Prvotno objavljeno na Časnik.si, 3. 5. 2017
Edino, kar je ostalo od religiozne države, je bila tako moralna
država. Razsvetljenstvo je porodilo njeno idejo, slonečo zgolj na
razumu, tj. na naravnem pravu v tesni povezavi s koncepti družbene in
državne pogodbe. Ta ideja je bila na delu še v osnovi ameriške in
francoske revolucije, kjer je naravna religija (vera v Boga, v obstoj
nesmrtne duše, v posmrtno sodbo) odigravala ključno vlogo.
Moralna država je kmalu razpadla, ker ni bilo v ozadju vere, ki bi to
moralo okrepila z avtoriteto Božjega razodetja. Od morale je ostala
samo še naravna družinska afektivna vez, ki veže sorodnike tudi v širšo
politično skupnost, ki ji rečemo narod. Ta solidarnostna vez namreč
omogoča, da družba za silo še funkcionira. Iz moralne države je tako z
revolucijo 1848 nastala nacionalna država.
A nacionalna država, v okviru katere je izbruhnila prva svetovna
vojna, ni preživela druge svetovne vojne: tedaj je razpadla v ekonomsko
državo. Glavni zmagovalki (Sovjetska zveza in ZDA) sta bili namreč
eminentni predstavnici ekonomističnega pojmovanja politike, tj.
politike, ki ima v svojem jedru in za svoj temeljni cilj vzpostavitev
idealnega ekonomskega sistema.
Sedaj (od seksualne revolucije dalje, zlasti pa v našem času) smo
priča še propadu ekonomske države, ki je z izgubo interesa za nacionalne
(družinske in narodne) vezi in z že predhodno izgubo religiozne in
moralne substance zapadla v demografsko krizo, ki ji ni videti izhoda,
če ne bo nastopil radikalen nazorski preobrat v zahodnem človeštvu.
Nenaključno je, glede na islamsko poreklo novoveškosti, da se
demografsko uničenje zahodnega človeštva pod pezo modernitete kaže
hkrati s propagiranjem islamske populacije po evropskem kontinentu, ki
ima za cilj vzpostaviti islamsko religiozno državo v Evropi. Celoten
novi vek se tako pokaže kot nekakšna heglovska List der Vernunft, s katerim islamski duh želi uničiti krščanstvo.
Zgodovinske faze preobrata
Kot smo videli, je novoveška revolucija postopoma uničila štiri
vidike vsake prave države in sicer v tem zaporedju: najprej
religioznega, nato moralnega, dalje nacionalnega in končno ekonomskega.
Ti vidiki države prinašajo štiri ustrezajoče vrste politike, ki jih
lahko grupiramo v dve vrsti: idealno politiko (religiozna in moralna
politika), ki meri na duhovno plat človeka in materialno politiko, ki
meri na fizično plat človeka (nacionalna in ekonomska politika).
Protirevolucija lahko poteka le po isti poti, po kateri je že prej šla
revolucija, le da v obrnjenem zaporedju faz.
Najprej se nakazuje preobrat od ekonomskega koncepta politike k
nacionalnemu (Putin, Trump, Orban, Le Pen, Petry). Pritisk demografsko
močne islamske populacije na demografsko šibko evropsko namreč generira v
evropskem ljudstvu spontan nacionalizem v smislu antiglobalizma,
antievropeizma, zapiranja nacionalnih meja in ponovne vzpostavitve
nacionalne zavesti. Že samo dejstvo, da sta v drugi krog francoskih
predsedniških volitev prišla predstavnik globalizma in predstavnica
nacionalizma in da so bili predstavniki ekonomskega liberalizma in
socializma (republikanci in socialisti) poraženi, kaže, da smo v času,
ko ekonomska politika zahaja in nacionalna ponovno vzhaja.
Problem pričujočega nacionalizma je zlasti v tem, da se ne sme
ustaviti (in se po logiki stvari tudi ne bo mogel ustaviti) pri golem
ščitenju meja, boju zoper terorizem in porastu nacionalne solidarnosti.
Evropsko ljudstvo bo moralo uvideti, da naši problemi z imigracijo,
kakor tudi naši ekonomski problemi imajo en sam neposredni izvor: slabo
demografsko sliko. Od tod bo nujno, da bodo nacionalistična gibanja
prevzela v svoje agende kot središčni cilj izboljšanje demografskega
stanja, brez katerega, kot za časa starega Rima, bodo še tako dobro
zastraženi limes brez učinka. Tu je seveda na mestu tudi uvid,
ki ga verjetno zmore vsak posameznik za sebe, da v propadajoči družbeni
strukturi, kot je današnja evropska, je velika družina (s pet in več
otroki) edina zanesljiva oblika socialne varnosti.
Ko bo demografska politika postala del nacionalne (ali najverjetneje,
kar hkrati s tem), bo treba pokazati na moralne temelje, ki edini
omogočajo normalno delovanje družine in njeno demografsko učinkovitost.
Gre za tiste točke naravne morale, ki jih v zadnjem času zagovarja le še
Cerkev (in še ta žal vedno bolj po tiho): prepoved splava,
kontracepcije in ločitve. Z drugimi besedami: treba bo opraviti s
seksualno revolucijo, ki je triumfirala ravno s propagiranjem teh treh
težkih grehov. V tej fazi bo potrebno znova premisliti deklaracijo o
človekovih pravicah in jo brati v njenem izvornem aristotelskem pomenu,
tj. v luči človekove narave kot sestavljene iz duše in telesa in
torej tudi iz po naravi danega in neodtujljivega spola zoper vsakršen
relativizacijo te ravni iz strani teorije spola. Tu tudi ne bo možno iti
mimo problematizacije sedanjega pojmovanja ženske emancipacije (v
smislu, da je nekakšna moralna dolžnost ženske iti v službo in ne biti
doma z otroki), saj to ni združljivo z njeno materinsko naravo, in še
toliko manj z demografsko stabilno družbo. Glede tega veliko delo že
opravljajo različna pro-life gibanja pri nas in po svetu, ki jih bo pa
treba temeljiteje opremiti z aristotelskim teoretskim instrumentarijem,
brez katerega ne bo mogoče načeti prevladujoče relativistične
interpretacije človekovih pravic.
Končno bo moral dozoreti (najprej v Cerkvi sami, potem pa tudi širše v
družbi) uvid, o nevzdržnosti pravice do verske svobode intepretirane v
smislu radikalne nezmožnosti države, da bi presodila, katera religija je
edina prava. Kot ugotavlja kardinal Alfredo Ottaviani v svojih Insitutiones iuris publici ecclesiastici
(§ 266), dosledno spoštovanje moralnih načel je namreč pri empiričnem
človeku nemogoče, če mu pri tem ne pride na pomoč razodeta resnica za
katero Bog sam jamči s svojo avtoriteto, pa tudi če mu pri tem ne pomaga
Božja milost. Glede tega je namreč razveseljujoče slišati novice o
skorajšnji reintegraciji Duhovniške bratovščine sv. Pija X. (FSSPX) v Cerkvi.
Ta bratovščina, ne da bi želel s tem braniti vsega kar je počela, se je
namreč vse od začetka ostro zavedala problemov, ki jih je prinesla v
Cerkev koncilska deklaracija o verski svobodi Dignitatis humanae.
Pripravljenost iz strani Rima na njeno reintergracijo (tudi če do nje
ne bo dejansko prišlo) ne more namreč pomeniti drugega kot da vrh
Cerkve, dojema to deklaracijo (in podobne dokumente koncila) za zgolj
pastoralno navodilo brez doktrinalnega pomena, in je torej pripravljen kritično pretresti njeno vsebino.
To, da je bil koncil po svoji naravi le pastoralen in ni prinašal novih
obvezujočih vsebin je konec koncev poudaril sam Pavel VI. v zaključnem govoru 7. decembra 1965.
Ni komentarjev:
Objavite komentar