanje, v smislu obljube, da po smrti mu Bog ne bo prišteval grešnosti in bo zato lahko šel v nebesa. Luteransko pojmovano opravičenje, skratka, ne odstrani greha iz posameznika, kot pa se to zgodi po Sv. Krstu in po vsaki Sv. Spovedi v katoliškem verovanju. Zato Luter govori o opravičenem kristjanu kot o »simul iustus et peccator« (»hkrati pravičniku in grešniku«).

Katoliški nauk se seveda strinja s tem, da ostane človek po izvirnem grehu poškodovan, ker je v njem na neodpravljiv način na delu poželenje (concupiscientia), ki ga vedno znova nagiba k grehu. Ta neodpravljiva nagnjenost k grehu (o kateri piše denimo sv. Pavel v Rim 7, 23) je kazen za izvirni greh in hkrati tudi priložnost, da si pridobimo zasluženja v tem življenju, ni pa sama po sebi po katoliškem nauku greh, kot pa je to pri Lutru.

Vse to je seveda pomembno, ker iz teh izhodišč sledi popolnoma drugačna, nekompatibilna dinamika luteranskega in katoliškega duhovnega življenja. Medtem ko katoličan stremi k odpravi greha v sebi s pomočjo Zakramentov in zlasti Sv. Spovedi, je tako stremenje v luteranstvu odsotno in zato pri njih Sv. Spoved ne odigrava odločilne vloge. V luteranstvu je odločilno le-to, da verjameš, da te je Kristus odrešil, tudi če pri tem in po tem še naprej grešiš in hočeš grešiti. Zato od vernika se ne zahteva trdni sklep, da ne bo več grešil (kot pri vsaki katoliški Sv. Spovedi), ker je tak sklep po luteranskem nauku nemogoč. Vidimo, skratka, kako luteranska duhovnost pripelje človeka v nekakšno razdvojeno zavest, ko po eni strani notranje verjame, da je opravičen, zunanje pa ravna kot pač ravna. Tako duhovnost je katoliški nauk vedno obsojal kot dvolično in nasprotno bistvu krščanstva (Mt 7, 21).

Ne le problem jezika in teoloških poudarkov

»Zaradi vseh teh razlogov«, ugotavlja Uradni odgovor, »je težavno razumeti, kako, v pričujoči predstavitvi, podani v Skupni izjavi, smemo reči, da nauk o ‘simul iustus et peccator’ ne pade pod anateme tridentinskega odloka o izvinem grehu in opravičenju« (t. 1), kar sicer (očitno zmotno) navaja Skupna izjava pod že navedeno točko 41, ko pravi, da: »učenje luteranskih Cerkva ni več v obsodbi tridentinskega cerkvenega zbora, obsodbe v veroizpovedih luteranske vere pa se več ne nanašajo na učenje rimskokatoliške Cerkve«. Prav tako, pravi Uradni odgovor, ni mogoče reči, da so razlike vezane samo na vprašanje teoloških poudarkov ali jezika in ne vsebine, saj se o Skupni izjavi izreka še takole: »Stopnja soglasja je visoka, vendar še ne dopušča ugotovitve, da so vse razlike, ki ločujejo katoličane in luterane glede nauka o opravičenju le vprašanje poudarka ali jezika. Nekatere izmed teh razlik se nanašajo na vsebino in zato niso vse vzajemno kompatibilne, kot je zatrjeno v t. 40 [Skupne izjave, op. I.K.]« (t. 5).

Žal ima človek občutek, da so entuziastični poudarki iz katoliške strani ob obeleževanju 500-letnice začetka protestantizma, v vpadljivem skladju s tendencami posinodalne spodbude Amoris laetitia, na katere je bilo v Časniku in v širši javnosti že večkrat opozorjeno. Kako naj drugače razumemo tendence po pripuščanju javnih grešnikov k Sv. Obhajilu, če ne v nekakšnem nezgrešljivem sozvočju z Lutrovim naukom o kristjanu kot »simul iustus et peccator«? Pa tudi če pogledamo širše, kako naj razumemo kronično odsotnost duhovnika (in posledično vernika) v spovednici v večini cerkva zahodne poloble (ne vem, če je na vzhodni kaj bolje), če ne v smislu rastočega protestantoidnega razumevanja vere med duhovščino. Nastaja, skratka, vse večji občutek, da drvi velik del katoliške hierarhije zavestno in hote naravnost v objem luteranske herezije in da nemajhen del vernikov jim pri tem voljno sledi. Upajmo, da bo 100-obletnica fatimskih prikazanj, ki jo prav tako obhajamo letos, prinesla s seboj rešitev za to vse bolj nevzdržno situacijo.