Jakub Baryła sam z razpelom v roki proti poplavi zla (17. 8. 2019)

Prvotno objavljeno na Časnik.si, 17. 8. 2019

Zgodilo se je 12. avgusta letos na Poljskem. 15-letnik Jakub Baryła je skušal sam z razpelom in rožnim vencem v roki ter petjem himne Salve Regina (v latinščini!) ustaviti shod v podporo sodomiji, dokler ga niso policisti fizično odnesli iz prizorišča. Slika, ki je pri tem nastala, je vredna več kot tisoč besed. Zanjo smo Jakubu resnično lahko hvaležni. Najprej zato, ker tako emblematično povzema resničnost spopada, v katerem se nahaja celoten zahodni svet, vključno s Slovenijo. In kot vemo vsaj že eno leto (od McCarrickovega škandala in Viganojevih razkritij dalje), vključno s Cerkvijo. Ključno vprašanje, ki se ob tej sliki zastavlja je zelo enostavno: na kateri strani želimo biti? Na strani mladega junaka Jakuba, tj. na strani Kristusa in Njegove Matere, ki ju je simbolično dvigoval v roki, ali na strani sil, ki Ju sovražijo?

Maske so padle, karte so razkrite, nejasnosti so se razkradile

Treba se je le odločiti. Čas ne dopušča več iskanja meglenih srednjih poti a la Branko Cestnik. On praktično v vseh svojih zapisih išče srednjo pot med Bogom in hudičem. Srednje poti pa so v naših slovenskih logih tako priljubljene, ker so tako udobne in nezahtevne.

Dalje, smo Jakubu lahko hvaležni za to sliko tudi zato, ker tako lepo pada v čas največjega Marijinega praznika, ki je tik za nami in ki veliko lepše in odločneje kot marsikatera razvodenela in razvlečena pridiga, ki smo jo te dni poslušali, pove bistveno vsebino boja med Ženo in zmajem, o katerem so nam brali na praznični dan. To bistvo je zopet zelo enostavno: tudi če si sam, ki se boriš zoper kohorte zla, če jurišaš nadnje pod znakom Kristusovega Križa in pod varstvom Naše Gospe, boš zmagal, kot je zmagal David, kot je zmagal Konstantin, kot je zmagala Ivana Orleanska in še toliko drugih pričevalcev te enostavne, a globoke resnice. Med njimi je tudi Jakub, ki je s svojo pogumno gesto, ki tako zelo spominja na znan prizor mladega protestnika pred tanki na trgu Tienanmen, izkazal moralno ničnost svojega nasprotnika.

Kje si torej, slovenski Jakub? Kje je tvoje razpelo? Kje je tvoja roka?

Končno smo hvaležni mlademu Jakubu še zato, ker je pokazal, da se prebuja v Evropi del mlade generacije, ki čeprav (še) ni številčen, ne misli stati križem rok in gledati, kako se dokončno sesuva krščanska civilizacija na tej celini, temveč je pripravljen vstati in pričevati za Boga v mučeniško-borbreni drži, tako kot je to storil duhovnik Ignacy Skorupko (Jakubov vzornik), ki je padel, ko je 14. avgusta 1920 v bitki za Varšavo z razpelom v roki vodil poljske čete, da bi ustavile prodor boljševikov.

Geslo, ki nam ga kliče Jakub je torej preprosto: ali krščanska Evropa ali smrt.

Kje si torej, slovenski Jakub? Kje je tvoje razpelo? Kje je tvoja roka?