Prvotno objavljeno na Casnik.si, 9. 6. 2010
Živimo v času, ko nam je hermenevtika dopovedala, da se teksta ne
more ločiti od konteksta, vsebino ne od forme. No, v primeru nedeljskega
referenduma pa se zdi, da bi tako ločnico le bilo zdravo začrtati. Vsaj
sedaj, ko je veliki dogodek mimo in ko sta tekst arbitražnega sporazuma
in njegov slovenski politični kontekst šla zopet vsak svojo pot. Prvi
namreč roma sedaj na arbitražno sodišče, drugi pa na parlamentarne
volitve 2012. Saj sta tudi prihajala k nam po ločenih tirnicah.
Simpatije in antipatije do sporazuma so se namreč razporedile po
politični ločnici med pozicijo in opozicijo relativno pozno, šele v
crescendu referendumske kampanje.
Vse te okoliščine nam dovolijo, da se sedaj odmislimo od političnega
konteksta in pogledamo na besedilo sporazuma tako kot je, sine ira et
studio, zato, da ugotovimo kakšne dejanske scenarije slovenske
prihodnosti skriva v sebi. Resnici na ljubo več takega odmaknjenega,
objektivnega pristopa, ki bi snov odločanja naredil volivcem bolj
razumljivo je bilo kar precej pogrešati v kampanji, ki je za nami. Smo
pač še mlada, nezrela, z dediščino totalitarizma močno obremenjena
demokracija, ki težko preseže pristop, ki ga onkraj oceana imenujejo
bipartisan in ki se v zadnji posledici požvižga na stvar samo, saj mu je
temeljna le schmittovska grupacija po načelu prijatelj-sovražnik. Govor
se v takem ambientu zreducira na retoriko, saj izgubi ambicijo, da bi
kaj povedal. V njem prevlada nevarna težnja, ki govor pretvori v goli
zvok, v mehansko orodje mobilizacije: v tuljenje. Veliko vprašanje je
kaj ostane v takem okviru od človeka, ki je po prastari aristotelski
definiciji ravno bitje govora.
Zdi se mi, da se je nevsebinskost tokratne referendumske tekme
pokazala zlasti ob praktično popolnem izostanku nadvse ključne vsebine
arbitražnega sporazuma pri soočenjih. Gre za t.i. načelo neodrezanosti
teritorialnega morja od mednarodnih voda. Celo kampanjo smo namreč
poslušali iz ene strani trditev, da mednarodno pravo, v skladu s katerim
se bo po 3. in 4. členu arbitražnega sporazuma določala meja na morju,
deluje izključno po sistemu ravnih mejnih črt, kar bi v našem primeru
pač pomenilo sredinsko mejno črto po Piranskem zalivu, ki bi se brez
večjih odklonov nadaljevala do italijanskih teritorialnih voda.
Posledica tako razumljenega mednarodnega pomorskega prava bi seveda
lahko bil le znameniti »stik« (»junction«) v smislu »služnostne poti«
preko hrvaških voda. V bran proti temu argumentu pa iz druge strani
(začuda) ni bilo kaj posebej slišati podatka, ki je pri vsem tem bistven
in sicer ravno prej navedeno načelo neodrezanosti od odprtega morja.
Gre za načelo, ki ga najdemo jasno izraženega tako v Konvenciji ZN o
mednarodnem pomorskem pravu kakor tudi v Konvenciji ZN o teritorialnem
morju. V slednji se v 5. odstavku 4. člena to načelo glasi takole:
»Sistem ravnih mejnih črt ne sme biti uporabljen iz strani ene države na
način, da odreže drugo državo od mednarodnih voda« (»The system of
straight baselines may not be applied by a State in such a
manner as to cut off from the high seas the territorial sea of
another State.«) Izraz »may not be« je tukaj očitno uporabljen v
velelni, deontični rabi in zato ga ni mogoče prevesti v smislu, da
država »lahko ne bi uporabila« omenjenega sistema, pač pa da ga v
navedenem primeru »ne sme uporabiti«. A ravno to je naš primer. Strah
nas je namreč, da bi nas arbitražno sodišče lahko teritorialno odrezalo
od odprtega morja. Navedeni člen pa se zdi, da to izključuje. Enako se
glasi 6. odstavek 7. člena omenjene Konvencije o mednarodnem pomorskem
pravu, le da k navedenemu besedilu dodaja še načelo neodrezanosti od
izključne ekonomske cone. Sam sicer nisem pravnik, vendar kakor vidim so
ti členi razloženi na točno tak način (t.j. tako, da izražajo neobhodni
pogoj, pod katerim uporaba sistema ravnih črt ne pride v poštev) tudi v
priznanem uvodu v mednarodno pomorsko pravo The Law of the Sea (R. R.
Churchill, A. V. Lowe, 2. izd., 1988, str. 30).
Skratka, zdi se, da je res, kar so nam nekateri mednarodni pravniki
razlagali v času kampanje, kar pa žal ni postalo osrednja tema
predreferendumskih soočenj (ali pa že predhodnih parlamentarnih
usklajevanj), namreč, da nam sporazum zagotavlja teritorialni, t.j.
fizični stik z odprtim morjem. Arbitražno sodišče, ki ga sporazum
zavezuje postulatom mednarodnega pomorskega prava in s tem tudi zgornjim
členom, ne bo moglo začrtati meje po sredinski črti Piranskega zaliva
vse do italijanskih voda, pač pa bo moralo ravno v imenu zgornjih členov
to črto speljati tako, da bo naša meja prišla do mednarodnih voda na
način fizičnega stika, sicer bi bili odrezani (»cut off«) od odprtega
morja. Ta ugotovitev seveda ne absolvira vladne strani od odgovornosti
za ustvarjanje politične neenotnosti, v kateri smo se o tem sporazumu
odločali. Nas pa lahko morda nekoliko potolaži glede slovenske
prihodnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar