Prvotno objavljeno na Casnik.si, 25. 3. 2015
Prav zanimivo je opazovati spremembo v tonu med razpravami okrog
Družinskega zakonika 2012 in sedanjimi okrog Zakona o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih. V onih iz pred treh let so predlagatelji
redefiniranja družine dajali vtis, da dejansko verjamejo v strokovno
argumentiranost tega, kar počnejo. Zlasti se spominjam serije izjav
Društva psihologov Slovenije, ki so služile kot pomembna podlaga
tedanjim advokatom istospolne družine.
Pri sedanji sporni noveli o zakonu je vtis precej drugačen. Zasedba
predlagateljev je več ali manj ista, a v njej nekdanje vere v moč
lastnih argumentov ni več zaznati. Zamenjali so jo z argumentom moči, ki
izvira iz dejstva parlamentarne večine. Vse to je posebej očitno v tem,
da javne razprave tokrat niso omogočili. Strokovnih argumentov ni bilo
slišati, pač pa le neko megleno sklicevanje na človekove pravice, ki naj
bi po mnenju predlagateljev zahtevale uvedbo istospolnih porok.
O neprebranih študijah
O tej izgubi vere v lasten prav simptomatično govori tokratna izjava
Društva psihologov, pri katerem se niso niti toliko potrudili, da bi jo
napisali na novo, pač pa so preprosto znova priobčili ono iz leta 2011. To ne kaže le na neko utrujenost, pač pa tudi na evidentno nestrokovnost te združbe (na katero sem dvakrat (prvič in drugič op. ur.)
opozoril že leta 2012, saj je v znanosti pač tako, da se stalno
objavljajo nove študije in da ni dopustno po treh letih preprosto
ponoviti to, kar je bilo že povedano, ne da bi se tega podkrepilo z
novimi ugotovitvami. Sploh pa na področju raziskav o učinkih istospolnih
zvez na otroke, se je izvedlo v zadnjih letih kar precej zelo
kvalitetnih in zelo odmevnih raziskav, katerih izsledki gredo točno v
nasprotno smer od ugotovitev Društva psihologov, da med istospolnimi in
raznospolnimi zvezami ni razlik glede učinkov na otroke. Mislim tu
zlasti na snop študij, ki so dosegle svoj vrh v raziskavi iz poletja 2012 o novih družinskih strukturah (New Familiy Structures Study) Marka Regnerusa, profesorja na teksaški univerzi. Med zadnjimi študijami
iz te skupine bi opozoril zlasti na raziskavo Paula Sullinsa o
čustvenih problemih otrok z istospolnimi starši, ki je izšla februarja
2015. Za razliko od starejših raziskav, na katere se sklicuje Društvo
psihologov, so te raziskave narejene na širokih in naključnih vzorcih in
so v toliko bistveno bolj zanesljive. Raziskave so si v glavnem edine
okrog tega, da istospolne zveze ponujajo zaznavno slabše okolje otrokom
od raznospolnih zlasti zaradi bistveno večje nestalnosti (tako glede
trajanja zveze kot glede kraja prebivanja), bistveno večjih
zdravstvenih, čustvenih in (zlasti pri ženskih parih) ekonomskih
problemov ter težav, ki izvirajo iz pomanjkanja biološke vezi z obema staršema. Slednjo težavo je kot posebej odločilno izpostavila omenjena nedavna Sullinsova študija.
Kaj pa človekove pravice?
Zdi se, skratka, da so predlagatelji sprememb v pojmovanju družine
odstopili od težnje po utemeljevanju svojega početja, ker se njihovi
argumenti z napredovanjem raziskav na tem področju vse bolj sesuvajo v
prah. Zato pa se jim vse bolj mrzlično in iracionalno mudi z
uveljavljanjem sprememb z golo močjo. Opazen je torej premik od ravni
znanstvene argumentacije k ravni pravne kodifikacije in pravne prisile
zlasti na podlagi določenega razumevanja človekovih pravic. Glede na to,
da so predlagatelji sprememb, s svojim umikom iz terena strokovnosti,
sami implicitno priznali svoj poraz na tem področju, je potrebno po eni
strani, da se v javnosti jasno, dostopno in pregledno predstavijo
rezultati novih raziskav, po drugi strani pa je potrebno, da se
spopademo s predlagatelji tudi na terenu, ki so si ga tokrat izbrali: na
terenu človekovih pravic – in to ne človekovih pravic otrok, pač pa
odraslih. Omenjeno sociološko raziskovanje istospolnih zvez, kot smo
videli, vse jasneje kaže, da take zveze ne morejo biti enakovredne
raznospolnim, kar zadeva vzgojo otrok, in da bi zato pripustitev takih
zvez k posvajanju otrok pomenila kršitev človekovih pravic otrok.
Zagovorniki sprememb zato, ker se ne morejo sklicevati na otrokove
pravice, se sklicujejo na človekove pravice odraslih.
EČŠP: Istospolna poroka ni človekova pravica
Glede tega je treba najprej reči, da je samo Evropsko sodišče za človekove pravice v različnih nedavnih razsodbah (Schalk in Kopf proti Avstriji, št. 30141/04, § 101, ESČP 2010; Hämäläinen proti Finski, št. 37359/09, § 71, ESČP 2014)
ugotovilo, da ni mogoče obravnavati istospolne poroke kot človekove
pravice in da zato ni mogoče v imenu človekovih pravic prisiliti države
članice, da sprejmejo tako zakonodajo. Zanimivo se je vprašati, zakaj je
Evropsko sodišče tako razsodilo. V obeh navedenih primerih je šlo za
sklicevanje na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki
govori o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, v katerega se
javna oblast ne sme vmešavati razen v posebnih pogojih, ter na 14. člen
iste konvencije, ki prepoveduje diskriminacijo glede na spol, raso,
barvo kože itd.
V obeh primerih pa, kot rečeno, Evropsko sodišče ni ugotovilo, da bi
prepoved istospolne poroke pomenila tako diskriminacijo oz. neupravičeno
vmešavanje države v zasebnost posameznikov. Očitno je presodilo, da
spada istospolna poroka med tiste posebne okoliščine, za katere se 8.
člen konvencije ne aplicira. Mednje sodi, kot beremo v členu, to kar je
»nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali
ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo
dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice
in svoboščine drugih ljudi«. Evropsko sodišče je v svoji razsodbi
verjetno imelo pred očmi več izmed teh pogojev. Najprej zadnjega izmed
njih v smislu že omenjenega zavarovanja pravic in svoboščin otrok v
primeru posvojitev, pa še cele vrste drugih pravic, ki bi sledile iz
izenačitve istospolne zveze z zakonsko: zlasti tiste, ki zadevajo uvedbo
teorijo spola kot nekakšno novo državno ideologijo v šolstvo in v
določen del javnih služb kot se dogaja na Nizozemskem in v nekaterih
zveznih država v ZDA.
O naravi
Vendar bi se tu rad zaustavil ob običajno manj omenjanem pogoju, ki
je v besedilu 8. člena zabeležen kot »zavarovanje morale«. Ko se
vprašamo, kaj bi lahko bilo s tem mišljeno, verjetno pridemo kaj hitro
do ugotovitve, da ne more biti mišljen kak bolj ali manj samovoljno
določen moralni kodeks te ali one družbe, ker bi potem lahko v družbi,
kjer bi bilo, denimo, ljudožerstvo dojeto kot moralno, spodbijali na tej
osnovi same temelje ideje človekovih pravic.
Kaj je torej v okviru tega člena mišljeno z moralo? Vsekakor nekaj,
kar je v skladu z univerzalno pretenzijo človekovih pravic, ki je pač v
tem, da bi naj te pravice veljale za vse ljudi vseh prostorov in časov,
bile z njimi v nekakšni nujni zvezi in bile posledično neodtujljive. Tu
pa neizbežno trčimo na pojem človeškosti ali človekove narave ali
definicije človeka. To je pač tisto, kar je univerzalno prisotno v vseh
ljudeh in od njih neodtujljivo (če naj bodo sploh ljudje), na podoben
način kot se definicija pravokotnega trikotnika neizbežno nanaša na vse
konkretne realizacije tega lika.
Vem, da pojem človeške narave v sodobni filozofiji ni priljubljen, a
vseeno ne moremo mimo dejstva, da če naj ima kakršenkoli smisel govoriti
o univerzalnosti in neodtujljivosti človekovih pravic, moramo najprej
vedeti, kaj je to človek in morajo omenjene pravice izhajati iz te
njegove definicije ali narave. In to ne velja le de iure, ampak je tako
tudi de facto: seznam človekovih pravic in svoboščin je narejen glede na
zmožnosti (fizične, ekonomske, socialne, politične, intelektualne), ki
jih ima to bitje po svoji naravi kot animal rationale – kot razumna
žival.
O poreklu človekovih pravic
Zgodovinsko dejstvo je pač, da je izvorni seznam teh pravic povzet iz
Lockovega antropologije, ki izvira dalje iz Aristotelove, kjer je
človek po svoji naravi zmožen animaličnega in racionalnega
udejstvovanja. Od tedaj je ta definicijski okvir razmišljanja o
človekovih pravicah ostal nedotaknjen, ker seveda poleg animal rationale
ni prav veliko drugih pojmovnih kandidatov za (pravno uporabno)
definicijo človeka.
Ostale pojmovne rešitve gredo bodisi v materialistično smer, ki
zanika duhovno, materialnost presegajočo, racionalno komponento človeka:
tam je človek le še animal. Na voljo so tudi rešitve, ki gredo v smer
spiritualistične redukcije, kjer ostane od človeka le še breztelesen
misleč subjekt, v duhu Descartesove in Platonove tradicije. Potem imamo
še rešitve, ki gredo preprosto v smer relativizma, po katerem sploh ni
mogoče podati obče definicije tega, kaj je človek: v to smer nas popelje
Heideggrov Dasein ali strukturalistična smrt subjekta, npr. Deleuzov
človek kot dividuum, ki ni več individuum, ker je izgubil združujočo
enotnost svojega bistva.
Vse te alternativne definicije človeka imajo pač to slabost, da se v
njih izgubi ravno tisto, kar naj bi definicija podala: kar je specifično
človeško. Vsekakor pa se izkažejo za predvsem neuporabne v kontekstu
ugotavljanja človekovih pravic. Materialistična smer zreducira človeka
na materijo, ki je voljna za vsakovrstno manipulacijo: ni naključje, da
so vsi veliki totalitarizmi 20. stoletja bili v osnovi materialistični.
Relativistična smer sploh ne poda definicije človeka in tako ni v stanju
utemeljiti človekove identitete, kaj šele obraniti njegovih pravic:
Heideggrov odnos do nacizma ali Žižkov do stalinizma, je v tem smislu
zelo poučen. Spiritualizem pa odmisli od človeka njegovo telesno naravo
in se tako izkaže za pravno impotentnega, saj je pravni in državni okvir
v veliki meri tu, da zaščiti fizični vidik človeka: dober del
človekovih pravic se nanaša neposredno na ta vidik in v čisto vseh je ta
vidik predpostavljen. V zadnji posledici tak spiritualizem zopet vodi v
apologijo totalitarne države kot lahko to vidimo v Platonovi Politeji,
ki je pravzaprav rojstno mesto zamisli o totalitarni državi.
O Aristotelu
Kaj ima vse to opraviti z moralo ali etiko? Kot smo videli, nas tema
človekovih pravic hočeš nočeš vrne k izvorom evropske zavesti:
natančneje k Aristotelu in k njegovi definiciji človeka. A definicija
človeka je po Aristotelu tudi temelj etike, saj je dobro (in osrečujoče)
ravnanje po Aristotelu tisto, ki v polnosti udejanja ali uresničuje
zmožnosti, ki jih ima človek po svoji definiciji ali naravi, kot najdemo
zapisano v Nikomahovi etiki (I, 13). Zdi se, da je točno ta zamisel v
ozadju ideje o človekovih pravicah, saj naj bi le-te ščitile naše
svobodno polno udejanjanje naših naravnih, po definiciji danih
zmožnosti. Zakaj naj bo to polno udejanjanje svobodno, tj. določeno od
posameznika samega in ne diktirano od države zvemo znova od Aristotela:
ker se optimalno udejanjanje zmožnosti ne dogaja pri vseh na enak način,
pač pa pri enem tako in pri drugem drugače, glede na pravo, srednjo
mero (Nik. et., II, 5).
Kaj pa se zgodi, če iz tega etičnega substrata človekovih pravic
začnemo gledati na vprašanje istospolnih porok? Videli smo, da so
človekove pravice tu zato, da ščitijo človeško naravo, tj. svobodno
polno udejanjenje zmožnosti, ki jih ima človek po svoji definiciji. Med
te zmožnosti spada seveda tudi spolna zmožnost. Vendar je jasno, da je
polno, maksimalno udejanjenje te zmožnosti v spočetju novega življenja –
v reprodukciji, ki je bistveno povezana s telesno, animalično
komponento človeka. Spočetje je največ, kar lahko ta zmožnost naravno
proizvede. Če bi se torej določilo kot človekova pravica to, da bi nekdo
uporabljal spolno zmožnost na način, da do polnega udejanjenja te
zmožnosti nikakor ne bi moglo priti, bi taka človekova pravica
zanikovala temeljni smisel obstoja človekovih pravic, ki je v zaščiti
svobode, da posameznik polno udejanji (ne karkoli, ampak) svoje naravno
dane zmožnosti. Dopustiti tako pravico bi bilo, kot reči, da se lahko v
imenu ene človekove pravice lahko posameznik odpove drugi človekovi
pravici.
Pravica do avtodestrukcije?
Situacija bi bila na las podobna problemu, ki ga prinašajo zahteve po
uzakonitvi evtanazije, ko v imenu raznih človekovih pravic in svoboščin
nekdo meni, da si lahko odvzame človekovo pravico do življenja.
Zagovorniki takih zahtev pozabljajo, da so človekove pravice
neodtujljive (kot je neodtujljiva človekova narava) in zato jih ne sme
kratiti posamezniku nihče, niti posameznik sam sebi: nihče ne more npr.
na osnovi človekovih pravic zahtevati pravico, da se sam proda v
suženjstvo. Tudi istospolna usmerjenost v tem smislu ni človekova
pravica, ker predpostavlja, da posameznik sam uporablja neko svojo
naravno zmožnost tako, da jo vnaprej zapira pred njenim polnim naravnim
iztekom ali ciljem. To pomeni, da uporablja svojo človeško naravo za
cilje, ki so tej naravi samovoljno zadani in so torej njej zunanji,
tuji. A človek je lahko obravnavan le kot cilj in nikoli kot sredstvo,
kot je Kant mojstrsko povzel bistvo človekovega dostojanstva, na katerem
temelji duh človekovih pravic. Usluženje človekove narave nenaravnim
ciljem ne more zato biti nikoli dojeto kot skladno z naukom o človekovem
dostojanstvu in o človekovih pravicah.
Prav v takem neskladju z dostojanstvom človekove narave so metode, ki
želijo s pomočjo sodobne medicinske tehnologije omogočiti reprodukcijo
istospolnim (pa tudi raznospolnim) parom. Na splošno lahko v duhu
zgornjih misli ugotovimo, da je s človekovim dostojanstvom skladna le
taka raba medicinske tehnologije, ki (kot je jasno iz definicije
medicine same) zdravi bolnega ali poškodovanega človeka, tj. ga vrača
(kolikor je to možno) v stanje, v katerem lahko udejanja svoje naravne
zmožnosti, ne pa, da mu te zmožnosti, v katerem koli segmentu nadomešča s
postopki ali poteki, ki niso naravni. Taki posegi pomenijo namreč
maličenje človekove narave in so v očitnem nasprotju z idejo človekovih
pravic, ki naj bi varovala prav to naravo.
O bolj ekološkem pristopu k človeku
Če povzamemo naše razmišljanje lahko vidimo, da je v sodobnem
pojmovanju človekovih pravic nastopil temeljni nesporazum, saj marsikdo
te pravice razume v bistvu kot pravice do tega, da posameznik lahko
počne, kar hoče: po tej logiki je meja posameznikove svobode lahko
(eventuelno, pa še to ne vedno) le svoboda drugega posameznika.
Nesporazum takega pojmovanja je v tem, da pozablja na neodtujljivost kot
temeljno značilnost človekovih pravic, ki te pravice veže na človekovo
naravo. Da torej človekove pravice niso pravice nekih nedefiniranih
posameznikov (opic, kamel, robotov?), pač pa pravice posameznikov, ki
imajo človeško naravo in da so torej najprej in predvsem pravice
človekove narave same.
Mislim, da ne bi bilo slabo, kot predlaga nekje Fukuyama,
da bi v sodobni premislek o človekovih pravicah v tem smislu vnesli
tudi nekaj tistega ekološkega čuta, ki smo ga znali razviti do vse
narave razen do človeške, do tiste, ki nam je najbližja in najbolj
dragocena: do tiste narave, ki smo mi sami. Podobno kot se zavedamo, da
je nevarno, tvegano in na nek način krivično ali vsaj domišljavo naše
poigravanje z gensko spremenjeno hrano, z izpusti ogljikovega dioksida
ipd., bi morali toliko večjo tankovestnost gojiti do ekoloških tem v
zvezi s človeško naravo (zaradi njenega imanentnega dostojanstva) in
ostro nastopiti do vseh, ki jo želijo podvreči samovoljnim
manipulacijam. Toda pazimo: tu (toliko bolj kot za razne al-goreovske
scenarije) ne bo popravnega izpita, ker iz manipulacij s človeško naravo
lahko izide le zaton človečnosti kot take.
Ni komentarjev:
Objavite komentar