Prvotno objavljeno na Casnik.si, 8. 6. 2013
Prvostopenjska obsodba Janše, Krkoviča in Črnkoviča je morda dobra
vsaj za nekaj. Upajmo namreč, da je po tem dogodku, ki jasno kaže na
navideznost naše pravne države in na njeno dejansko rdečo substanco,
končno usahnila ideja o spravi.
Morda smo sedaj na desnici končno sprevideli, da je utopično upati na
nekakšno spontano spreobrnjenje partijske strukture k demokratičnim
maniram, saj, kot kažejo zadnji dogodki, te strukture takoj ko lahko,
posežejo znova po revolucionarnih sredstvih.
Žametni povratek totalitarizma
Končno smo morda sprevideli, da zahteva po razgradnji totalitarne
dediščine, ki jo jasno izraža izjava (št. 1096) parlamentarne skupščine
Sveta Evrope iz leta 1996, le ni od muh. Zlasti ne njen 11. člen, ki
predvideva lustracijo, t.j. administrativni poseg, ki ima za cilj
»izločiti osebe iz izvrševanja oblasti, če jim tega ni moč več zaupati v
skladu z demokratičnimi načeli, ker tudi v preteklosti tem načelom niso
pokazale potrebne zvestobe niti nimajo sedaj nobenega interesa ali
pripravljenosti za njihovo spoštovanje«. Mišljene so tu tiste »osebe, ki
so (…) zavzemale visoke položaje v bivših totalitarnih komunističnih
režimih«.
Ta ista izjava v svojem 3. členu namreč pravi, da v kolikor ne pride v
postkomunistični državi do razgradnje totalitarne dediščine, nastopi
pač realna možnost žametnega povratka totalitarizma, saj so »nevarnosti,
da proces tranzicije ne uspe, mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko
oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in
organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici
lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, če že ne do
nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije.« Mislim, da je
težko brati danes ta dokument, ne da bi v njem videli preroške napovedi
situacije, ki se vzpostavlja v Sloveniji.
Lustracija ali kapitulacija: tretje ni možno
V luči teh ugotovitev vidimo, da pri nas tako dolgo proklamirana
ideja o narodni spravi ne le zbledi, pač pa se izkaže za uspavajočo
domislico nasprotne strani, ki omogoča nastop omenjene »žametne
restavracije«. Spravna ideja se je namreč globoko usidrala v način
razmišljanja slovenske desnice in prav posebej slovenskih katoličanov.
Ena izmed njenih najbolj subtilnih in najbolj perfidnih variant je
tista, ki pravi, da oster antikomunizem (ki tvori osnovno predpostavko
lustracije) v slovenskih razmerah desnici škoduje, ker v tej
konfrontaciji redno zmaguje partijska stran, saj je za tak boj bolje
medijsko in organizacijsko opremljena. Konsekvenca tega razmišljanja je,
da če bomo ravnali spravno in ne lustracijsko (ali kulturnobojno, kot
se včasih pri nas reče), se bomo izognili terenu, na katerem je
partijska stran močna in bomo imeli tako večje možnosti za uspeh. Skrita
konsekvenca pa je seveda ta, ki je danes na dlani: spravna miselnost
pušča partiji izpraznjeno igrišče, kjer se lahko slednja brez ovir
giblje in se znova zavihti na mesto neomejene oblasti.
Slovo od ekvidistančnosti
Podobno zavajajoča je varianta spravnega razmišljanja, ki jo večkrat
najdemo posebej nazorno zapisano (včasih celo narisano) v kakšnem
verskem časopisu, pa tudi v pričujočem magazinu. Gre za znano
ekvidistančno razmišljanje, po katerem so dobri in slabi ljudje tako na
komunistični kot na antikomunistični strani, tako pri partizanih kot pri
domobrancih, tako na pomladni strani kot na jesenski. Gre za
razmišljanje, ki se sicer naslanja na očitno dejstvo, da je vsak človek
večji ali manjši grešnik, ne glede na nazorsko pripadnost, spregleduje
pa dejstvo, da dobro in zlo nista le lastnosti posameznika, pač pa da se
nanašata tudi na svetovne nazore. So namreč nazori, ki imajo zlo
vračunano v sebi kot svoj bistveni del: tak nazor je komunizem s svojim
naukom o revolucionarnem nasilju. Zato pa ne moremo komuniste moralno
vrednotiti na enak način kot antikomuniste, saj se slednji nazorsko
vzeto zlu upirajo (kar je temeljna moralna zapoved), prvi pa nazorsko
vzeto zlo izvršujejo. Da pa potem posamezniki (ali pa tudi grupacije) na
tej ali oni strani počnejo dobre in zle stvari je nekaj, kar se dogaja
na ravni, ki je drugotna glede na odločitev ali naj se postavim v
komunistični ali pa v antikomunistični tabor. Vidimo pa znova, kako tako
ekvidistančno razmišljanje vodi v učinek, ki ga imamo pred očmi: v
zavračanje lustracije (saj komunisti niso nič slabši od nas) in v
ponoven vzpon totalitarnih metod.
Slovo od dialoga
Med podobno pretkanimi oblikami spravne miselnosti je tista, ki bi jo
lahko imenovali kocbekovsko. Gre za naivno vero, da je mogoče s
komunisti sodelovati po načelih demokratičnega dialoga. Vsaj do neke
mere je Kocbeka (kolikor ni že bil marksist od glave do peta) pognala v
OF taka vera v možnost dialoga s partijo in v posledično vzpostavitev
pluralnosti znotraj OF. Tovrstna vera je daleč od tega, da bi pri nas
ugasnila: gojijo jo denimo tisti katoličani, ki vztrajajo v PEN klubu,
kljub temu, da je v tem vplivnem društvu očitno prevzela vodstvo
partijska smer. Prepričani so, da bodo s svojo prisotnostjo tam ter z
dialogom in demokratičnimi sredstvi omilili negativne učinke pričujočega
stanja, kot priznavajo vsaj tisti med njimi, ki so svoje vztrajanje v
PEN-u poskusili utemeljiti. A kakor vemo iz zgodovine in iz poznavanja
komunistične ideologije, tako njih, kakor že svoj čas kocbekovce, lahko
čaka le dolomitska izjava. Ti dobronamerni ljudje rinejo torej v
kapitulacijo pred zlom in vanjo za seboj vlačijo celotni narod.
Za demokratično prihodnost Slovenije je upati, da se bo desnica ob
zadnjih dogodkih otresla ideje o spravi: ideje, ki je že po sebi
protislovna (v slogu heglovske Versöhnung, pač), saj želi spraviti
antikomunizem s komunizmom, dobro z zlom, resnico z lažjo, bit z ničem.
Upati je, skratka, da bomo znali zbrati Slovenci tokrat dovolj
odločnosti in poguma za izvedbo lustracije: za vsako ceno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar