Alojzij Grozde vzornik mladih (7. 7. 2010)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 7. 7. 2010

Na prvi pogled bi se reklo, da pobožnim željam navkljub, imamo med našim prvim blaženim mučencem in sedanjo mladino, če odmislimo določeno občo sporočilnost svetosti, opravka v glavnem s široko zevajočim prepadom. Ta prepad si lahko nazorno predstavljamo, če preberemo Grozdetov opis »novega dijaka«, kakršnega je hotela upodobiti tedanja Katoliška akcija: »značajen, močne volje in čist; požrtvovalen, podjeten in željan dejanj, ki študij krščansko pojmuje, ki nadnaravno misli, živi stalno v milosti Božji ter skuša v sebi in drugih upodobiti Kristusa, osvojiti dijake za Kristusovo kraljestvo«. Ni najbrž potrebno iti od točke do točke tega opisa in pokazati na razliko tega tipa dijaka, ki ga je Grozde do popolnosti v sebi upodobil s sodobnimi primerki iste vrste. Ne le tistimi, ki so nedavno metali granitne kocke v parlament, pač pa tudi tistimi, ki so prav v tem času brez bistvenejših pretresov pripotovali do mature, na njej mehansko zdrdrali nekaj slabo priučenih obrazcev ter jih bodo starši (sami tega pač niso sposobni) jeseni pospremili za ročico »v nadaljnjo obdelavo« na faks. Tudi če odmislimo nadnaravno poantirani del zgornjega Grozdetovega opisa, je najbrž vsakemu od nas jasno, da iskati že minimalno mero moči volje, podjetnosti in željnosti dejanj pri današnjem dijaku je dokaj utopičen podvig. Da o čistosti niti ne govorimo.

Ali lahko torej bl. Grozde nagovori sedanjo mladino drugače kot s tem, da se jim postavi pred oči kot popolna antiteza, kot nedojemljiv, nerazumljiv in torej odbijajoč pojav iz preteklosti? Ali ne pomeni postaviti Grozdeta kot vzor sedanji mladini nekaj takega, kot da bi to isto mladino prestavili v razred, kjer bi za katedrom sedel Grozdetov profesor latinščine in glavni voditelj Katoliške akcije Ernest Tomec, strah in trepet tedanjih, kaj šele sedanjih dijakov?

Pa vendar, če natančneje pogledamo, ta prepad spet ni tako širok kot se na prvi pogled zdi. Grozde namreč spet ni živel v času, ki bi bil od našega tako neznansko oddaljen. Bistveni problemi so zelo podobni, le da so ljudje Grozdetovega profila odgovarjali nanje na način, ki je danes povsem nepoznan, pozabljen. Pomislimo le na znano pesem, s katero Grozde opisuje svoje neverne sošolce:

Glej jih, tam gredo; njih oči mrtve, sklonjene glave, v srcih jim bridko.
V srcu jim tema, mraz je v njih očeh: že v mladih dneh nimajo Boga.

V tem opisu je (žal) že lažje prepoznati sodobnega mladega (pa ne le mladega) po duši starega, notranje uvelega človeka. Grozde nas torej nagovarja iz časa, ki ni tako drugačen od našega. Nagovarja nas iz prelomnega časa, v katerem se je naš čas rojeval. Na njegove izzive je Grozde odgovarjal na način, ki je bil značilen za tedanjo slovensko Katoliško akcijo: s t.i. načelnim katolištvom, kakršnega je zasnoval na prelomu stoletja oče slovenskega katoliškega gibanja Anton Mahnič, ga filozofsko izpopolnil Aleš Ušeničnik in ga v vzgojno-organizacijsko obliko prenesel že omenjeni Ernest Tomec. Grozde je jasen in odličen sad te načelne vzgoje, je utelešenje Ušeničnikovega »človeka načel«. Katoliška akcija je namreč svoje člane vzgajala k zvestobi katoliškim načelom (danes bi rekli resnicam katoliškega nauka) s pomočjo izredno sistematično zasnovanega pristopa, ki je zajemal pouk o teh načelih samih, duhovno (zlasti evharistično) življenje ter apostolat med vrstniki. Sistematičnost tega pristopa je bila po eni strani odsev izrednega Tomčevega organizacijskega in pedagoškega čuta (ne pozabimo, da je slovensko KA papež Pij XI. Prav posebej priznal in pohvalil na avdienci julija 1938), po drugi strani pa Mahničeve in Ušeničnikove ukoreninjenosti v sholastično-tomistično misel. Ta visoko sistematična oblika teološko-filozofske sinteze je do popolnosti uresničevala latinski rek, ki pravi, da »qui bene distinguit, bene docet« (kdor dobro razlikuje, dobro poučuje). Distinctio (pojmovno razlikovanje) je namreč eno izmed temeljnih metodičnih postopkov sholastične misli, ki je znana po svojih jasnih, jedrnatih in razločnih definicijah, ki omogočajo enostavno razumevanje zapletenih vprašanj. Zdi se, da je mladino, kakršen je bil Grozde, KA vzgojila za močno idealno hotenje prav s pomočjo sholastične jasnosti, razločnosti in nazornosti podajanja katoliškega nauka. Gre za jasnost in razločnost, ki jo pogrešamo danes tako v veroučni učilnici kot v šolskem razredu, kjer namesto jasnega in razumljivega (neizbežno frontalnega) podajanja snovi so vse bolj v ospredju nekakšni igrivi, »aktivni« pristopi, ki pa imajo za rezultat le to, da se učenec (morda) sicer trenutno zabava, a sicer zmede, snovi pa sploh ne razume. Mlad človek se na ta način znajde pred goro informacij, ki mu niso bile podane v razločni, organizirani obliki in se pred njo zato počuti nemočnega. Njegova brezvoljnost in zdolgočasenost nas zato ne moreta čuditi.

Prav tak za današnji čas zanimiv vidik, ki ga lahko spoznamo ob Grozdetu, je način kako se je tedaj vršila vzgoja čustev. Vsak mlad človek se znajde pred nemajhnimi izzivi na področju čistosti. Tako je bilo tudi z Grozdetom, ki pa je v tem boju, kot tudi drugi člani tedanje KA, vztrajno zmagoval. Čustvena stabilnost, ki je bila v ozadju teh zmag in je k njim zopet vodila, je seveda v tesni povezavi z Grozdetovo stanovitnostjo, ki jo je najlepše izkazal s samim mučeništvom, toda obenem je v zvezi z zgoraj omenjeno načelnostjo in sposobnostjo dojemanja zahtevnejših miselnih vsebin, ki zahtevajo zbranost in s tem čustveno ravnovesje, ki ga sedanji mladi človek redkokdaj premore. To čustveno ravnovesje je po eni strani raslo iz rednega in pogostega evharističnega ter molitvenega življenja, po drugi strani pa tudi iz zelo pomembnega poudarka, ki ga srečujemo v našem katoliškem gibanju od Mahniča (pa tudi že od Jerana) dalje: gre za njun odnos do modernega erotičnega čustvovanja, kakršno se je izoblikovalo zlasti z evropsko romantiko in pri nas prav posebej s Prešernom in Stritarjem. Vemo, da je vzpon modernitete povezan med drugim tudi z nastopom določenega koncepta ljubezni, katerega viri segajo nazaj k Platonu in se izkristalizira že v zgodnjem humanizmu v liriki Danteja in Petrarke ter ga do konca domisli romantika. Gre za koncept ljubezni, ki ima za svoj objekt nedosegljiv ideal ženske (Beatrice, Laura, Julija,…). Kot vemo sta tako Jeran kot Mahnič zavzela odklonilo stališče do takega tipa čustvovanja in do takega tipa pesništva. Zlasti Mahnič je v svojih Dvanajstih večerih presenetljivo natančno identificiral filozofsko ozadje takega tipa čutenja v platonskem razkolu med idealom (idejami) in (čutno) stvarnostjo, ki dalje vodi v romantični koncept svetobolja, spleena, oz. po Prešernovo: življenja gnusa. V ozadju tega čutenja je, skratka, platonska zamisel življenja, ki se meče onkraj sebe k Ideji, ki pa ostaja vseskozi onkraj njega in jo zato »doseže« le tako, da se uniči. Od tod avtodestruktivnost romantičnega človeka in (lahko bi dodali) modernega človeka nasploh.

Nasproti takemu ekstatičnemu, onstran sebe usmerjenemu, v sebi nepomirjenemu čustvovanju, ki ima v sodobni življenjski naglici svoj pomemben korelat, pa postavljata Mahnič in Ušeničnik aristotelsko-tomistično misel o življenju ali biti, ki je usmerjena sama vase: misel o Bogu, ki je Bit sama in ne nekaj onkraj biti kot pri platonizmu. Čustveno življenje, ki se po tej misli uravnava zato ne stremi v faustovskem avtodestruktivnem vzponu za nečim nedosegljivim, pač pa sprejema stvarnost tako kot je in znotraj nje se vedno bolj uresničuje. Mahničeva opozorila pred prešernovsko ljubeznijo so tako imela pri Grozdetu in drugih članih KA kot učinek, da so, kljub popularnosti modernega tipa čustvovanja pri nas (Prešeren!), ohranili v najburnejših najstniških letih mir srca, ki jim je omogočal uspešno soočanje s stvarnimi izzivi časa. Naše šolstvo pa ne le, da ta romantični tip čustvovanja s Prešernom na čelu kuje v zvezde, pač pa je šlo glede tega še veliko dlje, saj vidimo, kako morajo naši maturanti kot obvezno čtivo brati besedila, ki so na meji pornografije ali že krepko čez njo. S tem pri naši mladini skrbno goji vrsto čustvovanja, ki jo čustveno do skrajnosti razburka z vizijami sreče, ki nimajo z realnostjo nobene zveze (če ne gojijo že kar direktnega cinizma). S tem današnjega mladega človeka zabetonirajo (z vso avtoriteto državne vzgojno-izobraževalne ustanove) v tistem zanj značilnem obupu nad stvarnostjo, o katerem smo že prej govorili.

Naš blaženi mučenec kot torej vidimo ni tako daleč od težav današnje slovenske mladine. Dobro bi bilo, da bi si slovensko šolstvo dopustilo ta uvid, začenši s katoliškim.