»Cerkev je izdala Janeza Pavla II.« (12. 2. 2015)

Gre za citat iz nedavnega intervjuja, ki ga je imel varšavski nadškof Henryk Hoser za poljsko katoliško informacijsko agencijo KAI. »Niso sledili njegovemu glasu, niso se želeli seznaniti z njegovim naukom,« je nadaljeval nadškof. S Cerkvijo v naslovni izjavi seveda ni imel v mislih »Cerkve kot Kristusove neveste, Cerkve iz naše veroizpovedi, kajti Janez Pavel II. je bil izraz in pristni glas Cerkve, pač pa pastoralno prakso: le-ta je izdala Janeza Pavla II,« kakor je poudaril nadškof. V mislih je imel dejansko »progresistične« tokove na izredni sinodi o družini. Znano je, da je poljska škofovska konferenca en blok in nasprotna predlogom v zvezi z obhajilom ločenim in ponovno poročenim ter s pozitivnim vrednotenjem homoseksualnosti, za katerimi stoji zlasti nemška škofovska konferenca, kot je razvidno iz izjave, ki so jo novembra izdali na to temo in glede na nedavni intervju, ki ga je dal na temo sinode njen predsednik, kardinal Reinhard Marx, za tednik America.

Sinoda in ameriški jezuiti

Ko sem si ogledal omenjeni jezuitski tednik, sem z zanimanjem opazil, da ima nasprotovanje naukom Janeza Pavla II. v tem časopisu dolgo tradicijo, saj je bil njegov dolgoletni urednik p. Thomas Reese DJ umaknjen iz položaja leta 2005 in sicer na zahtevo Kongregacije za nauk vere ravno zato, ker je sistematično objavljal besedila, ki so bila v ostrem nasprotju z učenjem Cerkve in učenjem Janeza Pavla II. prav posebej. Šlo je zlasti za besedila, ki so utemeljevala rabo kontracepcije, zavračala ugotovitve dokumenta Dominus Iesus iz leta 2000, napadala metode omenjene Kongregacije v zvezi z obravnavo spornih teoloških stališč, napadala prepoved obhajanja politikov, ki javno zavračajo nauk vere ter utemeljevala upravičenost posvečevanja homoseksualnih oseb za duhovnike. Zlasti članek, ki je prinašal slednjo od omenjenih tem, je zanimiv v luči (zavrnjenega) sinodalnega predloga o pozitivnem vrednotenju homoseksualne usmerjenosti, katerega avtor je bil nadškof Bruno Forte. Na osnovi omenjenega članka iz leta 2000 namreč šele razumemo, kateri so domnevni »darovi in sposobnosti«, ki jih homoseksualne osebe (kot homoseksualne) lahko ponudijo Cerkvi, kakor piše v sedaj že slavnem 50. odstavku vmesnega poročila. Avtor članka p. James Martin DJ jih našteje v predzadnjem poglavju. Gre torej, kot vidimo, za kvalitete vezane na duhovniško poklicanost. V ozadju teh tez so ugotovitve, da se za duhovniški poklic vse bolj odloča istospolno usmerjena populacija (o čemer posebej odmevno spregovoril Donald Cozzens v svoji prav tako leta 2000 izdani knjigi The Changing Face of the Priesthood).

Homoseksualnost in duhovniška demografija

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 12. 2. 2015

Sklepamo torej, da Fortejev predlog o vrednotenju homoseksualnosti izhaja iz obupnega poskusa tega ne malega (Cozzens govori o 50%) dela obstoječega klera, ki želi nekako legalizirati svoje homoseksualno stanje kot nekaj, kar naj bi bilo za Cerkev normalno in celo zaželeno. Da je taka poteza dobrodošla tudi za nemajhen del klera, ki ne trpi za homoseksualnostjo pa lahko sklepamo, glede na katastrofalno statistiko duhovnih poklicev, ki od časov 2. vatikanskega koncila (ko je bila krivulja še rastoča!) vztrajno in vztrajno pada vse do danes: istospolno motivirana duhovščina, si misli marsikateri klerik, vsaj zapolnjuje del sicer praznih mest. Vse to se seveda dogaja v ostrem nasprotju z naukom Cerkve, kar je prav posebej jasno iz navodila, ki ga je novembra 2005 izdala Kongregacija za katoliško vzgojo ter v neskladju z učenjem Janeza Pavla II. prav posebej, ki je večkrat označil homoseksualnost kot »notranje neurejeno nagnjenje« ter njeno propagiranje kot izraz sodobne kulture smrti.

Več pobud v obrambo nauka

Reakcija nadškofa Hoserja seveda ni osamljena. V zadnjem času je nastalo več katoliških pobud, ki podobno odločno dvigujejo glas zoper poskuse sprevrženja nauka, ki visijo kot nekakšen damoklejev meč nad sinodalnim dogajanjem. Opozoril bi zlasti na tozadevno kritično refleksijo znanega italijanskega katoliškega novinarja Vittoria Messorija, ki je tik pred božičem dvignila precej prahu, pa na mednarodno zasnovano peticijo-prošnjo naslovljeno na papeža Frančiška, za katero se ravnokar zbirajo podpisi. Eden izmed pomembnih podpisnikov je tudi kardinal Raymond Burke, ki je pred nekaj dnevi v intervjuju za francosko televizijo osupnil javnost z izjavo, da bi se tudi v primeru, ko bi papež podprl omenjene sporne predloge na prihodnji sinodi, sam tem stališčem zoperstavil (»Resisterò,« je rekel), ker so v nasprotju z nespremenljivim naukom Cerkve. Vse kaže, skratka, da napetost glede sinodalnega dogajanja nikakor ne popušča.