O družinski plači in revoluciji (7. 7. 2012)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 7. 7. 2012

Ne verjamem, da je kdo opazil, da na zadnjem svetovnem srečanju družin, ki je bil nedavno v Milanu, ni bilo govora o družinski plači, t.j. o temi, ki spada v železni repertoar družbenega nauka Cerkve in iz njega izhajajoče družinske politike prav posebej. Na odmik cerkvenega učiteljstva od te teme je opozoril pred kakim letom Allan Carlson, ustanovitelj Svetovnega kongresa družin (WCF), ko je izpostavil nenavadno odsotnost te teme v zadnji papeški družbeni okrožnici Caritas in veritate iz leta 2009. V 63. odstavku te okrožnice, kjer je govora o razmerju med poklicnim delom in družino in kjer bi pričakovali običajni poudarek na družinski plači, je govora le o (nerazlikovani) udeležbi moških in žensk pri poklicnem delu. Naj spomnim, da je z družinsko plačo  družbeni nauk Cerkve običajno označeval zahtevo po tem, da naj bo delavčeva plača vselej tako visoka, da lahko delavec z njo preživlja celotno družino (t.j. ženo in otroke). Zahteva po družinski plači je tako po eni strani omogočala ženi, da je ostala doma in se posvečala vzgoji otrok in ob tem predpostavljala, da je taka razdelitev dela med možem in ženo najboljša. O tem pa, kot rečeno, v zadnjih dokumentih Cerkve ni več ne duha ne sluha.

Si bo kdo rekel: Bogu hvala, da je Cerkev končno pristala na žensko emancipacijo in razbremenila ženski svet od »mashilistične podrejenosti ženske«, ki jo, kot se zdi, vključuje zamisel družinske plače. Pa vendar.

Ženska emancipacija kot orodje kapitalizma

Zanimivo je, da bi se s takim hvaležnim vzdihom ne strinjal niti sam Karl Marx. Če prelistamo njegov Kapital (I. zvezek, 15. poglavje, 3. odsek, točka A), bomo ugotovili, da se je celo ta um, ki je bil emancipatorski vse do morilskosti, zavedal, da je družinska plača, kakršno je zagovarjal tudi družbeni nauk Cerkve, nujna zahteva delavskega razreda za njegov učinkovit boj zoper kapitalistično izkoriščanje. Zavedal se je namreč, da je z nastopom strojne proizvodnje,bilo možno nadomestiti močnega, mišično razvitega delavca s slabotnejšim, ki se ga je posledično slabše plačalo. Tako je začelo delo mož konkurirati z delom žena in otrok. Posledica je bila, da je cena dela moža padala na raven cene dela žena in otrok, tako da je za plačo, ki jo je prej družini prinesel oče sam s svojim delom, sedaj morala  delati celotna družina. Ljudje so torej morali delati več za isti denar. Marxov sklep je bil neizogiben: delo žena in otrok je v službi kapitalističnega izkoriščanja delavca in ga je zato treba odpraviti skozi zahtevo po družinski plači. V imenu te železne logike so sindikati še globoko v 20. stoletje zahtevali družinsko plačo za svoje delavce in zavračali zahteve feministk po vstopu žensk na trg delovne sile, saj bi s tem ne ogrozile le plač svojih mož, pač pa celotni ekonomski standard delavstva.

Brez ženske emancipacije ni komunizma

V komunistično misel torej ženska emancipacija ni vstopila z Marxom, pač pa s Friedrichom Engelsom, ki se je v svoji študiji O izvoru družine, privatne lastnine in države zavedal (kot pred njim že Platon v Državi), da je koncept družine po nujnosti vezan na koncept privatne lastnine. Neka stvar je lahko moja ali tvoja samo, če predpostavljamo dedno strukturo družine, v kateri se dogaja tudi dedovanje lastnine. Kjer ni naravnega dedovanja lastnine, pa je imetje lahko le skupno, saj se ob (nenadni) smrti morebitnega posestnika, njegovo imetje lahko le kolektivizira. Iz tega je Engels sklepal, da v kolikor želimo odpraviti kapitalizem, ki temelji na privatni lastnini, je treba odpraviti družino in torej tudi družinsko plačo. Zato se je treba po Engelsu postaviti na stališče ženske emanciapcije.

S Kitajsko na obzorju

S takim miselnim pozicioniranjem glede ženskega vprašanja sta Marx n Engels pokazala na hudo razpoko v nastajajoči komunistični ideologiji. Po eni strani namreč vidimo, kako se je Marx zavedal, da je ženska emancipacija instrument kapitalističnega izkoriščanja delavskega razreda. Po drugi strani pa se je Engels zavedal, da komunistična revolucija v smislu odprave privatne lastnine ni izvedljiva brez odprave družine in torej brez ženske emancipacije. Sklep, ki sledi, a ga Marx in Engels seveda nista hotela videti (ali povedati?) je, da je komunistična revolucija (z žensko emancipacijo vred) instrument kapitalizma, kar je postalo evidentno v komunističnih državah, v katerih je de facto vladalo kapitalistično izkoriščanje ljudstva iz strani maloštevilnih vodilnih članov partijske nomenklature. Sedanja Kitjaska »po padcu komunizma« je dejansko ta kapitalistični ustroj komunizma le legalizirala in ga s tem do konca razodela. Pri nas na Zahodu pa se tako stanje skuša vzpostaviti zlasti skozi stopnjevano žensko emancipacijo, ki preko njenega nadaljevanja v seksualni revoluciji, dalje razdira družinsko in družbeno življenje (v obliki demografske, ekonomske in vzgojne krize) in pripravlja teren za kitajski model družbe. Edini politični ukrep, ki lahko na družbeni ravni prepreči takšen razvoj dogodkov, je obnovljena zahteva po družinski plači, zato bi bilo dobro, da se v dokumentih cerkvenega učiteljstva ta zahteva ustrezno reafirmira.